c S
IV./74. So otroci ponovno žrtve?
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
28.07.2010 Otroci, ki se zaradi različnih kaznivih dejanj znajdejo v kazenskih postopkih kot oškodovanci – žrtve nasilja vseh vrst, običajno postopke doživljajo kot zelo travmatične. Dodatno jih zaznamujejo, pomenijo podoživljanje dejanj, ki se jim ne bi smela dogajati.  Je država naredila dovolj? Koliko in kakšne so bile spremembe, kaj bi se še dalo narediti?

Otrok ni odrasel človek v miniaturi.
Otroci gledajo,  mislijo in čutijo na svoj način.
Narava hoče, da so otroci prej,
preden postanejo odrasli.
Otrok se upira, če ne upoštevamo njegovih naravnih lastnosti,
ker mu jemljemo veselje otroštva.
                                                                                    Jean Jacques Rosseau

Otroci so kazensko neodgovorna bitja in država je poskrbela, da do štirinajstega leta, ne glede na svojo razvitost, ne odgovarjajo za dejanja, četudi kazniva, ki so jih zagrešili. Razprav o tem, ali bi veljalo to mejo znižati, je kljub njihovi vse hitrejši razvitosti, čedalje manj in kot kaže bo pri nas pri tem ostalo. Zanje civilno-pravno odgovarjajo starši oz. tisti, ki so jim zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo. Strokovnjaki vseh vrst skoraj v en glas zatrjujejo, da so kazniva dejanja otrok običajno odraz življenja, ki ga živijo, pomanjkljive vzgoje, slabe družbe, težav odraščanja, problemov, ki se kopičijo na relaciji otroci – starši – šola, …

Potrebna je reakcija, takojšnja, saj le tako lahko preprečimo povratništvo, ki po štirinajstem  letu pomeni kazensko odgovornost in posledice, ki jih prinašajo kazenski postopki. Ti imajo sicer v obdobju mladoletnosti prvenstveno nalogo pomagati in korigirati obnašanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj, jim nadomestiti manjkajočo vzgojo, jih usmeriti na pravo pot, četudi je ta lahko v najhujših primerih, ko družina odpove, pot od vzgojnega zavoda do prevzgojnega doma in celo zapora. Žal se običajno tja tudi kot polnoletniki še vračajo.

Sodobne tendence mladoletniškega kazenskega prava gredo v smer alternativnih metod, predvsem pa izbire  še kako potrebnih in pomembnih navodil za mladoletnike, ki so bodisi v povrnitvi škode, opravičilih, obiskovanju različnih vzgojnih in drugačnih posvetovalnic, učenju nenasilja s socialnimi treningi, delu v korist humanitarnih organizacij in odvajanju od zasvojenosti vseh vrst.

A, pustimo sedaj storilce, ki so nenazadnje nekaj storili, da se je začela država z njimi aktivno ukvarjati. Tu so še otroci – žrtve nasilja vseh vrst, prizadejanega pogosto v najožjem družinskem okolju ali tam, kjer so storilci tesno povezani z družino, saj vanjo občasno vstopajo; kot nadomestni očetje, sorodniki, znanci, prijatelji staršev, ... Vse preveč je zanemarjanja, surovega ravnanja, fizičnega, psihičnega in celo spolnega nasilja. Kaj smo naredili, če smo, da bi bila pot skozi različne postopke zanje lažja?

Nova zakonodaja s področja preprečevanja nasilja v družini je prinesla obvezo prijave vseh dogodkov tako na škodo otrok kot odraslih. A otroci so nemočni, pogosto odvisni od storilcev, zato jih morajo videti in slišati drugi. Tisti, ki so jim blizu, bodisi po sorodstveni ali prijateljski plati, ki so jim sosedje, vzgojitelji, učitelji,…. Poleg zakona so tu še obvezna navodila za osebe, ki se poklicno srečujejo z nasiljem, tako v šolah, vrtcih, na centrih za socialno delo, v zdravstvu in seveda v organih odkrivanja kaznivih dejanj; policiji. Hitro delo z žrtvami in storilci je nujno, saj pogosto ostajajo dejanja dalj časa neodkrita. Prav tu se zatakne, saj je včasih veljalo, da so na dan prišla, ko so vsaj relativno že zastarala.

Zakonodaja je že naredila velik korak naprej. Po relativnih rokih za zastaranje, ki so bili glede na različno težo dejanj med petimi in petnajstimi leti, je prišla dobrodošla novost, da nobeno izmed dejanj na škodo otroka, ne more zastarati še pet let po njegovi polnoletnosti. A, nova zakonodaja, KZ-1 iz leta 2008, je prinesel še eno spremembo, pomik začetka zastaranja na osemnajsto leto in daljše, le absolutne zastaralne roke, ki so tako deset, dvajset in za najhujša dejanja celo trideset let. To pomeni praktično »nezastarljivost« dejanj. Če v tem času žrtev ne spregovori ali nekdo v njenem imenu, potem je tudi za vsako pomoč prepozno. Torej, nič več ugotovitve, da je žal pregon zastaral.

A, to ima vsekakor pasti in prednosti. Prednost je v nujnosti pregona in satisfakciji  za žrtev, četudi je bila leta in leta ustrahovana in si ni upala govoriti in je nihče preprosto ni videl in ji na tej poti pomagal. In vendar je malo možnosti, da bo storilec čez dvajset, trideset, štirideset in več let od dejanja obsojen. A pustimo to pravosodju. Pomagajmo tistim, ki sedaj trpijo muke postopkov, ki so zanje, če so si želeli ali ne, stekli. Koliko pogovorov z otroki, kdaj in kje, so vprašanja, na katera poskušamo odgovarjati že leta in celo desetletja. Začelo se je z anatomskim lutkami in izobraževanjem policijskih strokovnjakov, prizadevanji nevladnikov in nazadnje celo razumevanjem širše družbe, tudi pristojnih ministrstev; za delo, družino in socialne zadeve, notranje zadeve in pravosodje. 

Izkušnje tujih strokovnjakov, ki so s tem že zdavnaj začeli, a dela tudi nikoli prav dokončali, potrjujejo upravičenost zahtev po pomoči otrokom, ki so bili in so še žrtve. Naša zakonodaja je zanje uvedla pooblaščence iz vrst odvetnikov, jim naložila spremljanje mladoletnih oškodovancev, žal le v fazi kazenskega postopka in celo uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka. Teorija je pokazala pot praksi in čedalje več je dobrih pooblaščencev. S prstom pa je še vedno potrebno pokazati na slabe, ki jim ni mesta pri otrokih. Če želijo braniti obdolžence, prav, a oškodovanci – v tem primeru otroci, si zaslužijo le najboljše. Mačehovsko je, da jih država plačuje s polovično tarifo. Ali to pomeni, da je delo z otroki lažje, da se je treba manj truditi in narediti? Nasprotno, če imamo denar za obdolžence, da le ne bi bile kršene njihove pravice nasproti močni državi – tožilcu in sodišču, zakaj ne za otroke? Priprave na pogovore in zaslišanja, spremljanje skozi ne le kazenski, pač pa tudi civilni postopek, če prvi ne prinese odškodnine, vse to mora postati prioriteta prizadevanj. Zakaj njihova ukinitev, če žrtve  dopolnijo osemnajsto leto? Bodo osemnajst let in tri mesece stari oškodovanci res drugačni od tistih z malo manj kot osemnajstimi leti? Dobili so pooblaščenca in ohranijo naj ga. Dobijo pa tudi tisti, ki že imajo osemnajst let, ko se dejanje odkrije, a so bili njegove žrtve v času mladoletnosti.

Odkritjem dejanj naj sledijo zagovorniki, usposobljeni ljudje vseh vrst poklicev, blizu otrokom, s poslanstvom, ki pomaga razumeti in biti »glas« mladih. Kombinacija zagovorništva in pooblaščencev lahko prinaša in prinese pozitivne rezultate.

Tu je še prepoved »zasliševanja« otrok neposredno na glavnih obravnavah do starosti petnajstih let. Soočanje s storilci bi zanje pomenilo preveliko travmo.

Ostajajo še prostori. Kje naj bodo izprašani, kako, kolikokrat in kdo naj to stori? Ministrstvo za pravosodje je tu naredilo velik korak. Ustanovilo je posebno delovno skupino, ki se že nekaj mesecev ukvarja s temi vprašanji. Posvet, ki je bil pred kratkim, je s skupino strokovnjakov z različnih področij, poskušal odgovoriti na številna vprašanja.

Slovenija že pozna prve »prijazne sobe« za pogovore z otroki; v Radovljici, Krškem, kjer se teorija že združuje s prakso, v Ljubljani, kjer je ena izmed sob tudi že pripravljena, da sprejme »zaznamovane« otroke. Z njimi se lahko pogovorijo strokovnjaki, bodisi kriminalisti ali sodniki, kakor se pač odločijo. Pogovore je moč tudi posneti. A, prihaja nadaljevanje začetega projekta. Odpiranje »prijaznih sob« za pogovore z otroki širom Slovenije, na območju še vseh preostalih policijskih uprav, na centrih za socialno delo oz. v prostorih, ki bodo v te namene izbrani. Določeno bo ali bodo izpraševalci sprva kriminalisti in nato sodniki, če prvo zaslišanje ne bo zadoščalo. Tu veljajo prizadevanja, da je uspeh en pogovor z otrokom v izjemnih primerih dva, ko je torej potrebno določene zadeve razčistiti in to opravi sodnik v fazi preiskave. Zaslišanje naj bo čim bližje dogodku, zaradi česar veljajo prizadevanja, da je potrebna čimprejšnja prijava, ki vodi tudi v krajšanje zlorabe in manj posledic. Storilci se bojijo odkritja dejanja, zagotovo bo to v prihodnosti pomenilo tudi manj dejanj. Preteklost jih je polna, tudi zamolčanih zgodb, ker je veljal molk in žrtve niso govorile, pa tudi tisti, ki so vedeli, ne.

Prihaja še en ŽUR z razlogom Si.mobilov; na zadnjo soboto v avgustu bo ponovno namenjen mladim žrtvam nasilja in opremljanju «prijaznih sob« zanje. In nadaljevanje projekta, ki bo uspel tudi ob pomoči vseh treh ministrstev. Prav Ministrstvo za pravosodje si prizadeva za vzpostavitev razpravnih dvoran z možnostjo videokonferenc in tako tudi predstavitev vseh posnetih pogovorov z otroki. Nastopili bodo lahko izvedenci vseh vrst, ki bodo ocenjevali govor otroka, njegovo osebnost in odgovarjali na številna vprašanja stroke. Otroka ne bo več potrebno spraševati in mu zadajati novih »ran«. Sedanje so bile dovolj hude.

Zakonodaja torej le sledi željam po dobri praksi, taki, da bo otrokom, ki so bili ranjeni, posledice omilila, poskušala pa izbrisati tudi brazgotine. Odgovorni smo vsi. Tako tisti, ki vidimo, slišimo, vemo, kot oni, ki zakonodajo izvršujejo.

Če želimo, da bo posledic na otrokih manj, potem naj ne bo škoda denarja za njihove zagovornike, pooblaščence in »prijazne sobe«, ker bodo sicer odrasli in odšli v svet, ki so jim ga gradili starši. Z ranjeno samozavestjo, brez pozitivne samopodobe, z zaznamovanostjo, se ne bodo mogli kosati s preizkušnjami, ki so vsak dan večje.

Treba je mnogo preprostih besed
kakor
kruh,
ljubezen, dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.
                                              Tone Pavček