V./10. Bodi prostovoljec - Spreminjaj svet!

Kaj bi brez prostovoljnih gasilcev, ekološkega osveščanja, prostovoljstva za tretje življenjsko obdobje, številnih socialno-varstvenih programov, dela z mladino, za odvisnike, brezdomce ... Naredi kaj, za kar ne boš plačan v denarju, pač pa ti bo ob delu za druge zaigralo srce in hvaležnosti sploh ne boš rabil.

Sprejemati in dajati dobro,
je najbolj preprosta in najbolj
skrivnostna pot do sreče.
Zato srečo ustvarjajmo sami,
vsak dan, vse leto, ki je pred nami.


Mnogo, mnogo preveč je ljudi, ki dan za dnem mislijo le nase, morda sicer še na koga drugega, ki so ga celo po zakonu dolžni preživljati ali zanj skrbeti, od tu dalje pa so meje nejasne. Pogosto se sprašujejo: »Zakaj bi delal ali delala za druge?«

Večkrat ugibamo ali se ljudje, ki se razdajajo kot taki rodijo ali to postanejo. Mnogi trdijo, da so altruisti sami prikrajšani za marsikaj in zato tisto kar imajo in znajo, razdajajo. Pridružujem se temu, da se lahko rodiš z osebno noto sočutja, da pa si ga zagotovo z zgledom staršev, najbližjih, celo šole, ki je lahko drugi dom, tudi privzgojiš. Kdor le jemlje in ničesar ne daje, pravijo, da je kot mlakuža v kateri se vse nabira in strohni, ni pretoka, voda pa je kalna in iz nje zaudarja.

Veliko je vprašanj o tem ali smo Slovenci dobrodelni, kako močno in kdaj. Po mnogih, premnogih letih dela za druge lahko z gotovostjo rečem, da je »mali človek« tisti, ki se zaveda kaj je revščina, bolezen, nesreča, mnogo bolj radodaren od onega, ki mu gre v življenju vse »kot po maslu«, ki nikoli ni bil lačen, nikoli brez več sto evrov, da ne govorimo o tistih silno bogatih, pri katerih ni skrbi, da bi jim kaj manjkalo.

Spomnila sem se zgodbe, v kateri je bilo govora o silni revščini, ki je začela pritiskati, vznemirjati ljudi, povzročati žalost, negotovost, veliko skrbi.

V majhnem kraju sta živela mož in žena in prav mož je užival velik ugled. Bil je poštenjak, dobričina, veliko je naredil za ljudi. Žena mu je rekla, da je čas, da stopi med ljudi in začne bogate pozivati, da bi odprli svoje kašče in razdelili del hrane, da revni ne bi pomrli, sami pa bodo imeli še vedno dovolj. Sklenil je, da odide naokoli in ljudi opozori, da je potrebna solidarnost in medsebojna pomoč. Cel dan ga ni bilo nazaj in ko se je silno utrujen vrnil, ga je žena povprašala, če mu je uspelo. Povedal ji je, da nekako na pol. Prepričal je namreč le revne.

Zgodba, ob kateri se resnično lahko zamislimo.

Dan za dnem spremljamo številne dobrodelne prireditve, na katere mnogi prihajajo tudi zaradi želje po slavi. Pazijo na budno oko fotografa, da jih tam ujame, a ne prispevajo prav ničesar, ničesar pa tudi niso prispevali za izpeljavo dogodka.  Zato bi na dobrodelnih dražbah uvedla obvezni prispevek vsakogar; simbolični, morda enak vstopnini: 20 ali 30 evrov, ki bi jih dal prav vsak. Kasneje se namreč ob dražbi marsikdo rad »skrije«, mnogi tudi sicer ne morejo tekmovati z dvigom dražbenih cen, saj so si prišli prireditev le ogledat in ni rečeno, da imajo denar, da bi kaj kupili. A, tistih 20 evrov bi zagotovo lahko dali.

Vsak, prav vsak, ki se tam znajde, bi moral na nek način prispevati; ali z nakupom vstopnice ali s prispevkom ali z nakupom predmeta, ki je na dražbi, ali s skromnim prispevkom v skrinjico. Le tako bi lahko vsi upravičili sodelovanje.

Zato si bom v letu 2011, za katero sem bila imenovana za Ambasadorko prostovoljstva v Republiki Sloveniji, prizadevala za večje osveščanje ljudi o solidarnosti in pomoči.

Zavedati se je potrebno, da ima vsak od nas na razpolago enako število ur v dnevu. Porabimo jih zelo različno. Nekateri le zase in najbližje, drugi se spomnimo tudi na pomoči potrebne. Dobrota, solidarnost, prostovoljstvo, vse to so zlate niti, ki povezujejo ljudi; tiste, ki znajo, zmorejo in imajo in one, ki vsaj eno izmed oblik pomoči rabijo. A skoraj vsak lahko kaj naredi tudi za druge. Tudi brezposelni, celo bolni in revni. Nenazadnje lahko o tem pripovedujejo, sporočajo svoje izkušnje, gradijo most med ljudmi in na tak način osveščajo.

V času globalne krize, ki jo je vse bolj čutiti tudi pri nas, bo prostovoljstvo postalo oblika življenja. Nikoli ne veš kdaj ti bo huje kot danes, kdaj boš zbolel in kdaj ne boš več niti povprečno bogat ali reven. Nikoli se ne ve kdaj nas lahko doleti huda nesreča, katastrofa, potres, poplava in premoženje, ki smo ga imeli, bo lahko izgubljeno, celo zdravje oziroma kakšno življenje. In takrat bo prepozno, če bi želeli postati dobri. Zato je treba začeti danes in nato vsak dan. Z enim samim dobrim delom za druge, to pa nas bo razbremenilo egoističnih misli o svoji veličini, jazu, egu in lastnostih, ki jim pritičejo.

Že misel na to, da bi lahko bili vsak dan prijazni in dobri, da bi komu pomagali, četudi na čisto skromen način, je lahko vodilo vsakega dne, je izzivalno, polno inovativnosti in za ta trenutek v svetu neizmerno potrebno. Širijo se namreč nadvse negativne misli o zlaganem bogastvu, naropanem denarju in premoženju, pokvarjenih ljudeh, tajkunih vseh vrst, mlakuži odnosov, hinavščini, privoščljivosti, mračnjaštvu, hudobiji in še čem. Negativizem, žalost, depresija, ... so tu in ne morejo jih ozdraviti niti številni psihiatri, prav gotovo pa jih je tudi veliko premalo in so povsem nemočni.

Potrebno je misliti tudi na lepe stvari, na to, da se v medije, v pogovore, in odnose, vtihotapijo dobre novice, prijazni ljudje, pozitivne stvari. Le tako bodo mladi ugotovili, da še nismo vsega zapravili, ukradli, naropali, razgrabili in uničili. Da lahko še gradimo lepši svet, saj nas bo sicer pokončalo. Pa ne kdo drug, ne »nezemljani« in ne katastrofe, pač pa kar mi sami kot »ljudožerci.« Razbrzdali bomo duše soljudi, jim uničili psiho in s tem prizadeli telo, ki bo usodno zbolelo.

Ko smo spremljali in še spremljamo WikiLeaks in vse kar nam je odprl, se nekateri zgražajo nad njim, ga želijo uničiti, glavno ime in ustvarjalca pripreti, drugi pa vidijo veliko dlje. V zakulisje odnosov, celo svetovne diplomacije, za katero smo do nedavnega mislili, da je poštena, elegantna, pristna, umirjena in visoko spoštovana. A le mislili. Kajti besede in dejanja kažejo povsem drugačno sliko. Na prikrito hinavščino, na vohunjenje za ljudmi in njihovimi slabostmi, na iskanje napak pri tistih, ki jih boš kasneje diskvalificiral, če bi se le česa lotili in želeli kdaj kje uspeti.

Nikoli več ne bo tako kot je bilo, bi lahko rekli, kajti noben pripor, noben zapor, nič več ne more skriti vsega kar je privrelo na plan.

Po letih vzponov, hitenja, ustvarjanja na vseh področjih, potovanja s sveta na druge planete in preko milijonov odkritij v znanosti, smo začeli kazati tisto osnovno človeško bedo; bedo značaja, ki je ne more prikriti noben znanstveni uspeh, nobeno odkritje, nobena pozitivna senzacija. Sprašujemo se lahko le, če smo že na dnu, če je še mogoče pasti nižje, kaj vse se bo še odkrilo in kakšna sporočila bomo dali ljudem, ki so na svetu le nekaj let ali kakšno desetletje, morda dve. So naši otroci, naši vnuki, naši zanamci, ki bi se jim po pravilih razvoja zadnjih desetletij moralo goditi lepše. In vendar uničujemo civilizacijo in planet. Je to tisto kar smo želeli? Je to to?

Zakaj danes toliko govorimo o vrednotah? Si jih želimo obuditi, jih prepoznavamo, ne vidimo, smo razočarani, ker sploh ne vemo kaj so danes vrednote?

Rekli smo, da je najpomembnejše življenje, ki ga živimo, a ga dolgo najbrž niti ne bomo. Da je lahko vrednota ljubezen, ki naj bi vrtela svet, a je skoraj ni. Da je to spoštovanje, ki je lahko hinavščina, klečeplazništvo, spoštovanje močnejših in vplivnejših. Pa prijaznost, ki jo iščeš kot iglo v senu? Je to družina, ki ima včasih le ime, a je ni? Pa ne zato, ker se ljudje ne bi poročali, ker ne bi imeli otrok, pač pa zato, ker pomeni kraj nevarnosti, pribežališče ranjenih in razočaranih, brezposelnih, revnih, nasilnih, nekulturnih razvez, boja za otroke, v ozadju katerega ni ljubezen, pač pa želja po premoči, maščevanju, ponižanju  drugega.

Je to zdravje? Kljub znanosti, ki je odkrila zdravila za skoraj vse bolezni, a ni denarja za marsikatero zdravljenje ali pa se celo mnoge bolezni, za katere še ne poznamo niti imena in zdravil zanje, izkoriščajo za strah in trepet ljudi, da bi zaradi njih umrli, čeprav se v ozadju lahko pokaže tudi marsikateri sum prevare, ki ima svoj vzrok celo v denarju. Podaljšujemo življenje, mnogo agonij, a hkrati uničujemo okolje, ki že prinaša hudo maščevanje.

Je to delo? Mnogi ga nimajo, nekateri ne želijo delati, nekaterim ni treba, ker so jim drugi ali so si sami nagrabili dovolj, da bi lahko živeli sto in več let. Mnogi ga nimajo, ker so ga izgubili ali ga nikoli sploh niso imeli.

Je to študij in izobraževanje, ki ga je vedno več, ki ponuja sto in en poklic, »letanja« staršev z otroki od ene na drugo dejavnost, da le ne bi česa zamudili. Otroci sploh nimajo otroštva, pač pa labirint poti; s kitaro, violino, športnimi copati, baletnimi, CD-ji, s tujimi jeziki, vadnicami, telovadnicami. Norišnica odnosov, prepotentnost staršev, ki imajo denar za vse, tudi za številne privatne ure učiteljev, z doktorati in tujimi diplomami. Slišala sem, da mali deklici ni šlo risanje, pa so doma vzeli akademskega slikarja, da bi ji pomagal. Po drugi strani pa, da je oče prihrumel v šolo z odvetnikom, ker je morala hči dan pred tem pospraviti mizo v jedilnici. Vpil je, da njegova hči ni snažilka, pač pa učenka.

So pa tudi taki, ki jedo le, če jim šola subvencionira vse obroke, če jim Rdeči križ priskrbi mesečni zavitek hrane, Karitas ponudi oblačila in center za socialno delo plača položnice.

Na Belem obroču Slovenije vidimo in spoznavamo prav te. Razočarane,  nesrečne, žrtve nasilja, obupane nad razkorakom med bogastvom in bedo. Tri tisoč pisem letno, prav toliko klicev, več sto pogovorov, več 10.000 evrov finančne pomoči, razdeljene v enem samem letu, vsaj 50.000 listov papirja letno, ki ga je potrebno prebrati. Pa nismo sami, tu so še številne druge vladne in nevladne institucije, vse od najmanjših do Varuhinje človekovih pravic in Urada predsednika države RS, ki jim ljudje pišejo in sporočajo, da niso srečni, da pravne poti potekajo s številnimi vijugami, časovno več let, da pravice ni.

Ali torej ta nima »zavezanih oči«, da bi razsodila in končala agonijo mnogih, da ne bi sanjali o pravici v tujini? Tudi tam jo bodo namreč težko našli.


Treba je mnogo preprostih besed
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi,
na križpotjih zašli
s pravega pota.
Tone Pavček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.