c S
V./15. Spet ta praznik
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
09.03.2011 Če praznik pomeni srečanja, srečanja pa so lahko povezana s srečo, zakaj ne bi torej pogosteje praznovali? Za ene je zveličaven 8. marec, dan žena, za druge 25. marec, materinski dan. Saj ni pomembno kdo in kdaj praznuje, pač pa to, da sta oba dneva skupna ženskam, saj je Klara Zetkin na 2. mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1911 dala pobudo za dan, posvečen prav ženskam.

Kaj se je v vseh teh letih spremenilo in zakaj sploh še praznovati?


Najpomembnejše stvari v življenju

so zastonj.

Vse so ti podarjene: Materino naročje.

Mama, ki ti prepeva.

Sonce in prijateljstvo.

Prostor pri mizi

in prisrčen objem.

Pomladna svetloba.

Otroški smeh.

Ptičje petje.

Žuborenje potoka.

Drevesni sokovi.

Valovanje morja.

Dan in noč.

Mir in tišina.

Sedmi dan.

Življenje in smrt.

Biti človek na Zemlji.

Phil Bosmans

Ženske so v letu 1911 začele praznovati ekonomsko, politično, pa tudi socialno enakopravnost; v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Danskem in tudi v Sloveniji. Boriti so se začele za pravo enakopravnost in se ji močno približale tedaj, ko so po vojni dobile splošno volilno pravico.

Pred dvema letoma smo prvič v zgodovini dobili posebno knjigo in sicer Enciklopedijo žensk 19. stoletja, ki je dokazala kako pomembne so njihove zmage, ne le ob domačem ognjišču, pač pa tudi v družbi, ki so jih že tedaj dosegale nekatere ženske, čeravno jim čas ni bil posebej naklonjen, saj je bilo govoriti o enakopravnosti kar bogokletno. Njihovo delo pa izpričuje prav to, da bi torej morale biti že zdavnaj povsem enakopravne z moškimi; v skupnem boju za lepšo prihodnost otrok.

Ženske vse prepogosto »postavljamo« ob štedilnike, v učilnice in predavalnice, vrtce, k trgovskemu pultu, za blagajne, na njivo, v sprejemnice zdravstvenih ambulant, vratarnice, k pisalnemu stroju in v tajništva, k točilnim pultom in še kam. Tipično žensko delo, radi pravimo.

Ko so začela dekleta polniti predavalnice preštevilnih fakultet, razen morda strojne, rudarske in še kakšne, smo se začeli spraševati: »Kje so fantje in zakaj jih je marsikje tako malo?« Slišati je bilo, da so dekleta prej dozorela, da so bolj ambiciozna in delavna, dosegajo višje povprečne ocene, boljše rezultate na maturi, ti pa odločajo o vpisu tam, kjer je število mest omejeno. A, kaj, ko so z diplomami v žepu, tisti, ne sicer tako redki, a tudi ne preštevilni fantje, lažje in prej dobili zaposlitev. Ženskim kandidatkam so člani komisij, oziroma tisti, ki so o tem odločali, postavljali mnoga, tudi povsem neprimerna vprašanja o tem ali že imajo kakšnega otroka oziroma kdaj nameravajo stopiti na pot materinstva. Šlo je tako daleč, da so nekatere podpisovale, da otrok še nekaj časa ne bodo imele, da se nameravajo posvetiti le karieri in s tem pridobivale usodne točke pred moškimi tekmeci. Njihove ocene so bile v nekaterih primerih višje in izpolnjevale so prav vse pogoje za sprejem, razen tistega, ki je v obrisih napovedoval daljšo odsotnost zaradi težav z nosečnostjo, porodniških in poznejših bolniških odsotnosti. Vse zaradi bitja, ki naj bi bilo narodova bodočnost. Otroka. Pa se je tudi tu obrnilo, saj je prišel obvezni očetovski dopust, možnost koriščenja določenega dela porodniške, pa tudi bolniških odsotnosti. Temu smo že rekli rahla enakopravnost.

Starostna meja nosečnic in mladih mamic se je močno dvignila, zlasti pri tistih s fakultetno diplomo in željami pa magisteriju in doktoratu, dosegla trideseto leto, se vzpenjala na petintrideseto in neredko presegla celo štirideseto. Malokatera jo je pri tej starosti odnesla brez rizične nosečnosti, ki ji je sledila bolniška. Marsikateri pari pa so ostajali, »zakopani« v ambicioznost, brez potomcev saj nikoli ni bil pravi čas zanje. Ne takoj po diplomi, ker si je bilo potrebno poiskati službo, po sprejemu ne, ker jo je bilo potrebno ohraniti in upravičiti obljube, malo kasneje težko, ker je bilo na pragu napredovanje, pa nove študijske obveznosti na podiplomcih, doseg magistrskih in doktorskih naslovov in še kaj.

Svet in medije so preplavile slike zrelih žensk pri štiridesetih, ki šele vedo zakaj in kako živeti, njihovih obrazov brez gubic, z liftingi in liposukcijami obdelanih teles, ginekologija in z njo povezana farmacija, pa sta uspeli ohraniti »živa jajčeca«, še v času, ki mu je bila dotlej že usojena menopavza.

Spominjam se oseminšestdeset-letne porodnice v Romuniji, ki je rodila zdravo deklico, svet pa so obšla vprašanja o »normalnosti« ali »nenormalnosti« takega početja. Tudi pri nas so mnogi zagnali krik veselja, saj se je ženskam doba rojevanja tako močno podaljšala in le redki, skoraj unikatni, smo bili tisti, ki smo se trezno spraševali kakšna bo mama na maturantskem plesu, saj ga bo težko doživljala z otrokom, čeprav je imela njena rodbina dobre gene in so mnogi dočakali visoko starost. In kdo bo sploh še videl dekličine otroke, torej vnuke? Seveda ni bilo veliko odgovorov o tem kdo in kje je oče, ali gre za mladca ali možaka srednjih let, pri katerem bi lahko iskali in iskali razloge za tako noro početje, ali gre morda za »otroka epruvete« ali še kaj tretjega. Vprašanja so tekla tudi v smer osteoporoze, umskih sprememb, zmožnosti skrbeti za otroka in še marsičesa. Na drugi strani, pri moških, je bila namreč stvar povsem drugačna. V »modo« so nekako tiho, tu in tam pa tudi precej glamurozno vstopili zreli, da ne rečem kar starejši moški, ki so jim prav nasprotno, zelo mlade ženske rojevale potomce. Brez težav je bilo moč ugotoviti, da tu ne gre za prvo zvezo z otroki, pač pa običajno za drugo ali tretjo in ne le prav revne očete.

Ne glede na vsa sodobna sredstva internetnih tehnologij, televizij, računalnikov, številnih predvajalnikov, je za mnoge otroke od zibke naprej veljalo, da uspavanka sodi k mami, da je oče tu in tam pripovedovalec pravljic iz knjig, da so nežna leta z navidezno popkovnico usmerjena k materi.

Pa se je začel boj z otroke po razpadu zakonske ali izvenzakonske zveze. S strani moških. Če smo prej trdili, da jih preko 90% oziroma kar bližje 100% ugotovi, da je otrok ob razhodu materin, se je prav tu začelo spreminjati. Kako ubraniti čast dobre ženske, če »izgubiš« otroka, so se začele spraševati mnoge ženske. Ste že kdaj slišali, da bi kdo rekel, da je ženska, ki je »pustila« otroka očetu oziroma bivšemu partnerju, dobra? Ljudje začno takoj ugibati; kaj je z njo narobe, da je »izgubila« otroka? Ali pije, ali ... ? Ugibanj ni ne konca ne kraja. Zato je boj tako hud, sodišča postavljajo številne izvedence, pravde se ne končajo niti na prvi in niti na drugi stopnji, grozi Evropsko sodišče. Je to enakopravnost? Zakaj ni več skupnega starševstva, zakaj otroka »deliti«, spraševati kje bi bil raje in zakaj, ga podkupovati, mu groziti, podajati ovadbe zoper starša, vse zato, da ta ne bi dobil otroka, onemogočati stike, ga rubiti?

Je izvršba otroka sploh mogoča? V zadnjih dneh je namreč slovensko javnost dodobra razburila zgodba štiriletne deklice, ki je živela pri očetu, sedaj je sodno dodeljena materi, oče je ne želi predati, nekega dne  pa so prišli policisti, asistirali izvršitelju, ta pa jo je zaman iskal. Je sploh mogoče iz stanovanja tako kot televizor, ki je predmet rubeža, odnesti otroka? Ogorčeni smo lahko že nad besedo izvršba, če se ta uporablja ob otroku. Razumeli bi jo le, če bi bil otrok ogrožen, če bi šlo za njegovo življenje, če bi mu starš, ki ga zadržuje, nameraval narediti nekaj hudega. Potem je vsekakor potrebno uporabiti vsa sredstva, tudi izvršbo, celo tisto s silo.

Sicer pa se spomnimo na Salamonovo sodbo, ko je prava mati preprečila delitev otroka na polovico. Tisti starši, ki želijo otroku le dobro, vsega tega torej ne bi dopustili.

Spreminjajo se časi in podobe žensk, ki pogosto žal vzgajajo tudi tako imenovane mamine sinčke, mazice, nedorasle in neodrasle moške. Spravljajo jih v vatko, želijo jih obvarovati pred hudim svetom, celo delom, ki bi moralo biti osnovna vrednota, s skrbjo in odgovornostjo za druge, pa tudi žensko, ki naj bi nekoč vstopila v ta njun svet. Taki mladeniči so doma ne le do osemnajstega, dvajsetega ali petindvajsetega leta, pač pa mnogo dlje, saj ob mamici, ki običajno celo ostane sama ali z moškim, s katerim ni bilo izpolnjeno njeno življenje, čutijo varnost, tam je zanje v celoti poskrbljeno. Težko bo prišla kakšna, ki bo nadomestila njeno »božansko« podobo.

Avtoritativna mati ruši podobo zdrave družine, odgovornih odraslih in otrok, odloča o vsem in vsakomur, ... Otroke, zlasti pa pootročene sinove, priklepa nase, da jih ne bi »izgubila«. V fazi hormonskega neravnovesja jim zna v trenutkih, ko naj bi se bližala »izguba«, očitati, da je zanje vedno skrbela, da je zaradi njih izgubila boljše položaje na delovnih mestih, da se je posvetila le domu in družini, sedaj pa, ... taka nehvaležnost!

Sodobni čas pozna tudi drugačne ženske. Tiste, ki se dokazujejo in povzpenjajo, ki celo dosegajo položaje, ki včasih niso bili rezervirani zanje, pač pa le za nasprotni spol. Pozna jih politika, kjer pa se žal vse preveč govori o kvotah, ki naj bi začele dosledno veljati, ki naj bi bile celo obvezne, čeravno bi morale biti čisto samoumevne in zanje sploh ne bi smel potekati kakršenkoli politični boj.

Če je možno ženski vzeti kuhalnico iz rok in jo enakovredno podati moškemu, če je njena pot v svet široka in jo vodi do izobraževanja, v službe, k rojevanju, ki ga ni moč prepustiti nasprotnemu spolu in tudi skrbi za družino, kjer se sicer dela lahko porazdelijo, potem prihaja čas, ko bo moč reči, da je enakopravnost močno na pohodu, da je blizu čas, ko ženske zaradi tega boja ne bi smele postati možače in moški ne preveč poženščena bitja.

Vlog ni mogoče obrniti. Vsak naj opravlja delo, ki ga veseli, za katero je tudi sposoben, pri vzgoji mladih rodov pa se je moč dogovarjati. Otrok mora dobiti tako moško kot žensko vzgojo.

Prihodnost je res ženskega spola, a nikakor si ne želim, da bi moški iz kakršnegakoli strahu izginili, se ustrašili bojevitih žensk in pozabili na dostojanstvo, spoštovanje in dejanja, pri katerih morajo nekaj več pozornosti nameniti prav nasprotnemu spolu.

Nikakor naj za 8. ali 25. marec ženski, materi, ljubici, hčerki, ... ne dajo rož iz usmiljenja, jeze, protesta, zaradi dolžnosti ali ... Lahko je to storjeno tudi 15. marca ali 13. novembra, pa tudi vse ostale dneve. Pomembno je, da je pozornost iskrena.

Še vedno in za vedno pa bo ostal 8. marec v srcih mnogih žensk zapisan kot datum, ko se je Klara Zetkin odločila, da se bori.

In ne pozabimo; dobile smo volilno pravico, ki jo vse premalokrat izkoriščamo. Kot da bi pozabile kako težko jo je bilo izboriti in kako lahko jo je izpustiti na vsakih volitvah ali referendumu. Kaj, če bi nam jo spet želeli vzeti? Kaj bi naredile? Pokažimo, da smo si jo zaslužile. Lahko odločamo in soodločamo in vedno oddajmo svoj glas, sicer ga bodo drugi.

Še en 8. marec je za nami. Tokrat prav poseben, saj je sovpadal s pustnim torkom. Vsi smo imeli možnost, da smo postali nekdo drug, da smo si nadeli masko. Danes pa se lahko posujemo tudi s pepelom. Saj je prava pepelnična sreda.

In živimo naprej – z življenjsko masko ali brez nje.

Pri ženskah se prijateljstvo neha

tam, kjer se začenja tekmištvo.

Portugalski     

 

Že govoriti o prazniku

je pol praznika.

Tadžiški


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.