c S
Proslava in njena alternativa
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
01.07.2020

Ni se sicer zgodilo prvič v teh 29 letih, a tako očitno in nasprotujoče zagotovo še nikoli. Uradna proslava dneva državnosti in antiproslava ali kar protest. Na razdalji nekaj sto metrov in v razmaku nekaj ur. Na prvi strogo ograjen in dobro varovan prostor, po protokolu le osebno povabljeni, vsi na priporočljivi razdalji. Na drugi vabljeni preko e-omrežij, nagneteni na Prešernovem trgu, mnogi brez mask in varne razdalje. Tam celo dve skupini neenako mislečih. Med njima živi zid težkih specialcev, ki smo jih doslej gledali le v strašljivih poročilih od drugod. In kakšna so sporočila enih in drugih? Eni za in drugi proti. Seveda ne v enakem številu.

V zgodovini poznamo vzroke in povode. Tudi za vojne in resne spopade. Od besed lahko preidemo do dejanj. Kako se bo torej nadaljevalo?

Vstopili smo v 30. letnico samostojne države. Smo že bili kdaj tako močno vsak sebi? Nikoli. Kakšno popotnico bo torej imela finančna kriza, ki bo zagotovo sledila zdravstveni, če se ne bo ta celo ponovila.

 

                                                                                       Nihče se ni rodil s sovraštvom do drugega zaradi barve kože, njegovega izvora in vere. Ljudje se naučijo sovražiti.
In če se naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti.
Ljubezen je za ljudi bolj naravna kot njeno nasprotje.
(Nelson Mandela)

Naj s pravico do že zgodovinskega spomina sežem daleč nazaj. V leta socializma, ki ga je z menoj vred preživljala večina sedanjih oblastnikov. Le najmlajši ne. A koliko je teh? Še največ med protestniki.

Takrat smo sanjali o marsičem. Tudi o tem, da bomo enkrat svobodno potovali v nekatere tako opevane dežele. Mimogrede, tja smo kasneje, čez leta, lahko celo šli, a ugotavljali, da tam ni le med in mleko in da imamo Indijo Koromandijo skoraj doma. Množice so se začele zgrinjati prav k nam. Nekateri župani so jih bili celo bolj veseli kot domačih gostov. Nevedoč da lahko nevidni virus odpelje prav vse, tudi in predvsem turizem.Ostane pa vsaj domači. 

Po že davnem pomanjkanju pralnih praškov, slastne čokolade, vložkov, eksotičnega sadja, tujih kavbojk, dišečih radirk, roza obarvanega mesa, ... avtomobilov, za katere bi s termoskami prenočevali pred trgovinami, smo v letih po samostojnosti  pravzaprav dobili vse kar premore tako opevani svet kapitala. Vse in še več. Kar preveč. Nekateri sicer skoraj nič. Tako kot vedno. Revščina je namreč še bolj vidna, če so eni zelo bogati, drugi pa nimajo skoraj nič. In prav razlike so se večale.

Avtomobile smo lahko odpeljali kar iz salona, polna letala so s turisti poletala na vse konce sveta, otroci so shodili skupaj s tablicami, spali s telefoni, njihovi rojstni dnevi, valete in mature so postali modne revije visoke mode, duhovitih voditeljev in kulinaričnih užitkov, mladež je potovala in študirala v tujini, ne da bi tam pri družinah morala še delati in se preživljati. Živeli so kar s štipendijami, denarjem premožnih staršev, pa tudi mnogimi izmenjavami. Se vračali s tujimi diplomami ali pa ostali kar tam. Tenis je nasledil prestižni golf, telovadbo osebni fitness trenerji in draga, menda zdrava prehrana. Kdo bi šel k Iškemu Vintgarju, če je treba poslati ali na FB objaviti posnetek Ibize ali vsaj grških otokov? Denarja nekaterim ni bilo več pametno naložiti v 100 m oddaljeni, tedaj še domači banki, pač pa ga je bilo bolje prenakazati v zveneča imena oaze. Firmo in njene bypasse pa prenesti v dežele z manj davki. Vse tudi s ciljem goljufati in iskati vse možne dobičkonosne posle in obvode za lastne koristi. Pojavili so se celo svetovalci vseh vrst "obvodov". Moto: kako zaslužiti čimveč in plačati čimmanj. Pa čeprav lastni državi, v kateri koristimo vse ugodnosti. Lastninjenje je bilo pogosto kar plenjenje. Po njem so ostali bogatini in reveži, izkoriščevalci in izkoriščani. Vse polno jih je; enih in drugih. Tudi tujih. Pomembno se je bilo predvsem znajti in upati, da te ne najdejo s »prsti v marmeladi«. Če pa že, je treba reči, da diši po politični zaroti ali vsaj konstruktu. In poiskati prekaljenega »mačka«, ki je »zmazal« že mnoge. A že njegova pojava stane in je nedolžni pač ne morejo plačati. In potem pogrom nad policijo, tožilci, sodniki. Ja, malo jih je, ki priznajo in se pokesajo, odsedijo ali plačajo, celo v dobrodelne namene in živijo dalje. Seveda, naj prizna le tisti, ki je nekaj res zagrešil. Sicer se je treba boriti, da zmaga pravica. Ena in edina. Zveličavna. Vsi le niso v istem košu. Bognedaj da bi bili obsojeni nedolžni in da bi kdo rekel, da je dobil nižjo kazen, ker ni povsem kriv. A takih upam ni, se pa mimo nas ponosno sprehajajo mnogi z »zločinom brez kazni«. Nekje se je usodno zalomilo; priče brez ugotovljene demence so pogosto in na lepem »izgubile spomin«. Ojoj, celo zelo mlade in brez sleherne medicinske podlage. Z oddaljenostjo kar vsem peša spomin.

Leta smo poslušali o tajkunih in le redki so za zapahi. Lastnine pa kar ni in ni. Vse so že pravočasno »podarili«. Zaplembe premoženja, če so ga še imeli, so kar »padale«, saj zakon ni veljal za nazaj.

Prodali smo skoraj vse kar je bilo vrednega in našega in se pošteno skregali okoli bančnih lukenj. A najhuje, ljudje so izgubili celo denar v obveznicah. Spominjam se zelo starega gospoda, ki je celo življenje varčeval in denar naložil v prav te obveznice. Ko je prišel ponj, da bi doma naredil dvigalo, saj je nenadoma postal invalid, ga ni bilo. Niti evra. In komu naj taki ljudje sploh še verjamejo? Nazadnje je potonil še lastnik modrih ptic, ki so letale v nebo, a ne brez suma oškodovanja in številnih preiskav. Še eden od mnogih domačih velikanov. Vedno pridejo veliki kombiji in odpeljejo zaseženo. Vedno. Vse posnamejo številne kamere in vrti se dan in noč. Potem pa ljudje čez čas ne vedo kakšna je bila resnica. V najvišji bančni ustanovi so bili kriminalisti menda celo nezakonito. Se njih ne sme preiskovati? Sedaj o tem odloča sodišče EU. Kakšen bo rezultat, še ne ve nihče. Razen morda sodniki. A leta kar tečejo.

Ko pride nova afera, pozabimo na staro in vse stare.

Mediji so vedno risali silne hobotnice, gostje v oddajah modrovali o tem kako je vse to zavržno, številke oškodovanja so letele visoko v nebo. Spraševali smo se: bo sploh še kaj ostalo?

Kot varuhinja človekovih pravic sem že pred leti zapisala:

»Najhujša grožnja človečnosti je nebrzdan pohlep, ki se nahaja v lakomnosti, brezčutnosti in otopelosti. Smo sploh sposobni stopiti na prste ljudem, ki so do obupa prignali delavce, starejše ljudi potisnili v životarjenje  z borno pokojnino in lačne pred vrata humanitarnih organizacij? Prepričana sem, da smo, vendar le z zavedanjem, da je takšno stanje v družbi v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami.
Novodobni brezobzirni pohlepneži in njihove oprode žal celo verjamejo, da se da z denarjem kupiti pravičnost, hitrejši dostop do prav vseh zdravstvenih storitev (celo seruma večnega življenja), dobiti različna  dovoljenja in preliv tujega bančnega denarja na zasebne račune, celo iz javnih sredstev pa dobivati visoke provizije za posredništvo.«

Tako sem opozarjala iz leta v leto .... Vam morda zveni znano še danes?  Koliko črnila je bilo prelitega in koliko TV oddaj na eno in isto temo! Nosijo tudi stare letnice in različne naslove.

Je torej skrivnostni virus res tisti, ki je šele sedaj obelodanil marsikaj in marsikoga? Seveda moramo preiskave vedno prepustiti pristojnim strokovnjakom. Do obsodbe so vsi nedolžni.

In zakaj še nismo izkoreninili prakse in običajev hude nepoštenosti? 

Nekdo je nekoč »odletel« zaradi sendviča, ki ga je kasneje celo plačal in je stal dva evra, ostali pa so mnogi s tisoči in deset tisoči. To me spominja na očitke o pregonu tatov kur in jajc ..., ne pa pravih kriminalcev. A nekje se vedno začne.

Začeti bi torej morali pri »prvi ukradeni kuri«. Tudi zaradi naših otrok in vnukov, na katere tako radi prisegamo. Vodje morajo biti taki, da niso všečni le pred volitvami, taki, ki nikoli niso vzeli niti sendviča, ki so pripravljeni prevzeti nehvaležno težo vodenja ali pomoči pri njem in ne odstopijo, ko imajo ljudski mandat. Kajti voditi je vse prej kot lahko, kritizirati kako bi moralo biti, pa vsekakor veliko lažje. In zato opozicija vedno udriha po koaliciji, vlaga interpelacije in še marsikaj. Eni bolj uspešno od drugih. A zgodbe se usodno ponavljajo. Koliko »novih obrazov« smo že videli in kje so danes? Mnogi so jo odnesli več kot dobro in vidimo jih spet marsikje. Ne gre jim prav slabo.

Pomislite koliko volitev in vlad smo že imeli v teh 29 letih, koliko visokih funkcionarjev, ki jih ni več, koliko števcev menjav smo spremljali, koliko nasprotovanj in sesuvanja nasprotnikov, kako malo resnega sodelovanja za dobro ljudi, ki so jih izvolili. Pa tudi koliko čudovitih idej in veličastnih obljub!!! Kaj se je zgodilo z njimi? So kar potonile?

Ali ni prav zdaj čas, da stopimo skupaj v politiki, gospodarstvu in znanosti, da ujamemo vlak rešitve in ne propada?! Da pokažemo strpnost, da ne žalimo drugače mislečih, da dopustimo dialog.

Rušimo lahko, ko imamo (še) kaj rušiti. Ko bo vse zrušeno, bo prepozno. Rušimo lahko celo z besedami, ki imajo neizmerno moč.

Bodimo ponosni na samostojno državo, kajti težko smo si jo izborili in v treh desetletjih popolnoma spremenili. To ni »delo« enega, to ni prispevek stotih, tu so tisoči. Na eni in drugi strani.

Poštenih in zavednih je še vedno velika večina. Res velika. In le to zares šteje.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.