c S
N kot NEMO PROPHETA
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
24.07.2007 Zakaj tako cenimo tuje izdelke, tujo prakso, učenjake, celo oblačila in hrano? V tujini pa stotine naših ljudi na visokih položajih, z znanjem, ki ga doma niso uspeli prodati, niti darovati. Kdaj bomo rekli, da je tu Indija Koromandija? Kaj nam torej manjka, da bomo cenili sami sebe, naše kraje, ljudi in znanje?

V svoji školjki ni biser nič vreden.
Hindijski /indija/

Godec iz naše četrti nas ne gane.
Arabski

Voda, ki teče pred vrati, ni nič vredna.
Kazaški

Hišni svetniki ne delajo čudežev.
Portugalski

Pri izviru niti Volga ni globoka.
Ruski

Spominjam se italijanskih trgovin s »špecerijo«, pred leti, ko smo tja čez mejo še zahajali po kavo in pralne praške, kavbojke in usnjene čevlje, cunjice iz viskoze in poliestra, pa tudi hladilnih skrinj, v katerih je bilo meso s svojo rdečo-roza barvo, tako zdravo, pa prelepo sadje. Spominja me na tisto lepo jabolko, ki ga je Sneguljčici ponudila mačeha. Kako je možno, da stvari naredijo tako vabljive, smo razmišljali.

Pri nas pa ... bombaž in volna, vse brez leska in bleščic.

Spominjam se Alf, Fordov in Mercedesov, ki so jih vozili tujci, pri nas pa; vrste na tleh sedečih s termovkami za čez noč, tam pred Slovenijaavtom na Celovški ali kak Crvena Zastava prevoz iz Kragujevca.

Spominjam se stanovanj brez idej, s črno-belim ali rjavim pohištvom, velikimi pralnimi tapeti, pa itisonom – smrtjo za alergike.

Tam čez pa igračke na sto in en način, velike Milke in kinder jajčka s figuricami, pa modeli avtomobilov za navit, ...

Sedaj pa: sto in en mega center, v njih blago celega sveta, velika moda zvenečih kreatorjev, limuzine, pohištveni sejmi, hišne televizije, bazeni, zabavišča in casinoji, veliki svet pri nas.

A, še vedno nas mami tujina, slavna imena in banketi, filmski svet, dogodki tam daleč.

Končno bi lahko praznovali, da smo sredi Evrope, da se celo drugi učijo od nas, da smo, imamo in znamo. Kdo pravi, da so boljši od nas, da znajo več, da so njihove fakultete in inštituti boljši?

Naši strokovnjaki uspevajo prav povsod. Strasbourg in Bruselj bosta čez pol leta pri nas. Začnimo se ceniti, pozabimo na hlapce, dvignimo glave. Majhna Podalpska deželica pridnih ljudi bo zacvetela le, če se bomo znali ceniti, če bomo prenehali z razprtijami, škodoželjnostjo, če bomo enotni vsaj v ciljih, ki nas morajo združevati.

Stopim na cesto
pa nikjer ne vidim levičarjev,
nikjer desničarjev,
marveč le: ljudi.
Na poti v službo se prerivam,
v avtobusu, na vlaku in v mestnem prometu.
Pa nikjer ne opazim ne levičarjev,
ne desničarjev,
marveč le: ljudi.
Ljudi, ki se jim mudi.

Grem v bolnišnico,
a tudi tam ne vidim niti levičarjev,
niti desničarjev,
marveč le: ljudi,
bolnike, ki trpijo.

Zakaj naj bi ljudi delili?
Zakaj naj bi jim dajali nalepke?
Zakaj naj bi jih označevali z barvo?
Čemu naj bi jih delili
na dobre in slabe, na rumene in rdeče, na levičarje in desničarje?
Le čemu?
Kdor deli ljudi na bloke, v tabore in fronte,
jih spreminja v sovražnike.
Kajti niti en človek naj ne postane tarča,
v katero bi izstreljeval svoje besedne rakete,
svoj besednjak nasilja.
Dve roki imaš, levo in desno.
Podaj eno v levo, drugo v desno ter spravi ljudi med seboj.


Phil Bosmans, Rože sreče moraš saditi sam

Ugotovili bomo, da smo se iz zgodovine nekaj naučili.

Bil je boj, je boj in lahko ga končamo. Samo voljo in resnično željo moramo imeti.

Ne le željo, tudi moč, ki bo povezala ljudi med seboj, ki jih ne bo razdruževala in ločevala po kakršnikoli pripadnosti. Takrat bomo ugotovili, da so naši ljudje odlični, le pohvaliti jih je potrebno in jim odličnost kdaj priznati.

Takrat bomo lahko pili svojo vodo in zanjo trdili, da je NAJ – BOLJŠA.

Pa srečno!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.