c S
Razmišljanja 9: Naj – vplivnejši
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
10.12.2007 Pomislim na številne izbore; Športnika leta, Slovenca leta, Izjemno osebnost leta, Podjetnika leta in seveda vse ženske različice.
IUS Software že sedmo leto na spletnem portalu in preko Pravne prakse pripravlja izbor najvplivnejših pravnic in pravnikov leta, v dveh korakih; izbor dvajsetih in nato desetih.
Ob imenih ponovno spoznamo širino prava, ki te lahko popelje od profesorja do pravosodnega funkcionarja, odvetnika, politika, celo predsednika države.

Gledal sem ga. Visoko nad zemljo je
preskočil višino, utrgal misel in se z njo
podal še višje, tako visoko, da se na zemljo
ni vrnil več.

Rudi Kerševan

Vrata spoznanj so iz najtežjih kovin.
Odpirajo jih vztrajni in pogumni ljudje, z
močjo uma in duha na dolgi in strmi
življenjski poti.

Rudi Kerševan

Človek je razpet med svojo majhnostjo in
med svojo veličino. S telesom se plazi,
z duhom kraljuje.

Rudi Kerševan

Premišljujem. Sem se odločila prav, ko sem nihala med pravom in novinarstvom? Kot maturantka sem razmišljala: kot pravnica bom lahko tudi pisala, kar mi je bilo vedno v izjemno veselje, kot novinarka pa bom le pisala, govorila, potovala, ... Pretehtala je prva, obetavnejša opcija in sedaj sem tu.

Na okrogli mizi 7.12.2007, posvečeni aktualnim vprašanjem, je bilo vredno izpostaviti, da je pravo tako široko, da se zajeda v vse pore družbenega življenja, da iz njega izhaja skoraj vse, da se pri njem marsikaj začne in konča. Norme so tiste, ki oblikujejo naše življenje, pa tudi tiste, ki jih kršimo, ki terjajo družbeno reakcijo, celo sankcioniranje, ovrednotenje, poenotenje, ki burijo duhove, zaradi njih se sklicujejo okrogle mize, posveti, seminarji, kongresi. Pravo in še enkrat pravo. So današnji pravniki sploh lahko vsemu temu kos? Jim fakulteta da okvire za življenje po diplomi? Teorije preveč, premalo, kje je praksa?

Razmišljam tudi o kolegih akademikih, ki jih pot s pravne fakultete ni zanesla še kam drugam, ki so ostali tam, v sprva mračnih, z zgodovino močno zaznamovanih prostorih Univerze, sedaj povsem nove zgradbe. Študij se je le nadaljeval. Magisterij, doktorat, docentura, profesura. Kaj pa mi? »Hudi« praktiki, z dvemi leti pripravništva, z »ovohavanjem« vseh zvrsti sojenja, od civilnega, izvršilnega, kazenskega, upravnega, na vseh stopnjah, od sodnikov posameznikov do petorice, celo tiste s petimi profesionalnimi sodniki, nato težkim pravosodnim izpitom in šele nato prakso.

Le redki, prave bele vrane, so uspeli ob sojenju, na strani obrambe ali obtožbe, vpisati, predvsem pa dokončati podiplomski študij z nazivom dr. znanosti. Norme in boj za stolčke v širokem pravosodnem aparatu, so nam nedvomno onemogočali, da bi kariero gradili po dveh tirih; službovanju funkcionarja s pridobitvijo akademskega naslova. No, komu je sicer le uspelo, a izredno redkim. Ne zato, ker ne bi bili dovolj marljivi, ukaželjni, pripravljeni požirat tisoč in eno teorijo, domačo in tujo, pač pa iz preprostega razloga, ker so aktivnosti že brez Lukende zavzemale ne le službeni, pač pa pogosto tudi prosti čas.

Ko pregledaš seznam desetih najvplivnejših pravnikov letošnjega leta, ugotoviš, da smo brez dr. pred imenom in priimkom le tisti, ki delamo ali smo delali v pravosodju, torej, s pravosodnim izpitom, ki pa razen osnovnega pogoja za našo zaposlitev, nima prav nobene posebne teže. Med mladimi, tistimi, ki želijo v pravosodje, kjer je potrebno tako dolgo čakati na pravniško državni izpit, pa jih veliko namesto na pot materinstva in očetovstva, stopi na pot nadaljevanja študija, včasih celo na obeh tirih. Mladi raziskovalec in nato pripravnik ali obratno.

Poenotenja naših mnenj kaj je bolje, ne gre pričakovati.

Razmišljam, tokrat zadnjič v tej kolumni. Kaj sploh pomeni biti vpliven? Si lahko vpliven, če si vesten, uspešen, marljiv in še kaj bi lahko dodali, vendar le na delovnem mestu? Zaključim lahko takoj: težko. Za delo v službi bi te morali nagraditi tam. Morda s kakšnim procentom, če je kdaj in bo ostal pri plačah, morda s kakšnimi Prešernovimi poezijami, čipko, plaketo ali ustno izrečenim priznanjem ob koncu leta. Morda. Ni pa nujno. Mnogi zelo vestno delajo, ker je tako nazadnje tudi prav, pa jih nihče ne vidi, izpostavi, pohvali. Torej ni nujno, da gre pohvala »vštric« s pridnostjo in delavnostjo. Včasih kakšno odstopanje pomeni celo zavist kolegov, pohvala pa gre težko iz ust marsikaterega šefa. Kaj pa napredovanje? Tudi tu ni pravila, da bodo boljši in uspešnejši sploh napredovali. Komisije in sveti so nenazadnje ljudje, skupek glasovalnih pravic. Glasovalni stroj ima dušo, srce, oči in še kaj.

Kako torej lahko pristaneš med najvplivnejšimi? Nedvomno te mora nekdo opaziti in predlagati. Običajno to ni le zaradi dela za tvojo pisalno mizo. Gre za nekaj več, tisto, kar te na nek način loči od ostalih. Zato je družba IUS Software zapisala, da gre za ljudi, ki vplivajo na dogajanje v širšem slovenskem prostoru, ki opozarjajo na teme, ki jim sicer ne bi namenjali toliko pozornosti, da pa je vsekakor to pomembno priznanje znotraj pravne stroke.

Zase bi nekaj dodala.

Tožilstvu sem zapisala dušo in srce in tu sem skoraj trideset let; z eno samo močno željo, ki je nastopila v nekem trenutku, da postanem varuhinja pravic mnogih. Ni mi uspelo. Človek obrača, življenje obrne.

Na steni, ne ravno velike pisarne, ni niti enega samega lista, ki bi pomenil pohvalo ali priznanje tožilstva. Vse kar tam visi, tega ni ravno malo, prihaja od drugod. Tudi dve lepi, uokvirjeni priznanji IUS Softwera za leti 2006 in 2007. Pomenita mi veliko. Izjemno. Zlasti zato, ker mi je bilo v nekem trenutku lanskega leta v službi rečeno, da sem vse, razen pravnice. Ni mi šlo niti na jok, ni me jezilo, ker je potrebno potrpeti in stisniti zobe. Prav zato sta priznanji več kot dobrodošli. Ne moreš si želeti česa lepšega, niti naziva Slovenke leta, niti Izjemne osebnosti, niti Sončne osebnosti, .... Če te kdo opazi kot pravnico in prejmeš toliko glasov, veš, da nisi le človek, poln sociale, dobrih misli za sočloveka, plemenitih dejanj, pomoči osirotelim, ubogim, zlorabljenim, žrtvam nasilja, pač pa tudi pravnik, ki zna in zmore. Tudi zaradi moči, ki ti jo daje nenazadnje delovno mesto, na katerem si se naučil marsičesa, dobil vpogled v življenje Slovenk in Slovencev, pa tudi vizijo boljšega in lepšega.

Ostaja pisana beseda, izgovorjena, stisk rok in pomoč človeku. Tudi s pisanjem knjig, predavanji, osveščanji. Čeprav je potrebno za to žrtvovati vse popoldneve in proste dneve, večere, del dopusta. Vidiš, da te ljudje cenijo, spoštujejo.

In, če zaključim: splačalo se je iti po tej poti, ker na njej nisem sama, ker so ob meni ljudje, ki jih imam rada, ki jih cenim in spoštujem.

Hvala za vsak glas, ki ste mi ga dali, ker pomeni lepo in prijazno sporočilo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.