c S
VII./7. Volili smo za novih pet let
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
29.05.2019 Tokrat v Evropski parlament. Na vsakem koraku smo poslušali, kako pomembne so prav te volitve, kako lahko vse spremenijo, koliko je evroskeptikov, kako drugačna bi ta Evropa morala biti, kako močno je prisoten populizem, pri čemer so kandidate za poslance spraševali, kaj pravzaprav pomeni in prinaša, ali je desni ali levi, bi morali imeti celo evropsko vojsko, ali je poslancev preveč, kakšne bodo njihove plače in predvsem nekoč pokojnine, predvsem pa, za kaj se bodo zares zavzemali, če bodo izvoljeni. Veliko je bilo obetavnih besed. Ob rob vseh predvolilnih dogajanj pa se je vrnilo vprašanje predstavnikov nekaterih invalidskih organizacij - ali je dovoljeno nekomu odvzeti aktivno volilno pravico, če jo vsem dajejo ustava, predpisi Evropske unije, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna konvencija o pravicah invalidov.

Ali je torej treba v volilne imenike vpisati vse, tudi tiste, ki jim je bila volilna pravica sodno odvzeta? Kako je z dostopnostjo volišč in s pripomočki za vsakogar, ne glede na invalidnost, pa tudi kdaj bodo lahko volili tudi tisti, ki jim je v času manj kot deset dni pred volitvami odvzeta prostost oziroma so sprejeti na zdravljenje v bolnišnico ali v institucionalno varstvo socialnovarstvenega zavoda? Veliko vprašanj, ugibanj in želja po spremembah, ki pa običajno dan po volitvah pogosto zamrejo in se čez čas spet pojavijo.


Vsi ljudje bratje na isti ladji,

ljudje, ki se peljejo skupaj ...

Čudovit sen!

Slabotni in močni, črni in beli,

veliki in majhni, revni in bogati;

ljudje, ki potujejo skupaj.

Na tej ladji ima vsak zavetje

in se počuti varnega.

Čudovit sen!

Le zakaj se moram prebuditi?!

Phil Bosmans       

Volitve vedno razburkajo domačo, tokrat tudi tujo sceno. Pojavljajo se »stari« obrazi, preizkušeni politiki, pa tudi čedalje več povsem novih, brez političnega predznaka, vsaj ne vidnega. Tokrat je bilo malo osebnih analiz in vpogleda v družinske albume in zgodovinske kartoteke, mnogo več povsem pričakovanih tem, med katerimi na nobenem soočenju ni manjkalo vprašanj, celo zelo osebnih, o odnosu do migracij in posledično njihovega reševanja. Izpraševalce je zanimala tudi okoljska problematika, pri kateri pa se s skrbjo za zdravje vedno srečuje tudi moč kapitala. Kdo bo torej v prednosti? Niso se mogli izogniti niti korupcijskim škandalom, doma in po svetu, v zadnjem trenutku, celo v soseščini. »Detektorji laži« so lovili in ulovili skoraj vse, ki so se pogumno spopadali s številkami, nekateri res demagoško, a kaj, ko vemo, da si tako viri kot same številke kdaj celo nasprotujejo. Če jih niso navajali, je bilo ugotovljeno, da »nakladajo« vse povprek, da kdaj celo zavajajo, saj obljubljajo nekaj, česar pač ne bodo mogli izpolniti. Celo, da tematike nekateri ne poznajo ali vsaj ne dovolj.

Kot da ne vemo, da bodo pomembne povezave, ki nastanejo šele po volitvah in lahko močno spremenijo smer manjšin, še tako obetavnih in dobrih. Kaj torej lahko doseže mali človek s še tako čistim duhom in telescem, ko se »stopi« z veliko evropsko mašinerijo? To smo že videli in tudi tokrat najbrž ne bo drugače. Vsaj ne bistveno, pa čeprav imajo naši odposlanci trden namen kaj zares spremeniti. V oči in ušesa spet bode tudi nizka volilna udeležba, na samem repu evropske družine. Čeprav malo višja kot pred petimi leti, se z njo pred nikomer ne moremo pohvaliti. Smo namreč neusmiljeno predzadnji.

Kaj pa mislijo ljudje, ki jih na volitve ni bilo? O tem te dni teče beseda. So razočarani, jih nihče ni prepričal, se jim preprosto ne ljubi soodločati o Evropi, ki daje in jemlje, ki se vedno ni ravno izkazala, ki je pri migracijah celo močno zatajila? Je to vprašanje še mogoče rešiti ali bo treba le »gasiti«? Se bo kaj spremenilo? Predvsem pa, kako bo z najodmevnejšim izstopom ?

Težko, skoraj nemogoče, pa je izvedeti, kako bi bilo, če bi volila vsaj polovica, kaj šele, če bi volili skoraj vsi. Prav »nezvesti« volivci bi utegnili »zmešati štrene« in drugače obarvati volilno Slovenijo. Vendar o tem lahko le ugibamo.

Pa preidimo k težavam nekaterih skupin.

Pred mnogo volitvami so invalidi opozarjali na prepreke in neprilagojena volišča. Prišlo je sicer do prilagoditev, a ne povsod in za prav vse. Na probleme še vedno opozarjajo predvsem slepi in slabovidni. Varuh se je leta trudil, da bi se to spremenilo. Letos celo ni bilo poročanja ljudi o večjih težavah, kar bi lahko razumeli kot dober znak. Toda še vedno je nerealizirano priporočilo, staro že nekaj let: kako poskrbeti za tiste, ki v zadnjih desetih dneh pred volitvami nepričakovano odidejo od doma, na primer v pripor, bolnišnico, socialnovarstveni zavod in še kam. Morda bi radi volili, a tam ne morejo, ker je prepozno. Pravijo, da bo vse rešeno, ko bo spremenjena volilna zakonodaja. Ta ima še mnogo neznank, celo takih, na katere je opozorilo ustavno sodišče in se o njih ni mogoče zediniti prav na hitro in zlahka. Preferenčni glas pa je prav na evropskih volitvah spremenil nekatera mesta in položaje, zato dobro vemo, kaj bi pomenil. Marsikoga bi izpustil, komu pa celo na stežaj odprl vrata velikega hrama. Nekaterih ne bi bilo mogoče niti »skriti« niti obiti. Se kdo morda boji prav tega?

Kaj pa volilna pravica oseb z invalidnostjo posebne teže, pri katerih je bila staršem podaljšana roditeljska pravica, pravica voliti pa tem osebam sodno odvzeta? Področje je doživelo pomembne premike v razumevanju volilne pravice, zlasti na mednarodnem področju in pod okriljem Združenih narodov. Generalna skupščina je namreč 13. 12. 2006 sprejela Konvencijo o pravicah invalidov in Izbirni protokol h Konvenciji (MKPI), Republika Slovenija je oba dokumenta podpisala 31. 3. 2007, ratificirala pa 15. 4. 2008. V zvezi z vprašanjem volilne pravice oseb z motnjami v duševnem razvoju je zlasti pomemben 29. člen MKPI, ki govori o sodelovanju invalidov v političnem in javnem življenju ter jim daje vse pravice - voliti, biti izvoljen, imeti ustrezna gradiva kot tudi urejene poti in dostop do prostorov, razumljiva gradiva, tajnost brez slehernega zastraševanja. Ministrstvo za javno upravo je ob tem pred leti poudarilo, da se pri nas vse zahtevano tudi izvršuje, do odvzema volilne pravice namreč ne prihaja samodejno, pač pa o tem odloča sodišče, in da je tako v večini držav, le redke pa za invalide nimajo takih omejitev. Varuha argumentacija tedaj ni povsem prepričala, saj se je prav to polje pravic z leti v svetu spreminjalo, zato je v Letnem poročilu za leto 2015 napisal priporočilo št. 7, v katerem je vladi priporočal, naj ob pripravi sprememb preuči sedanjo skladnost zakonodaje s Konvencijo o pravicah invalidov. Želeli smo, da se o tem razpravlja.

Prav letos, tik pred evropskimi volitvami, pa so se tudi na predsednika republike obrnili društva in starši nekaterih invalidov, ki jim je bila sodno odvzeta volilna pravica, čeprav se s tem niso strinjali. Opozarjajo na določila Ustave RS in odločitev OZN, da ima volilno pravico vsak polnoletni državljan in da ni dovoljena nobena izjema, pa tudi na povsem novo in prelomno odločitev nemškega ustavnega sodišča z dne 15. 4. 2019, ki je izdalo začasno odredbo, po kateri morajo biti volilni imeniki za volitve v Evropski parlament popravljeni tako, da bodo svoj glas spet lahko oddali vsi invalidi. Takih, ki v volilne imenike niso vpisani zaradi odvzema volilne pravice, je pri nas okoli 1800.

Glede na to, da je tudi pri nas ena izmed zadev v rokah ustavnega sodišča, saj je bila vložena ustavna pritožba, o njej ni mogoče razpravljati. O tem bo svoje rekel najvišji varuh zakonitosti. 

Vsekakor pa obstajajo razlogi na eni in drugi strani, zato bo treba počakati na odločitev. Ta bo vsekakor zelo zanimiva.

Številni pa se ob tem že sprašujejo, ali lahko res prav vsi razumejo pomen volilne pravice, ali jo lahko tudi realizirajo brez tuje pomoči in predvsem vpliva ter kaj bi pomenilo, če bi bili vpisani v volilne imenike. Trdijo, da bi bil to le še en »družinski« glas več, čeprav ni nujno, da sta starša enakih stališč glede tega, koga voliti.

Torej, dilem in vprašanj okoli volilne zakonodaje je precej. Da niti ne načnemo še teme o e-volitvah in vsesplošnega strahu pred zlorabami.