c S
Razmišljanja 20: Otroka je moč odtujiti
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
25.02.2008 Skoraj vsaka tretja zveza se razide, razveže, konča in otroci praviloma ostanejo pri enem izmed staršev, lahko imata skupno starševstvo ali pa začneta biti pravni boj, ki pa se ne konča ob pravnomočni sodni odločbi, pač pa zahtevah po izvršbi otroka, tožbah na predodelitev, odtujevanjih in indoktrinacijah. Ubogi otrok, kot da razhod staršev zanj ni bil dovolj velika travma, se ta le še poglablja.

Tvoja je, da jo pestuješ
v svojih dlaneh in varuješ.

Podari ji svojo moč in
modrost ter vse dobro,
kar ji lahko ponudi življenje.
Tebi je zaupana ta
sveta odgovornost.

Nikdar je ne rani z
besedami, ki lahko
bolijo in skelijo.
Vodi jo k resnici.

Michelle Guinness

Nihče ti ne pove,
da je sprememba
nepreklicna.
Da boš v srcu
čutil vsako bolečino,
vsako izgubo,
vsako razočaranje,
vsako zavrnitev,
vsako krutost,
ki jo bo v življenju
izkusil tvoj otrok.

Pam Brown

K sreči se veliko zakonov z otroki uspe kulturno raziti in starši dogovoriti o tem pri kom bo otrok, kdaj in kako bo videval drugega, ali bosta imela skupno starševstvo, kako bo s preživljanjem prostega časa, počitnic in še vsega, kar sodi zraven. Žal pa poznamo mnogo zgodb, ko se zakonca, sedaj že bivša, dajeta za vsak kos ob poroki podarjenega porcelana, kuhalnico in omaro, da ne govorimo o bojih, ki jih bijeta zaradi skupnega otroka ali otrok.

Razveza se začne s tožbo, saj ni možno priti do sporazuma, predlogom za začasno odredbo kje naj bo otrok, odgovori drugega, da to ne prihaja v poštev, številnimi obravnavami kjer je potrebno ugotoviti koliko preživnine tak otrok rabi, zakaj ravno toliko in ne manj ali več, ali je prav, da drugega starša vidi dvakrat ali le enkrat tedensko, vsak drugi ali vsak vikend, mesec dni počitnic ali le štirinajst dni.

Oče začne iskati priče, ki bi vedele povedati, da mati ni bila najboljša, da se je klatila naokoli, otroke pogosto puščala same, da je zanje skrbel le on ali stari starši, da so bili križi in težave z njo. Ona odgovarja, da je bila za vse sama, da ni dajal denarja, kaj šele, da bi skrbel za otroke, da jih je celo pretepal, da je iskala pomoč policije, da... Vsak s svojim odvetnikom, kar nedvomno ni zastonj, dokazujeta svoj prav.

Otrok to sprva le čuti in gleda, kasneje pa je celo aktivno soudeležen. Tisti, pri katerem trenutno živi, dela z njim »v rokavicah«, da si ne bi nakopal zamere ali sovraštva, ugodi vsaki njegovi želji, da le ne bi ob stikih drugemu staršu povedal, da ni dober in bi šel drugam. Drugi, ki ga dobi za kratek čas, začne z manipulacijami, nenehnimi vprašanji kako je doma, ali ga mami tepe, ali je huda, slabe volje, nervozna, depresivna, ... In tako na svoj način »kupujeta« to ubogo malo bitje, da bi ob prvih intervjujih na sodišču ali centru za socialno delo reklo, da za enega izmed njiju in očrnilo drugega, pri čemer si to želita kar oba.

Otroku se kopičijo težave, postavlja si vprašanje zakaj se mora to goditi prav njemu, naseda provokacijam enega ali drugega, postaja problematičen, rabi psihologa, ki ga dobi v postopku, ta pa se pogovarja z že zmanipuliranim bitjem. Seveda ne dobi prave, pač pa izkrivljeno sliko in ta se spreminja premosorazmerno s časom, ki ga sodišče rabi za razsojo na prvi ali drugi stopnji, morda celo v ponovljenem postopku.

Zgodi se, kar ni redkost, da starša obiščeta še privatne pedopsihiatre, psihologe in druge strokovnjake, ki naj bi pregledali otroka, se z njim pogovorili in ugotovili v kakšem psihofizičnem stanju se nahaja. Podali naj bi tudi mnenje o primernosti enega ali drugega za vzgojo, varstvo in oskrbo.

Postopki bi se sicer ob nesporni prioriteti teh zadev morali čimprej zaključiti, vendar se dogaja, da se istočasno s pospešitvijo razsoje v tej zadevi, odpre nova fronta. Pojavi se sum storitve kaznivega dejanja enega izmed njiju; nasilja v preteklosti, ali morebitne spolne zlorabe in zadeva čaka do zaključka kazenskega postopka. To se seveda ne zgodi hitro, saj mora ta temeljito prestati vsaj nekaj faz, od zbiranja obvestil na policiji do odločitve tožilstva, morebitne preiskave, kasnejšega odstopa od pregona ali vložitve obtožnega akta in sojenja.

V tem času so stiki starša, ki je osumljen, prekinjeni ali pa potekajo pod nadzorom, kar je v primeru, da gre za sum storitve kaznivega dejanja sicer pravilno, nikakor pa ne, če temu ni tako. Kot navajajo nekateri, gre le za ovadbo, ki naj bi oddaljila realizacijo stikov oziroma predodelitev. Vsega obsojanja vredni poskus tistega starša, ki sproži ta postopek, če ve, da pomeni le manipulacijo, ker dejanja ni bilo. To se sicer ne dogaja tako pogosto kot trdijo tisti, ki skušajo prikazati, da so vse ovadbe za spolno zlorabo v primeru razveznih postopkov, krive ovadbe. Hudo pa nam je lahko za vsako, ki to je.

Slabega občutka se ni moč znebiti, če pride do postopka resnično v tej fazi in se ta konča, ne da bi bil storilec tudi pravnomočno obsojen. V prizadevanjih, da se našim otrokom nasilje in spolna zloraba ne bi dogajala, je to lahko velika črna pika, ki ob splošnem zanikanju vseh storilcev kaznivih dejanj, tudi tistih, ki so jih resnično storili, vodi v čedalje večje dvome sodišč.

Otrokom se spet godijo krivice, s posledicami, resne in obsojanja vredne, še toliko bolj, ker gre za starše, ki so jim jih zavestno povzročili.

Pri otrokih, ki dalj časa ne vidijo enega izmed staršev in celo sorodstva po njegovi strani, pa raste in se razvija, od najmilejše do najhujše oblike, t.i. odtujitveni sindrom. Otrok je sprva ob dneh, ko bi moral biti stik, bolan, nerazpoložen, odsoten, ima veliko šolskih obveznosti in še kaj bi se dalo dodati, kasneje, ko drugi starš na vse načine poskuša priti do realizacije pravnomočne odločbe o stiku, pa starša odkloni z izrazom: »Nisi mi všeč, ne maram te, k tebi nočem iti,« pri tem pa prestrašeno gleda drugega starša in ob vsem tem lahko razmišljamo: »Zakaj?« Obstajajo motnje, ki imajo tri stopnje; od blage, zmerne, do hude.

Prihaja celo do indoktrinacije /pranja možgan/. Tudi otrok že aktivno sodeluje in doprinaša negativne izjave o staršu, pri katerem »noče« biti. Odklonjeni starš lahko gre po več poteh; zahteva izvršbo otroka, ki je močno vprašljiva, saj ne gre za premično stvar, ki jo bi lahko odnesli in prestavili brez škode za njeno psiho. Plačuje ali ne plačuje preživnine, odide in otroka ne vidi ter čaka, da se bo »spametoval«, ko bo polnoleten in bo lahko sam prišel k njemu. Odveč je opozarjati v kakšna bitja se razvijajo otroci, ki živijo na tak način in spoznavajo neusmiljenost odtujevanj, popačenih izjav in velikega sovraštva ter zamer.

Nemalokrat jih najdemo ali jih bomo našli med storilci prekrškov in kaznivih dejanj, zasvojenci vseh vrst ali celo psihičnimi bolniki.

Čeprav otrok na nek način »sodeluje« s staršem, pri katem živi, se v njem nedvomno bije boj o tem ali ravna prav, kdo v resnici je njegov oče ali mati, kdo ga ima resnično rad.

Če bi ta hip razmišljali o najaktualnejši problematiki, ki pesti otroke, je zagotovo prav razhod staršev in boj nekaterih za prevlado in dodelitev otrok.

Kako priti do rešitev, kaj narediti, da otroci ne bodo trpeli sindroma odtujitve od starša, je vprašanje, ki terja hiter odgovor, predvsem pa sodelovanje vseh, ki jih zlasti poklicna pot veže na otroke in njihove pravice. Biti otrok namreč ne bi smelo biti boleče, smo večkrat slišali in mnogi zapisali. A, kaj, ko se dogaja prav nasprotno.

Otroci so žrtve spolnih zlorab in nasilja prav s strani tistih, ki bi jih morali imeti najraje in najpogosteje v domačem okolju, prav tako odtujevanja, izvršb, neplačevanja preživnine, pa še kaj bi se našlo.

Odgovora ne moremo in ne smemo iskati v otrokih, pač pa v starših in tistih, ki odločajo v postopkih v katere so vpleteni, bodisi civilnih ali kazenskih. Njihova hitrost, torej maksimalna pospešitev zadev ter angažiranje ustreznih strokovnjakov, ki naj ne bi dajali več mnenj, pač pa le eno skupno – kolegijsko in dokončno, pa tudi obsojanje in celo grožje z odvzemom otroka tistim staršem, ki ne uspejo najti konsenza.

In nenazadnje, takojšnja in obvezna vključitev v »šolo starševstva« za vse, ki se znajdejo na začetku take, ponavadi brezizhodne poti.

Tudi zato in predvsem zato je Beli obroč Slovenije že dal pobudo za sklic medinstitucionalnega, medresorskega, vseslovenskega posveta o tej, za otroke izredno pereči problematiki.

Otroci bodo jutri odrasli, tudi s spoznanji sedanjosti in napakami preteklosti. Kakšni bodo, če jim bodo na pot postavili neodgovorne starše, pa ni potrebno ugibati.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.