c S
V./17. Zakaj so celo otroci »talci« nasilnikov?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
06.04.2011 Vsaka tragedija v družinskem krogu, še zlasti, če ima za žrtev otroka, se nas še posebej dotakne. Vse prepogosto pa se žal učimo iz napak. Po bitki je sicer lažje biti general, a premnogi dogodki preteklosti jasno sporočajo, da je nasilje proces, ki se običajno začne med štirimi stenami, brez dodatnih prič in le redkeje seli v javnost. Vsaj do tedaj, ko ima že posledice in jih nekdo tam zunaj zagotovo opazi. Dom, kakršenkoli že je, je kraj, kjer je nekdo močnejši in drugi šibkejši. Zagotovo pa za to niso prav nič krivi otroci. Do kdaj bo tako?

Glejte, vse preživimo –

lakoto, žejo, izgube, bolečino;

sâmo žalost in bedo, sâmo bol in stisko;

življenje nalaga duši in telesu vse najslabše –

pa vendar ne moremo umreti, čeprav smo bolni

in utrujeni in slabotni in zgarani,

glejte, vse se lahko prestane!

Elizabeth Akers Allen

Po novem Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) so otroci žrtve nasilja že, če ga samo spremljajo, ker se dogaja med starši oziroma odraslimi osebami, ki so jim zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo.

Vse prepogosto pa so žal celo »talci« lastnih staršev, predmet za izsiljevanje, manipulacije, za prizadetje drugega na področju, kjer je ranljiv. Zato so tu pogosta pogojevanja stikov z marsičem, neplačevanje preživnine, če starš otroka ne vidi, zahteve po stikih tudi v primerih, ko je starš povsem neprimeren za razvoj otroka...

Družina rabi pomoč ustreznih služb dovolj zgodaj, saj je v primeru, ko se nasilje zažre že v vse pore družinskega življenja, za marsikatero rešitev prepozno. Mnogi nasilniki so tudi psihopati, s posebnimi značilnostmi, apatijo na bolečine drugih, z željo po prizadetju, povzročanju trpljenja, maščevanju... Vladne ali nevladne institucije nikoli ne morejo, pa čeprav nasilje preiskujejo, dovolj dobro spoznati storilca, celo psihiatrom se lahko izmuzne marsikateri pomemben podatek. Pa tudi, če ga imajo, je zelo težko vplivati na spremembe nasilnikov. Zato je strah pred njimi še večji in nemoč žrtev temu primerna.

Ujete v krog nasilja, v brezizhodnem položaju bodisi zaradi otroka, ki jim je skupen, ali premoženja, pogosto celo ekonomsko odvisne od storilcev, preprosto molčijo in upajo, da bodo imele mir, če bodo ustregle nasilniku in jih bo ta izpustil iz peklenskega objema. A, žal se pogosto motijo, saj nasilnike lahko zmoti že najmanjša stvar, njihova toleranca je izredno nizka, reagirajo burno in nepredvidljivo. Zgodi se lahko celo najhujše.

Ker torej nihče izmed nas ne more nikoli predvideti vseh situacij in čeprav dela najboljše in po svojih zmožnostih, vesti in poštenju, ga lahko nasilnik preseneti in naredi celo to, česar ni bilo moč pričakovati. Hude poškodbe, uboji, umori in celo kasnejši samomori, so v zadnjem času precej pogost epilog daljšega družinskega nasilja.

Zato je na vseh nas, ki zanj izvemo, da se moralno takoj razbremenimo in zadeve prijavimo ustreznim službam. Nenazadnje ima policija odprt anonimni telefon, tu so centri za socialno delo, tožilstvo, nevladne institucije. Vsak bo zagotovo ukrepal. Če pa smo tiho in zgolj žrtvi prepustimo, da si poišče pot v institucije, je včasih lahko zanjo celo prepozno.

Zato, ne molčimo, govorimo, kličimo, pišimo. Tudi anonimke lahko rešijo marsikatero življenje.

Nobene, prav nobene tolerance pa ne sme in ne more biti do nasilnika, ki je po tem že znan, o katerem se celo že govori, da se ga ne boji le družina, pač pa tudi sorodniki, sosedje...«

V zadnjih primerih, ki so pretresli Slovenijo v minulem letu, eden izmed njih prav pred kratkim, smo se žal spet spraševali: kdo je kriv, kdo je zatajil, ali so nasilnika prezgodaj in brez sprememb izpustili iz zapora, se je zmotil center za socialno delo, ker se je spet srečeval z bivšo ženo in otrokom, je bila mediacija neprimerna, bi ga policija in gasilci morda lahko rešili...?

Menim, da brez sprememb, ki morajo biti pri nasilnikih bistvene, nikakor ne gre. Zapor je lahko kot kletka, v kateri obsojenci komaj čakajo na to, da se odprejo vrata in odidejo na stara pota.

Menim, da je potrebno nasilje prijaviti dovolj zgodaj, ko lahko še upamo na določene spremembe pri nasilniku. Ko ta začne s svojim napačnim obnašanjem, ki si ga včasih v družinah privzgoji ali ga že kot otrok »popivna« v družinskem pivniku, so tu še premajhna toleranca, napačni odzivi, zgledi lastnih staršev, ki so z njim obračunavali in mu povzročali trpljenje, vse to pa so razlogi, ki že mlade navajajo na napačen odziv na konfliktne situacije.

Zato je dovolj zgodnja prijava lahko podlaga za odloženi pregon tožilca, ki zaenkrat v aktualnem Zakonu o kazenskem postopku sicer res še nima primernega navodila v obiskovanju posvetovalnic, svetovanj, socialnih treningov..., pač pa je tudi to zagato moč odpraviti z navodilom po 1. točki prvega odstavka 162. člena ZKP, ki je v odpravi oziroma poravnavi škode. Seveda besed ni moč jemati dobesedno, pač pa v nekoliko širšem pogledu. Ali ni odprava škode tudi sprememba v žrtvinem življenju, če zaživi brez nasilja? Torej, že sedaj bi lahko tožilec pri manjših kaznivih dejanjih, bolje rečeno začetnem nasilju, odložil pregon in storilca napotil, da bodisi v okviru nevladnih organizacij ali pristojnih centrov za socialno delo, sodeluje v lastnih spremembah.

Sicer pa je naloga pohiteti s pregonom, ki ima za cilj pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom in ustreznimi navodili. Brez slednjih tu sploh ne gre. Nasilnik se ob sami pogojni obsodbi ne zaveda, da je treba delati, se spreminjati, učiti nenasilja. Pogojna obsodba se lahko zaradi neupoštevanja navodil namreč celo prekliče.

Če pa seveda temu delu nasilnik ni kos, si sprememb ne želi ali jih ne zmore, in seveda z dejanji nadaljuje, lahko takoj ugotovimo, da so razlogi za omejevalne ukrepe, ki so najmanj prepoved približanja, če ne kar pripor. Sledijo hitra sojenja, saj so roki jasno določeni in izid postopka, kakršenkoli že je, predvideva se zaporna kazen, tudi ne more pomeniti »spanja na obsodbi«, pač pa delo z nasilniki v okviru zavodov za prestajanje kazni.

Kljub temu vseh dogodkov, ki lahko sledijo, ni moč ne napovedati in ne preprečiti, a vendar bo očitkov, da smo nekaj izpustili, zamudili ali na kaj pozabili, vse manj.

Vsi zakoni bodo mrtve črke na papirju, če jih ne bodo v dih življenja spravljali ljudje z veliko energijo in željo nasilju reči odločni NE. Besedna ničelna toleranca je vsekakor premalo in pomeni vedno nove žrtve.

Zakaj je morala umreti petletna deklica, je sedaj žal lahko le predmet razprav, modrovanj in zaključkov, ki ji nikoli več ne bodo koristila.

Otroci niso krivi, da nas imajo za starše in si nas niso mogli izbrati. Mnogih si sicer nikoli ne bi. A, dokler bo tako, se bo potrebno in vredno zanje truditi, da bo država postavila omejitve staršem, ki jih nujno rabijo. Izbira je široka, poti sicer težke in polne preprek, a prav zaradi najmlajših bomo to zmogli.

Seveda pa je ena najhujših ugotovitev, ki sledijo takim žalostnim zgodbam, da dajo celo ideje mnogim, ki si imena starš ne zaslužijo, da bodo na tak način, torej z grožnjo podobnih dejanj, izsiljevali.

Tu obstaja kaznivo dejanje zanemarjanja otroka, saj gre za dejanja, ki škodijo njegovemu razvoju in tak starš zagotovo to z neprimernim ravnanjem začenja izvrševati. In spet smo v krogu pravosodja, ki kot ultima ratio konča marsikatero zgodbo. Tudi tisto o nasilju.

Naj bo več predvidevanj in posledično manj žrtev.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.