c S
IV. 59. Konec ali začetek, tokrat kar oboje hkrati
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
05.01.2010 Vse se dogaja ciklično; za zimo pomlad, za poletjem jesen, januarju sledi februar, novembru december. Za plimo pride oseka, sončnemu vzhodu sledi zahod, otroštvo vodi v zrelost, ki jo še prekmalu nasledi starost, luna se vrti okoli zemlje v mesečnem ciklu, zemlja pa okoli sonca v letnem ciklu.

Za 31. decembrom zagotovo pride 1. januar, letnica se spremeni. Zgodilo se je tudi tokrat, po scenariju večnega odštevanja proti ničli in od tam spet naprej. Zaživeli so obračuni z letom in jasnovidne, pa tudi bolj znanstveno osnovane napovedi; Kdo, kaj, kdaj, kako, …?

Človek doživlja izjemne dogodke,
zato se mu lahko zazdi,
da dnevi bežijo kot minute
ali pa se mu minute vlečejo kot dnevi,
leta ali celo večnost.
Zgodi se tudi,
da se ne zavedamo, kje smo.
Abraham Maslow

Za mnoge je december najlepši mesec leta, saj dežela zaživi v skoraj pravljični podobi tisočerih luči, vrstijo se lepe želje in obdarovanja, mnogi upajo, da bo prelomnica dveh let spet nepozabno doživetje, da bo pozabljeno vse slabo in bo prvi dan v letu pomenil njegov začetek.

Mediji – vsi po vrsti, opravljajo obračun s preteklostjo, vrstijo se izbori imen leta na številnih področjih in zapisi želja znanih osebnosti ter njihova pričakovanja. Vsi začnemo risati nov zemljevid svojega enoletnega sveta, ki znova in znova prihaja. Malokdo lahko svoje življenje prepusti naključju po načelu; kar bo, pač bo. Za vse nas so postavljene omejitve, pričakovanja ne le nas samih, pač pa tudi drugih in cilji, ki si jih zarišemo ali so že, tam v letnih planih organizacij, ustanov, podjetjih, ki jim na nek način pripadamo, četudi morda ne z dušo in srcem, saj marsikdo dela zgolj zaradi preživetja. Urniki in norme so za vse, tako tiste, ki jih ne rabijo in jih daleč presegajo kot tudi za one, ki jih sicer nikoli ne bi dosegli. Pa jih morajo, da ohranijo zaposlitev, ob koncu meseca, 5., 10. ali na drug dan dobijo tisto, četudi skromno plačo. Po urnikih vozijo avtobusi in vlaki in se za zamude opravičujejo, saj ure povsod krojijo življenje.

Premišljevala sem o ljudeh, ki se jim ne želijo podvreč, ker pravijo, da te niso njihov gospodar, saj vedno zamujajo. Od doma odidejo takrat, ko bi nekje že morali biti, zato jih povsod le čakajo. Prizanesljivo ali ne, saj pridejo, zamudijo ali celo pozabijo. Preseneti jih vse, od rojstnega dne najbližjih in prijateljev, do božiča in silvestrovega, čeravno gre za povsem fiksne datume. Upam si trditi, da so to ljudje, ki ne razmišljajo o drugih, pač pa le o sebi. Sledijo svojemu ugodju in ne pomislijo oziroma na to sploh nočejo misliti, da druge s tem prizadenejo. Zagotovo niso bolj cenjeni, ker pridejo zadnji ali sploh ne, zato bi jim nekega dne nekdo moral dati lekcijo. Tako, da bi jih izučila. Lahko se jim zgodi, da zamudijo vlak, letalo, prijateljev in znancev ni več tam, kjer so bili uro, dve ali tri. Odgovornost za to, da nisi tak, nosijo starši. Vzgoja se zato tudi v tem smislu nikoli in nikdar ne sme začeti v prvi službi, pri starosti petindvajsetih, tridesetih ali štiridesetih let. Ti ljudje so v starem letu še tedaj, ko bi morali že zdavnaj vstopiti v novo. Za njimi so ostale nenapisane voščilnice, pozabljena in sploh ne-kupljena darila, številni sorodniki, ki jih niso »utegnili« obiskati, prijatelji, ki so jim mesece obljubljali, da se bodo z njimi srečali, pa ni bilo pravega časa, skratka marsikaj, kar se iz tedna v teden prenaša v nove mesece in leta.

Zato je točnost velika in lepa čednost, ki pokaže odnos do tistih, h katerim smo povabljeni in pri katerih vedno znova trdimo, da smo prepozni, ker je bila spet na cesti neznanska gneča, ker ni bilo parkirnih prostorov v mestu, ker je šef spet nekaj hotel od nas zadnji trenutek, ker smo vmes morali še skočiti v trgovino, a smo kljub temu spet in spet brez darila, pa četudi majhne in skromne pozornosti. Tudi zato je novo leto kot prelomnica lahko tudi čas za obračun s samim seboj, da končno vzamemo v roke uro, si jo nataknemo na zapestje in ji, ker ima k sreči baterijo, ki bo delovala dolgo, sledimo. Odpremo rokovnik, majhen ali velik, morda celo dva in si vanj vpišemo vse datume in ure sestankov, dogovorov, obveznosti, ki jih moramo spoštovati, ne le zaradi nas samih, pač pa tudi zaradi drugih, ker si to preprosto zaslužijo.

Vanj prepišemo dneve, ki jih ne smemo pozabiti, rojstne dneve najbližjih in prijateljev, ki so celo njihovo življenje fiksni in nepremakljivi, četudi pride vsaka štiri leta prestopno leto, na katerega se nikakor ni moč izgovarjati.

Prehod v novo je lahko tudi čas, ko sklenemo, da bomo bolj osveščeni, morda bolj pazili na svoje zdravje in celo naravo, ki nas je začela že tako usodno kaznovati.

Brian Adams je nekoč zapisal: »Načrt je vodilo k uspehu. Uspeh pride z načrtovanjem, neuspeh pa brez njega. Načrti so stebri vodniki ob življenjski cesti do uspeha; brez njih je pot negotova in polna lukenj. Slabo pripravljeni načrti nikdar ne obrodijo bogatega sadu. Dosežek ne more biti večji od vloženega truda. Če so naši načrti le skice, če si postavimo cilj prenizko, ne moremo upati na bogato nagrado. Kadar si za dosego cilja prizadevamo na znanstven način, uspemo večkrat kot ne.«

Naj bodo naši cilji realni, taki, da jim lahko sledimo, da ne bodo postavljeni tako visoko, brez kančka realnosti, da bomo vedno znova in znova razočarani. Vsi ne moremo hlepeti po prvih mestih, po zmagi, po neverjetnem uspehu in nagradah. Vsak mora ravnati odgovorno, pa najsi bo cestni pometač, ki temeljito čisti pločnik in cesto, za katero je zadolžen, delavka ob stroju, na izdelke katere bodo ponosni vsi, ki jih bodo ob koncu pregledovali, učiteljica v šoli, ki ne bo videla le ocen svojih učencev, pač pa njihovo znanje, ki ni le tisto iz knjig, pač pa tudi malo širše, življenjsko, v spodobnem in prijaznem odnosu do sočloveka, da bo šola resnično drugi dom.

Ponosni bodo zdravniki, katerih pacienti bodo prepričani, da so zanje naredili vse in še več kot je bilo treba, da jih niso imeli za številke na operacijski mizi ali v ambulanti, pač pa za paciente, ljudi z dušo in srcem, katerih bolezni so nastale in se razvile tudi zaradi mnogih psihogenih faktorjev. So prodajalci, pri katerih vidiš, da stojijo za pultom in bi raje sedeli, saj jih vsak potencialni kupec znova preseneti z vprašanji o stvareh, ki bi jih morali vedeti, so izjemno neprijazni, ko jim je treba kaj povedati, obrazložiti ali sploh prodati. Vidi se, da niso plačani po prodaji. Imamo pa seveda tudi povsem drugačne. Take, ob katerih ti je nerodno, da ne bi česa kupil, saj se skoraj opravičuješ, da ti predmet ni všeč, da imaš podobnega doma, da si prišel le na ogled. Živijo z dušo in srcem za to kar jih obdaja. Taki niso le v službi, pač pa tudi doma. Zagreti, polni idej, kako bi izboljšali prodajo, osrečili kupce, pri tem pa tudi sebe.

V knjigi Modrost življenja sem prebrala čudovito misel: »Stari zidar je postavljal kamnit zid, ki je bil zaradi naravnega videza izredno lep. Lastnik posestva je med sprehodom po svojih poljih opazil, da mojster enako pazljivo polaga velike in drobne kamne. Zato je stopil do njega in vprašal: »Dedek, ali ne bi šlo hitreje, če bi uporabljali samo večje kamne?« »O ja, gotovo, gospod,« je odvrnil stari mož. »Le da jaz gradim tako, da bo lepo in trajno, ne pa zgolj hitro.« Zidar je obmolknil, malo pomislil in pristavil: »Gospod, tile kamni so kot dogodki v človekovem življenju. Veliko majhnih je treba, da podpreš in obdržiš na mestu enega velikega. Če ne bi uporabljal majhnih kamnov, veliki ne bi imeli opore in zid bi se zrušil.«

Zgodba, ki uči, da nekateri hitijo in želijo le velike dosežke, ne cenijo majhnih, ki jim tlakujejo pot življenja. Radi bi dospeli na cilj pred drugimi, z veliko manj truda in napora. Zavidajo vsem, ki so gradili leta in leta in nekega dne morda celo uspeli. Če se jim ne izide tako kot bi želeli, o drugih, tistih, ki so tam nekje pred njimi, pa govorijo, da jim je uspelo, ker so poznali prave ljudi, imajo več sreče kot pameti, …

In če kdaj, je sedaj, torej ob vstopu v novo leto, čas, ko rabimo rokovnik in dan za dnem vanj vpisujemo obveznosti in vse tudi izpolnimo. Opravičilo je lahko le bolezen, nikakor pozaba. Pozabiti pomeni biti neodgovoren, ne le do sebe, pač pa tudi do drugih, ki nas to pričakujejo. Če si torej povabljen in povabilo sprejmeš, ni izgovora. Tam moraš biti, ob uri in minuti, ki je določena, raje prej. Zamuda ponižuje tistega, ki je poslal vabilo, ker te je pričakoval, se organiziral, tja prišel, povabil še druge. In zato je tu novo leto z vsemi meseci in dnevi, ki mu pritičejo, z rojstnimi dnevi in prazniki, delovnimi in dela prostimi dnevi. Vse je znano, vse začrtano, nobena nedelja ne bo presenečanje, prav tako ne 1. maj in ne 1. november, kaj šele prihodnji božič in silvestrovo. Vsi nas čakajo in k vsem hitimo.

Če bi se torej vsi zavedali, da ne moremo biti sami, ker nas obkrožajo soljudje, bodisi sorodniki, znanci, prijatelji ali zaposleni, morda podrejeni ali nadrejeni, bi se čutili odgovorne do vseh in do skupnosti, države in človeštva, ki mu pripadamo.

Zato je danes, na vstopu v novo, 2010. leto, še vedno čas, da odrastemo, da nismo več otroci, ki jim je potrebno dan za dnem govoriti, jih učiti, vzgajati k redu in disciplini, dopovedovati, da je pač nekatere stvari preprosto treba narediti. Smo odrasli in odgovorni, tudi za soljudi, za prijateljske in kolegialne vezi, za družinske skupnosti, ki jim pripadamo. Smo droben, a vendar pomemben člen v veliki verigi človeštva.

Človek jutrišnjega dne bo moral znati živeti s samim seboj. Samo tako bo imel dovolj notranje moči, da bo počel tisto, kar je prav, na gmotnem področju in na področju razmerij z ljudmi. Sad te sposobnosti pa bo duševni mir in vedro življenje.
Roger M.Keyes


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.