c S
III/22 V istem čolnu
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
28.10.2008 Se vam zdi, da bi kdaj odnehali, preprosto izstopili, rekli: »Ne, tega se ne grem več«. Ker se vam zdi vse preveč temno in brezizhodno.
In vendar je potrebno po poti naprej, vztrajati in se truditi, četudi imamo slab občutek, negativne izkušnje in ne ravno obetavna pričakovanja.

Pa je vredno? Je.

Vsi sedimo v istem čolnu.
Skupaj moramo potovati.

Vsi ljudje – bratje, sestre v isti ladji,
ljudje, ki potujejo skupaj …
Sonce pleše po nebu,
ribe se premetavajo v vodi.
Čudovite sanje.

Vsi ljudje – bratje, sestre v isti ladji sveta.
Šibki in močni, črni in beli,
veliki in mali, revni in bogati:
ljudje, ki skupaj potujejo.
Nikogar ne vržejo s palube.
Nikogar ne odstranijo.
Nihče ne prične prepira za komandni mostiček.
Na palubi te ladje
je vsak brezskrben in varen.
Čudovite sanje.

Zakaj se moram zbuditi
in videti črno ladjo,
grdo zdelano in brez krmila?
Zakaj moram poslušati obupane glasove po ljudeh,
ki imajo srce za sočloveka?

                           Phil Bosmans

Včasih se nam zdi, da se stvari urejajo, da so krenile v pravo smer, da sta zmagala razum in ljubezen. A kaj, ko se pogosto motimo. Najdejo se tudi taki, ki rovarijo, ki preprosto ne želijo, da bi se zadeve uredile, pač pa kličejo prepir in sovraštvo. In teh žal ni malo. Namesto, da bi celo v slabih stvareh videli kaj dobrega, celo v dobrih vidijo veliko slabega. Širijo razdor in nesrečo. Za vsakega najdejo kakšno negativno opazko. Hinavsko preverjajo odzive in prilivajo olje na žerjavico, da spet zagori in gori.

Majhni smo. Slovenija in njeni ljudje, na zemljevidu sveta. Le dva milijona nas je in niti ne vsak dan več. Oziramo se po velikih, ki naj bi imeli vse. Čeprav tega niti nimajo. Če se tam sesuva svet, če je tam revščina, propad, bolezni, bodo kmalu tudi tu.

Če bi spoštovali svoje voditelje vsaj v tem kar naredijo dobrega, bi bilo že nekaj. Tako pa nas redko kdo prijetno preseneti. Dajemo jim oznake, pridevnike, budimo preteklost, odkrivamo kosti in novo zgodovino. Kot da ni bilo že dovolj gorja, kot da smo na vojne in bratske spopade že pozabili.

Strpnost. Kaj je sploh to? Beseda in le beseda. V bistvu nekaj, kar nam ni blizu, saj smo nestrpni do slehernega. Tistega, ki ni prav lep, ki ni bel, ki ni bogat ali pomemben. Samo pomembnejše od sebe gledamo z glavo navzgor, ostale teptamo, če jih le moremo. Zato nas ta »vožnja«, na tej veliki že razmajani ladji hudo utruja. Ne vidimo pravega cilja, ne vemo koliko jih krmari, kdo vse je na palubi in kdo v strojnici. Strojelom nam ni tuj in prav tako ne izguba prave smeri. Vsi bi radi poveljevali ali bili vsaj blizu komandnega stolpa. Od tam se vidi daleč naprej, od tam se da tudi daleč priti, odskočiti. A kaj, ko nas tak skok lahko stane pristanka v žrelu velikega »morskega psa«. Le kaj bo ostalo od nas? Žal je, da ne razmišljamo pozitivno, da si ne želimo pluti v isto, pozitivno smer, da si ne delimo vlog glede na sposobnosti, ne spodbujamo tistih, ki znajo, hočejo in zmorejo.

Še je čas, da razmislimo kako uiti svetovni katastrofi, kako ohraniti zemljo, rastline in živali, kako sobivati z ljudmi in … celo preživeti.

Pogosto ugotovimo, da se vse preveč stvari vrti le okoli nas samih. Ukvarjamo se le z lastnim obstojem, s tem kar imamo in bi radi imeli. Srečujemo se le z JAZOM v vsej njegovi veličini.

Tako malo nas zanimajo drugi, celo tisti ne, ki živijo tu ob nas, kaj šele oni, ki jih ne vidimo, saj so tam daleč. V preveliki skrbi le zase, smo tako zaverovani v svoj prav, da si ne pustimo blizu, niti z dobronamernimi opazkami, kritiko, nasveti. Nemi in gluhi drvimo celo v lastno pogubo.

A, rekli boste, komu sploh verjeti v tem pokvarjenemu svetu, ko ni vrednot, ko ne moreš nikomur več zaupati, da tega ne bo zlorabil, da ti kdaj ne bo škodoval, da ne bo občutil tvoje manjvrednosti?

Včasih imamo sto in eno željo, tu in tam pa le tisto skromno za preživetje, predvsem pa zdravje, ki lahko pomeni tudi prvo. Če tega ni, lahko odpade prav vse.

Zatorej ni niti pomembno kdo in kaj pravzaprav smo, kaj imamo, …. saj nam neusmiljeno bije čas, saj smo na tem svetu kot pravimo, celo le na kratkem obisku. Nikoli ne veš kdaj in kako se bo končal. Včeraj zgodovina, jutri neznanka. Torej, nam ostane le današnji dan.

Treba je mnogo preprostih besed kakor:
kruh, ljubezen, dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotju zašli
s svojega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi, src
in njih bolečine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,

kar ni kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

Tišine. Tišine srca
samo naj merijo čas,
kažejo pota.

                           Tone Pavček


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.