c S
VII./9. Posebna "predstava" pred dnevom državnosti
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
26.06.2019 Zakon o varuhu človekovih pravic v 2. odstavku 43. člena določa, da mora varuh poročilo za preteklo leto predložiti najkasneje do 30. septembra, kar pomeni, da bi ga delovna telesa in državni zbor obravnavali pozno jeseni, če ne kar ob koncu leta. Kakšen smisel bi to imelo, ko pa gre za leto pred tem? Dosedanja so bila zato predsedniku parlamenta predana do poletja in nato dosledno obravnavana v oktobru oziroma zaradi volitev leta 2018, res šele v novembru. Na začetku mandata varuhinje sem ga za predhodnico predala prve dni julija 2013, sklenila pa, da ga bom vsako naslednje leto izročila mesec dni prej, kar je bilo za mnoge utopično, a sem se tega strogo držala in ga za zadnje leto - 2018, vsem trem predsednikom predala pred iztekom mandata, to je 20. februarja 2019.

Si lahko predstavljate, kaj za institucijo ob vsem tekočem delu pomeni statistični in vsebinski pregled minulega leta, pisanje, oblikovanje in tisk tako rednega poročila kot tudi poročila državnega preventivnega mehanizma, na skupno več kot 600 straneh, samo tokrat pa še pregled 6-letnega dela z vsemi priporočili, tako realiziranimi, delno uresničenimi in neuresničenimi, na 170 straneh in dodatno, še pregled vseh pravnih podlag za delo, vse to pa v manj kot dveh mesecih? Izjemno velik zalogaj. Temu primerno je  kasneje pohitela tudi vlada z odzivnim poročilom, obravnava je potekala v Državnem svetu RS kot tudi na pristojnih odborih državnega zbora, na komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter 20. junija še sklepno v Državnem zboru RS, ki je sprejel vseh 88 novih priporočil. V vseh 24 letih še nikoli tako zgodaj in tako obsežno.

Kako pa je vse te predstavitve spremljati od "daleč" in le preko TV ekrana, brez možnosti takoj in tam odgovoriti na razmišljanja, dileme, vprašanja, tudi provokacije? Smili se ti novi varuh, ki mora vse to poslušati več ur in ob tem upati, da bo boljši in aktivnejši kot predhodnica. Poslanci ga hrabrijo in nanj polagajo vse upe. Nenazadnje so ga tik pred tem soglasno izvolili. Razmišljaš; so vsi sploh prebrali na stotine strani svojega "ogledala", govorijo o našem poročilu ali imajo nekateri zgolj tendenciozno predstavo za javnost? Ta "kupi" predvsem slabe novice in kaj priročnejšega kot to, da imamo še eno "bogato" plačano institucijo, ki ne vidi in sliši "naših" ljudi? Koga pa? K sreči pa tako mislijo le redki, a žal prav ti nadvse glasno. Etično? In to tik pred Dnevom državnosti.


Nikoli ne smeš izgubiti upanja v človeštvo. Človeštvo je kot ocean;

                                                                                če je nekaj kapljic umazanih, ocean še ne postane umazan. Ti sam

                                                                                lahko narediš veliko za spremembe. Že z vsakim iskrenim

                                                                                prijateljstvom utrdimo temelje, na katerih počiva mir celotnega

                                                                                sveta. Sicer pa, če želiš videti spremembo v svetu, moraš biti

                                                                                ta sprememba TI.


Mahatma Gandhi

In prav to Gandhijevo misel si je sposodil eden od poslancev, ki je argumentirano ugotavljal, da je poročilo resnično ogledalo oblasti, tudi tiste, ki sedi (no, dvorana je bila bolj prazna) v hramu demokracije. Menil je celo, da bi lahko 88 odposlancev ljudstva izžrebalo vsa priporočila in bi tako vsak udejanjil eno samo, poslanca narodnih skupnosti pa bi jim pomagala. Žal precej utopično.

Govorili so mnogi, kritično do ponovljenih priporočil, nas sicer tudi hvalili in tako kot doslej, upali, da bo že naslednje poročilo krajše.

Obetavni so bili predstavniki vladnih resorjev, ki so se jih kritike dotaknile. Mnogi zakoni se (že) pripravljajo, a kaj ko je do sprejema vedno malo daljša pot. Zgolj dan prej so namreč odločali ali je predlog zakona o financiranju programov izobraževanja, zrel za pot naprej. Seveda z velikansko zamudo po ustavni odločitvi izpred let in celo z obetajočo se novo ustavno presojo.(?) Je res vse lahko tako ideološko?

Koliko skrbi so vsi razpravljavci tokrat namenjali invalidom, pa čeprav o njih intenzivno pišemo leta in leta. Prevozi za tistih nekaj študentov invalidov že predolgo burijo duhove več ministrstev. Opravili smo celo obširno analizo dostopnosti za invalide na naših sodiščih, a je očitno ostala v spominu zelo redkih.

Niso manjkali niti pozivi in dobre želje za starajočo se populacijo, ki je močna volilna baza in je ne želi nihče izpustiti. Kot da nismo pri Varuhu celo leto 2018 posvetili prav njim, obiskovali institucije širom Slovenije, pripravili v hipu "razprodani" posvet v Državnem svetu RS in skupaj z njimi izdali celo 200 strani zbornika z naslovom Starejši kot sedanjost in prihodnost družbe. Resda tam ni bilo poslancev, a v poročilu govorimo tudi o tem. Pa tudi o nizkih pokojninah, revščini, nasilju, boleznih, invalidninah, dolgotrajni oskrbi, dokupu pokojninske dobe in še marsičem, kjer bijemo plat zvona že leta.

Pa otroci? Kako prikladna tema za nekatere. Smo se jim res posvečali premalo? Nikakor ne. So naša velika skrb, tudi tisti s posebnimi potrebami, ki smo jih kot nastopajoče vabili na vsa praznovanja dneva človekovih pravic, jih imeli za zgled drugim celo na praksi, posvetili 10-letni projekt zagovorništva, ga sedaj dodali kot notranjo enoto k Varuhu in o skrb vzbujajočem boju zanje na sodiščih, opravili raziskavo in posvet. Da ne govorimo o vseh "deklicah in dečkih", ki smo jih spremljali in jim pomagali, tudi ob zelo burnih odzivih v medijih in javnosti.

Nekdo je omenil redke bolezni, zlasti pri otrocih in precej ironično citiral zgolj mojo udeležbo na enem samem dobrodelnem dogodku, ko se je omenjal sklad za tako bolne otroke. Pobud res ni bilo, a vsa leta sem se na terenu seznanjala z nekaterimi redkimi boleznimi, ki jih najbrž marsikdo sploh ne pozna. Npr. bulozna epidermoliza. Morda veste kako grozna in k sreči redka bolezen je to? Projekt "Prehodi kilometer v mojih čevljih" sem prav zanjo podpirala vsa leta in se v Podčetrtku ob majskih sobotah redno srečevala s starši bolnih otrok, pa tudi odraslimi, ki smo jim prav z resnimi intervencijami Varuha omogočili boljše življenje. In še bi lahko naštevala, ker se vsega ne da napisati v letno poročilo. Naj dodam, da sem vse vstopnice za dobrodelne dogodke širom Slovenije plačevala sama, tudi za preštevilne koncerte za Ustanovo Mali vitez, ko sem predvsem čez vikende kot pokroviteljica potovala po Sloveniji in celo na Hrvaško. Tudi rak je k sreči redka bolezen otrok. Sprejemali smo številne starše hudo bolnih otrok, a teh osebnih zgodb pač ni v poročilu. Poslanec je k sreči vsaj dopustil možnost, da se moti.  

Samoiniciativnost Varuha. Očitki da je ni. Pa čeprav smo vsako leto izpeljali ali se udeležili okoli 500 različnih dogodkov, vsaj toliko pa je bilo še internih. Zato sem vsako leto poslance, resda so sedaj nekateri povsem novi, seznanjala tudi s tem, a še vedno "stara plošča". Varuh ne uporablja 2. odstavka 9. člena Zakona, ki mu nudi možnost, da sam odpira pobude. Če se me bodo zaposleni po čem spominjali, zagotovo po proaktivnosti. Nenehno sem želela več kot le branje prejete pošte. Še ko je gorelo v Kemisu in ponekod drugod in gorelo in smrdelo je res na veliko, smo odpirali pobude in iskali odgovore pristojnih. Tudi za radon v šoli Črni vrh nad Idrijo, pa svinec v Črni, zemljino v vrtcih v Celju in še marsikje. V zvezi s tem in še marsičem, sem s sodelavci prekrižarila Slovenijo podolgem in počez.

Ja, terena je bilo veliko. In potem od poslanca slišiš, da te nikoli ni bilo npr. na Kozjanskem, pa smo bili tudi v Kozjem, v Rogaški Slatini in v Bistrici ob Sotli. Če bi si gospod samo ogledal zemljevid zunanjih poslovanj, bi jih naštel 74, trajala pa so vedno cel dan. Dobro pripravljena "preselitev" institucije k ljudem je vsak mesec pomenila ogromno dela. Letno je bilo prevoženih vsaj 30.000 km, veliko poti pa je opravil tudi državni preventivni mehanizem, ki je bil nenehno na terenu. Gre takim poslancem sploh za resnico? Zagotovo ne, saj se tako lepo sliši, da varuhinja čepi v svoji pisarni, zgolj prejema in bere pošto, za vse to pa dobiva še dobro plačo.

In taisti poslanec zmore celo trditi, da Varuhu kljub visoki mesečni porabi za zaposlene, ni mar za "naše" ljudi, za poročilo, ki je res obsežno, pa, da je primerno edino za pod omaro, ki ima morda zlomljeno nogo. V hipu žali predstavnike manjšine in trdi, da ima pravico, da jim tako pravi, se spravi na istospolne, češ da so povsod in da jih je preveč, jim prida posebne ljudske vzdevke in hudo  oblati državo, ki mu nenazadnje daje lepo poslansko plačo. Seveda ne pozabi na migrante, ki da so vir vsega zla. Prizanesljiv pa je edino do predstavnikov nekaterih narodov bivše skupne države, ki bi jim morali priznati status manjšine. Tu celo preseneti, a odgovor je seveda na dlani. Za poročilo in institucijo ne najde pohvalnih besed, kar pa mu nasploh ni tuje.

Kako priročne teme za tiste, ki ob tem pravijo: "Ta si upa", pa čeprav ostaja v slovenskem in ne v evropskem parlamentu, kamor si je želel. Še en poslanec iste stranke sprašuje, zakaj je lahko v državnozborski jedilnici "ciganska jed" in pokaže celo jedilni list. Res, "vrhunska" predstava.  

Da, nekateri so omenili tudi etični kodeks za poslance. Bi takim pomagal? Odgovor je nespodbuden.

Moram reči, da je ob vsem  tem celo modro molčati, saj o tem ostajajo zelo znani pregovori, ki pa jih ne bom citirala.

A, bilo je vseeno zanimivo. Ko sem bila prejšnja leta, kar šestkrat, tako "na tapeti", se prav nikoli nisem mogla izogniti mnogim tisti hip aktualnim vprašanjem, pa čeprav sem dopovedovala, da gre za minulo poročilo in bodo ta predstavljena v novem. Tokrat prav nobenega vprašanja o migrantih, pa čeprav dnevno poslušamo silne debate o tem, oglašajo se novinarji, pa civilne iniciative in celo župani, niti o javnih in zasebnih šolah, ki so še dan prej neusmiljeno delile iste poslance. Razlog? Morda je pa le zaleglo, da gre za aktualne probleme. Morda. Ni pa nujno.

Seveda pa spet očitki o udeležbi na maši za domovino, ki "kazi" ločenost Cerkve in države, pa čeprav sem nenehno opozarjala, da gre za spoštovanje vseh ver. Udeležbe na dogodkih drugih verskih skupnosti očitno niso toliko sporne, pa jih je bilo kar nekaj. Kako zanimivo. Včasih sem celo, ne sicer od istih, poslušala, da diskriminiram kristjane. Ironičnega predloga področnega namestnika; po več neuspešnih priporočilih predvideti sankcijo ali dovoliti konfesionalno dejavnost, pa žal nekateri, česar jim sicer ne bi pripisala, niso niti razumeli. Naj si poslanec ogleda nekaj letnih poročil o tem in morda mu bo postalo kristalno jasno.

Slišati je bilo, tokrat iz ženskih ust, da smo mnogim pobudnikom zapisali: "o vašem primeru bomo pisali v letnem poročilu", zaradi česar so bili skupaj s poslanko, prizadeti, morda celo zgroženi. Ali to ne pomeni, da je primer tako zanimiv in hud, da je treba o njem obvestiti celo javnost in poslance? Očitno se ga tedaj še ni dalo uspešno rešiti. Žal pa pogosto za mnoge niti po taki objavi in priporočilih zakonodajni in izvršilni oblasti, saj sicer priporočil ne bi celo ponavljali. Objavljati pa smo res začeli tudi pozitivne zgodbe, da bi postale zgled dobre prakse. Ja, vedno si lahko zgrožen. Kolikokrat sem bila sama!!!

In ta velika "predstava" za javnost se je odvijala le nekaj dni pred našim pomembnim praznikom-dnevom državnosti.

Imeti rad državo pomeni, zlasti za odločevalce, biti odgovoren in delati dobro za vse ljudi, ne glede čigavi so, kakšne veroizpovedi, strankarske pripadnosti, ... in drugih preštevilnih razlik, ki nas bogatijo. Pomeni narediti vse, kar je v tvoji moči in spoštovati tistega, ki ti vendar nastavlja ogledalo.

In to je vsekakor tudi vsakokratni varuh. Njegove pripombe, mnenja, kritike, priporočila, ... ti bodo morda enkrat povšeči, drugič ne. Ker nikoli ne more "soditi" tako, da bi bilo za vse prav. Zlasti ne ideološko. Če se udeleži enega dogodka, ni prav eni opciji, če se ga ne, drugi, če je pristaš obveznega cepljenja, ga ostro in brezkompromisno napadajo njegovi nasprotniki, če meni, da mora biti zdravje pred kapitalom, si prav tako prisluži kritike, če opozarja na strpnost in sovražni govor, mu takoj omenijo svobodo govora, če vidi Rome brez vode in migrante brez doma, mu očitajo ozkoglednost in pristranskost, celo pretirano skrb za tujce, če meni, da bi morala država enako plačevati javno in zasebno šolstvo, so na okopih nasprotniki, skratka, pri nas ni stvari, ki ne bi "delila". Žal ne zgolj strokovno, kar je zaželeno, pač pa povsem strankarsko. Res ni stvari, kjer bi se v dobro ljudi prav vsi politiki poenotili?

In tako se  celo 28 let po tistem usodnem juniju, ki je "dovoljeval sanje", prepogosto močno razhajamo. Ljudi cenimo, če so nam ideološko blizu in če nas preveč ne ogrožajo. No, sploh ne ogrožajo. Športniki so "zakon", če posegajo po medaljah, sicer jih kaj hitro zavržemo in kritiziramo, najmanj pa-pozabimo. Ljudje, ki so veliko naredili in smo jim pripenjali medalje, laskave naslove in lente, nenadoma niso več vredni zaupanja in delovnega mesta, ne doma in ne v tujini. Najmanj kar se jim lahko zgodi, je kakšna huda anonimka tik pred usodnim glasovanjem, polom in sramota, včasih celo hitra razrešitev s položaja. V hipu je vse pozabljeno, tudi to, da so bili v preteklosti nekaj in nekdo. Nanje so se obračali mediji, pisali so knjige in kolumne, nekateri skrbeli za otroke, tudi tiste s posebnimi potrebami. Ali njihova svetla preteklost res ne obstaja? Je komu žal, da so bili ime tedna, meseca, leta, Ona 365, Janina Slovenka, najvplivnejši pravnik, dobrotnik, vplivna direktorica, ...? O njih v uvodnikih hudo pišejo celo tisti, ki so jih nagradili. Ja, ko o vsem tem razmišljaš, bi najraje bil(a) kar anonimnež, z 8 urnim delavnikom, prostimi vikendi in prazniki, dopustom, morda nižji uradnik, ... fotografiran zgolj na kakšni skupinski sliki mimoidočih v mestnem vrvežu, ko se nihče ne bo nikoli spomnil, da bi te morda obkrožil z rdečim krogom in te čez leta iskal za kakšno skromno nagrado, morda mesečno naročnino na časopis, ki te je nekoč objavil. Ja, takim je veliko lažje. Vse ostalo je boj, včasih kar "klanje".

In potem se ne sprašujte zakaj marsikdo, ki je sposoben, ni pripravljen za nič kandidirati. Le zakaj bi pod vprašaj postavljal vso svojo in družinsko kredibilnost, če pa morda kdo izbrska, da je kot otrok "bruhal v loku", koga uščipnil v vrtcu, dobil tri enice in eno trojko, imel(a) neprimerno večerno obleko, šel v kavbojkah v opero, ... Kralje se vzgaja od rojstva, a še na dvorih ga pogosto precej lomijo. Rešujejo jih le lepe poroke in novorojenčki.

Naša deželica šentflorjanska je žal zelo "rumena" in predvsem to se hitro "kupi". So pa sicer tudi taki, ki si marsikaj privoščijo, a so na "pravi strani zvezd" in se o njih molči. Vsaj ta hip. Je pa čedalje več luninih mrkov in to prav posebnih. Tudi ti se močno poznajo.

Zakaj je torej potrebno toliko zavisti, slabih novic in velike nestrpnosti?

Želim, da bi ob prazniku državnosti končno veselo obesili slovensko zastavo in si priznali, da imamo čudovito deželo, ki jo žal močno hvalijo predvsem tujci, strokovnjake, ki jim ni para, dosežke, ki nas vlečejo k zvezdam in svojo državo, kar ni tako samoumevno. Mediji sicer odkrivajo nečastne zgodbe, ki morajo dobiti sodni epilog. Sodni in ne ulični. Potrebno je torej grajati, a znati tudi pohvaliti. Če pohvale ni, je vse tako "črno".

Dvignimo glave in se resnično potrudimo za jutri, saj ga sicer za nikogar ne bo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.