c S
IV. 65. Spet ta praznik!
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
10.03.2010 Zakaj prazniki, praznovanja? Prinašajo spomin ali opomin? Kaj praznujejo ženske in kaj moški, komu prazniki prinašajo veselje in koga žalostijo, če …? Marec ni le mesec pomladi in prebujanja narave, pač pa čas, ko se zazremo v preteklost, ki ženskam ni bila naklonjena in sedanjost, ki je mnogim le na papirju. Pravice, krivice, nasilje, ideje o kvotah in enakosti spolov. Prazne  marnje ali odraz resničnih želja?

Nikoli ni v časopisu tvojega imena.
Nikoli ti ne dajo prednosti.
Neopazno stojiš s številnimi drugimi v senci.
Opravljaš svoje delo,
vsak dan svoje navadno delo.
Prideš domov
in otroci ti planejo okoli vratu.
Roke imaš, da z njimi delaš.
Ne uporabljaš pesti.
Nihče ne gleda, ko odhajaš.
Nihče ne ve, da si tu.
Nihče ti ne reče: Dobro jutro!
Nihče ti ne reče: Lahko noč!
Phil Bosmans

Usoda mnogih žensk, mater, babic, delavk ob stroju, v kuhinji, ob računalniku, na polju, v predavalnici, bolnišnici, pisarni, … in še marsikje.

Dan enak dnevu, neenakopravnost bode v oči. ni enakih možnost napredovanja in niti enakega plačila za opravljeno selo. Za nami je 8.marec. Praznik teh, pa tudi vseh ostalih žensk,  pomeni spomin na pretekeli boj in njegove rezultate. Vredno se je bilo boriti, saj so napredki neverjetni. Še vedno se sicer dogaja, da je v porodnišnici bitje ženskega spola manj vredno od moškega, a k sreči vse redkeje. Spominjam se matere – ki je prihajala iz ene južnih republik in rodila v Ljubljani. Nihče ji ni poslal čestitke, ni je obiskal in iz bolnišnice je odšla sama. Razmišljala sem; kam, kako živi, kako je z deklico ….? Težko je sprejeti dejstvo, da se še vedno, v enaindvajsetem stoletju iščejo »prestolonasledniki«, saj je švedski dvor že zdavnaj odločil, da bo na prestol sedla ženska.

Na pomen spola, nenazadnje neenakosti, spominjajo tudi številna tekmovanja, ko izbiramo Znanstvenico leta, pa Slovenko leta, … Iščemo in jo najdemo. Žensko, ki je v mnogih panogah celo boljša kot moški. Sprašujemo se zakaj sploh tekmovanje. Ali bi brez njega ostale mnoge v zatonu, brez veljave in priznanja?

Leto za letom ne pozabljamo na pridobljeno volilno pravico, ki ni tako samoumevna, a vendar premalo upoštevana. Vse ženske, brez izjeme, bi se morale zavedati, da nam v preteklosti ni bila dana kar tako in zakaj jo na volitvah s tako lahkoto izpuščamo. Pravica sicer ni dolžnost in vendar bi pri ženskah skoraj morala biti. Voliti in biti izvoljena. Povsem enakopravno z moškimi, ki sta jim sicer lov in skrb za hrano v davnini omogočala nadvlado nad tistimi, ki so čuvali, bolje rečeno čuvale domače ognjišče in otroke. Naravne možnosti zanositi, roditi in dojiti, nikakor ni moč podariti nasprotnemu  spolu. To se je sicer na nek način zgodilo pri uveljavljanju otrok za predčasno upokojitev moških. Starša se namreč svobodno odločita kdo izmed njiju bo uveljavljal dodatno dobo, vezano na število otrok, ki jih imata v zvezi. Pri marsikomu je to res darilo ženske moškemu, saj premnogi za potomce niso skrbeli tako, da bi jim to lahko priznali. Seveda so tu izjeme. V sodobnih časih bo primerov še več, saj mladi pari vse pogosteje delijo radosti in skrbi, prosti čas in obveznosti, skoraj povsem enakopravno.

Sodobni moški je odraz vzgoje svoje matere. Le ona je tista, ki ga je ali ni naučila enakopravnega vstopa v svet obveznosti. Prenekateri mamini sinovi rastejo s pridihom kraljevega visočanstva, ki mu ne pripada skrb za sesalec in kuhalnico, pač pa vzvišenost spola, ki se odraža ob večvrednem delu z avtomobilom, računalnikom, morda še kakim vikendom … kuhinja in otroci so za ženske, njihovo delo je samoumevno in nič cenjeno. Ko se vprašamo: kdo je vcepil moškemu – večvrednostno prepričanje, je odgovor en sam: ženska. Tista, ki je vsako leto ob 8. marcu čakala rožico, četudi uvelo in  pozno v noč na 9. marec. Prinesel jo je on, njen življenjski sopotnik, ki se je potem, ko je obdaril že marsikatero sodelavko, čeravno skoraj po uradni dolžnosti, v poznih popoldanskih urah spomnil, da je treba v cvetličarno.

Spomini na 8. marec nekoč in danes kažejo, da praznik običajno nima več tiste veličine in pomena, ki ga je imel in vendar so še vedno najlepše, srčne, iskrive in sijoče risbe malčkov, ki komaj znajo napisati besedico: mama.

Tako kot to velja za dan mrtvih, naj velja tudi za 8. ali 25. marec. Zatorej to ne sme biti le dan, pač pa dnevi, meseci in leta. Žensk in mater, ki zaenkrat edine lahko rojevajo nova bitja, saj jih nobena znanost še ni mogla kupiti in nadomestiti. Običajno »držijo« več vogalov lastne hiše, se borijo za vsakdanji kruh in preživetje, tudi v časih recesije in zakaj bi jim hvaležnost izkazovali le na en sam dan v letu, potem pa nanjo pozabili? Zakaj bi jim rekli HVALA, le takrat, ko je to zapovedano, moderno, ……..?

Bosmans pravi, da dobri časi
ne padejo z neba. Dobre čase si
lahko naredimo sami
ne z denarjem in tehniko,
marveč s srcem dobroto.
Le dobri ljudje delajo
dobre čase: če vlada dobrohotnost,
če molči nasilje,
če se blaginja deli,
da se ljudje imajo radi,
da se najde prostor tudi za
kakšno rožo
in čas za prijazno besedo.

In vedno je čas za oboje, pa četudi ne gre za zapovedan praznik s koledarja. Tako bo tudi manj nasilja nad šibkejšimi, manj »ob štedilniku« mrtvih žensk in otrok, ki ostajajo sirote in so oddani v rejništvo, saj si običajno po umoru lastne žene in matere skupnih otrok oče sodi sam ali konča v zaporu.

Nikoli več ne recimo: »Spet ta osmi marec in morali bomo kupiti nagelj ali vrtnico.« Ni jih treba, saj si rože lahko kupimo tudi same. Če pa že, naj bodo dane iz srca, ljubezni, prijateljstva, spoštovanja. Edino tak cvet nekaj velja.

In česa sem se sama naučila v teh dneh? Z nagovori ljudem sem nastopila v treh različnih krajih: v Krškem, na Ptuju in v Škofji Loki. V Krškem so se v soboto 6. marca zbrale kmečke ženske od blizu in daleč. Najmanj 150 jih je bilo in njihove pridne roke so vsaj za hip mirovale. Velik napredek, sem si rekla, da se tako družijo, da imajo svoja društva in Zvezo kmetic Slovenije. Spregovorili smo o položaju žensk na podeželju, o njihovih pravicah, ki se jih že začenjajo zavedati, saj bi morale biti enakopravne svojim možem in partnerjem. Proti večeru so že začutile, da je čas oditi domov, kjer jih je čakalo delo ne glede na to, da je bil za vse zaposlene dela prost dan. Ne poznajo ga, vse sobote in nedelje ter prazniki so enaki dnem v tednu. Nikoli ne morejo reči: »Vikend je moj, odpočila se bom.«

Naslednji dan, v nedeljo 7. marca sem bila na Ptuju. Klub Soroptimistk je pripravil že tradicionalni dobrodelni koncert na Ptujskem gradu. 25 zelo aktivnih žensk, ki so že zaznamovale področje svojega dela, ga je pripravilo v počastitev Dneva žensk, pa tudi z dobrim in plemenitim ciljem pomagati. S štipendijo dekletu, ki se je odločilo za študij v Ljubljani, z nakupom invalidskega vozička za paraolimpijko, ženo in mamo ter aktivno športnico, pa tudi z zbiranjem denarja za letovanje otrok iz socialno šibkih družin ob slovenskem morju. Dvorana je sporočala, da ni pomembno ali se zberemo ob prazniku žensk, moških, otrok, invalidov, ... ali ob kakšnem drugem dnevu. Najpomembnejše je sporočilo, da praznujemo s ciljem nekomu pomagati, nekoga osvestiti, nekomu reči prijazno besedo in izpolniti obljubo. Lahko pa se zgodi kadarkoli.

In prav na 8. marec sem bila v Škofji Loki. Osrednja občinska prireditev ob prazniku žensk je potekala pod pokroviteljstvom Občine Škofja Loka, Loškega muzeja in prireditelja - Osnovne šole Škofja Loka – mesto. Prihajali so od blizu in daleč; starši z otroki, ki so nastopali, babice in dedki, občinski veljaki: z županom, častna občanka - pesnica Neža Mavrer, pa tudi predsednik Državnega sveta gospod Kavčič, ki je tam doma. Na ekranu se je vseskozi prikazoval zapis 8. marec – dan žensk. Skozi prelep program so nas popeljali otroci, osnovnošolci, ki se jim je videlo, da so pod budnim mentorstvom pripravili pravi scenarij in režijo prireditve, ki je sporočala le eno. Pomembna je enakopravnost spolov, pa tudi taka, ki zagotavlja enakost ljudi, ne glede na raso, veroizpoved, spolno usmerjenost, politično prepričanje, ...

8. marec je torej mimo, prišel bo še 25; materinski dan in tudi ta je pomemben. Namenjen je sicer malo ožjemu krogu žensk, ki jim je bilo dano postati mati – otroku kot bitju prihodnosti. A ne glede na vse, se je potrebno zavedati, da je vsak človek poseben, edinstven in tak, da si zasluži spoštovanje drugih. Ni pomembno kako visoko je prilezel na družbeni lestvici, kaj dela, kako vplivne ljudi pozna ali jih ima v sorodstvu in bližini. Najpomembnejše je, da je pošten, priden in odgovoren, da je tak, da bo spoštoval tudi druge. Pa smo spet tam, ko lahko rečemo in si priznamo, da tudi boji za pravice žensk niso bili zaman, a še niso končani.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.