c S
Razmišljanja 21: Med življenjem in smrtjo
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
04.03.2008 Spominjam se fresk Mrtvaškega plesa v Hrastovljah. Vsi enaki, majhni, veliki, bogati in revni, stari in mladi. Živeli so življenje, ga komaj začeli, se radostili ali trpeli, različno dolgo, blizu ali tam daleč, z medaljami ali brez njih in nekega dni jih ni več. Tudi nas ne bo. Kaj bi naredili, če bi vedeli, da je danes vaš zadnji dan? Odgovor: kakšna sreča, da tega ne vemo.

Vsi ljudje so prah,
nekateri so zlat prah.

J.L.Shed

Smrt je poslednja veja vseh pojavov v naravi.
Horacij

Če življenja ne poznamo, kako bomo poznali smrt?
Konfucij

Najbrž ne bi tako intenzivno razmišljala o življenju in smrti, če se Slovenija ne bi srečala z odhodom velikega državnika, bivšega predsednika dr. Janeza Drnovška. Spremljali smo ga dve desetletji. Na njegovi poti predsedovanja Jugoslaviji, ob njenem razpadu, osamosvojitvi Slovenije, odhodu zadnjega vojaka, težkem, a uspešnem predsedovanju vladi in nato državi.

Če s spomini sežem nazaj, ko smo se samostojnosti šele učili, se zavem, da smo imeli že takrat predsednika mednarodnih razsežnosti, poliglota, umirjenega in preudarnega človeka. Znanje odličnega ekonomista je s pridom izkoristil v politiki, govoril raje manj kot več, obvladoval razburkano sceno političnih strank in posameznikov v njej ter se odločil preiskusiti na predsedniškem parketu. Bolezni je dal ime, zdravnike in alternativno buril z diagnozo , videli smo ga prihajati iz Kliničnega centra, vanj se ni vračal.

Odšel je po poti novih spoznanj, vere v naravo in prijaznejši svet, samoozdravljenje, si podal roko z alternativo in nas, morda, a ne zagotovo, prepričeval, da je zdrav. Videti ni bilo tako. A, življenje prinaša tudi čudeže in morda smo predolgo verjeli: bo zmagal, ker je borec? Oddal je svoj volilni listič, a se po volitvah ni več odzval. Izjemno nas je presenetil ob otvoritvi novega Onkološkega inštituta in vsem bo ostal v spominu s sončnico, ob kateri se je opravičil uradni medicini in dal ljudem vedeti, da je edina, ki zna in celo zmore.

Zasebnosti skoraj nismo poznali in zato smo bili presenečeni celo ob priznanju hčerke.

Kot ljubitelj živali se je umaknil v naravo in tam živel asketsko. Postal posebnež.

Dan predaje poslov novemu predsedniku, dr. Danilu Türku in poslednji mimohod častne straže, bi raje pozabili, izbrisali posnetke in ohranili starejše.

Pravijo, da je lažje nekoga pozabiti, če ga osebno ne poznaš, če se nista srečala in si zrla v oči. Morda je res. Sama sem bila prepričana, da ga bom vsaj enkrat osebno spoznala. To se sicer ni zgodilo. Dogodek, ki naju je nekaj nekaj mesecev »povezoval«, se je končal drugače kot sem takrat pričakovala. So pač odločitve, ki jih moraš sprejeti in spoštovati.

A, zgodilo se je nekaj, kar mi ga je »približalo«. Nekega dne sem prejela knjigo s pripisom: Z najlepšimi željami in podpisom. Bistvo sveta, knjiga številnih sporočil. Med drugim tudi tega:

»Takšen je ta svet. Tako razburkan in živahen, a na koncu se razblini v nič. In človeško življenje je tako kratko, če se ga ne zavedamo gre mimo nas kot jesenski veter. In sledi mu zima.

Nas kaj strese ob misli nanjo in ob tem, da smo zapravili življenje, ne da bi nam bilo mar za druga bitja in Zemljo?
Iskali bi. Se ozrli naokrog in se zavedali drugih bitij in njihovega trpljenja.


Pomagali bi drugim, zavedali bi se, da enako čutimo in da smo med seboj povezani. Da smo del enega sveta. In zaželeli bi si, da bi bil ta svet drugačen, boljši, da v njem ne bi bilo toliko trpljenja in sebičnosti.«
dr. Janez Drnovšek

Poslala sem mu svojo, prav tako s povetilom in zdelo se mi je, da sva se na nek način »srečala«.

In spet sem ugotovila, da se vse zgodi z določenim namenom.

V žalno knjigo sem zapisala poslednjo misel.

Sedaj, ko ga ni več, premišljujem o njegovih sporočilih, o dejanjih, ki jih je storil in s katerimi se je zapisal v knjigo življenja naše Slovenije. Vem, da je naredil veliko tudi z lastno spremembo, ki je bila očitna.

Iz odličnega ekonomista je postal izjemen politik, velik državnik. A, iz vsega izstopil in se zgolj kot Človek približal ljudem, se z njimi »pogovoril«, zaživel z naravo in štirinožnim prijateljem, si sam pekel kruh, gostom ponudil čaj.

Na Zaplani je v zgodnjem jutru 23. februarja, tako daleč od sveta, ki ga je želel spremeniti, poslednjič zaspal.

Prišli so se mu poklonit, od blizu in daleč, levi in desni, stari in mladi, bogati in revni, naši in tuji, ljudje različnih poklicev, ... Zastave so visele na pol droga in slovo je bilo ganljivo.

Čeprav je odšel, bodo ostali spomini, njegova velika dela, govori in knjige. Za nas in naše naslednike. Hvala mu za vse ...

Kroglice življenja

Nekje sem slišal za prispodobo,
da se dogodki v življenju vrstijo
približno tako, kot če bi z zavezanimi očmi
iz košarice jemali bele in črne kroglice.
Tudi število črnih je točno določeno in omejeno.
Šele ko izvlečemo zadnjo, jih zmanjka.
Potemtakem naj bi prostodušno sprejemali
svoje neuspehe; z vsakim doživetim
bo v košari življenja ostal eden manj.
Res, čudna filozofija,
ki pa lahko premore tudi kanček resnice.

Življenje

V življenju si lahko zaželimo vse,
pričakujemo že manj in zahtevamo najmanj.
Življenje nam le vsem skupaj da vse,
ne pa vsakemu posebej.
Če si delimo, imamo lahko vse.
Življenje nam dovoli, da si izbiramo cilje,
ne pusti pa nam določati časa in poti do njih.

Zvone Modrej - Zveni modro - Prebliski in svarila


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.