c S
Razmišljanja 5: O zlorabi zlorabe
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
12.11.2007 Mnoge zamolčane zgodbe vrejo iz ljudi, o njih pričajo osebnostno spremenjeni odrasli, psihično strti, z razsutimi zakoni, bolni, depresivni, pa tudi taki, ki so se uspeli pobrati in zaživeti ter živeti. Kaj je resnica? Jo govori žrtev ali verjeti storilcu, če do njega pridemo, če mu žrtev da ime in priimek, če gresta skupno skozi mukotrpno pot od prijave do sojenja, ponavadi ne le enega.

Če bi človek lahko izkričal svojo
bolečino, bi nastala reka ostrih rezil, da
bi ob njenem izlivu ječalo in krvavelo
morje.

Rudi Kerševan

Če bom še kdaj odpotoval, bom
odpotoval v globino svoje duše.
Tam je drevo z najlepšimi spomini.
Starejše je, redkejši so njegovi sadeži. Izruval ga bom.
Rudi Kerševan

Najglobje razmišljanje o ranah teles in duš otrok, ko ti postanejo trpeči odrasli, mi je ponudila knjiga Alice Miller Upor telesa. Ne rečem, da se z vsem strinjam, a z bistvenim sporočilom vsekakor. To zame ni tisto, ki ga ponujajo komentarji, da je potrebno staršem odreči spoštovanje, če te prizadenejo, pač pa, da je otrokovo telo kot pivnik, ki vsrka vase pozitivna in negativna sporočila, ta pa se odražajo na psihi in zunanjosti, to nosi s seboj skozi življenje, telo se poskuša upirati, a ranjeno velikokrat omahne, ponavadi v bolezen ali celo smrt. Ta je pogosto prezgodnja.

Najpogostejša vprašanja; je tega res toliko, se je dogajalo tudi včasih, zakaj žrtve niso govorile ali kdo to zlorablja, ali so možne in kako pogosto, krive ovadbe?

Tajnost postopkov je leta in leta omogočala sojenja brez objektivov in stolpcev v črni kroniki, a bila so, se odvijala in končala. Sporočanje, je kljub še vedno tajnosti, dobilo prostor v dnevnem časopisju, ne le v tiskanih, tudi v drugih medijih. Če so zgodbe brez imen in prepoznavnosti, lahko nosijo tudi preventivno sporočilo. Če pa iz kakršnegakoli vzroka, ki jih je veliko, vidimo obraz dekleta ali fanta, morda sedaj že odrasle žrtve, slišimo pripoved, spoznamo storilca, priče in je to vse na ogled vsakomur, se vprašamo kakšno sporočilo še nosi? Je krik nemoči enega ali drugega, je želja po alarmantnem poročanju, je maščevanje prav tako enega ali drugega, pravica obveščenosti ali ... ?

Sleherno sojenje ima svoj začetek in konec, kakršenkoli že je, postopek pa krojijo procesna pravila.

V zadnjem obdobju, ko se je število kaznivih dejanj, tistih prijavljenih seveda, krepko dvignilo, so najpogostejša vprašanja koliko je še skritega in neprijavljenega nasilja ter ali so bila dejanja resnično storjena.

Ne glede na to kdo poda kazensko ovadbo in za katerokoli kaznivo dejanje, to sproži določen postopek. Ta se seveda lahko zaključi kmalu, ko pa steče, ima praviloma za posledico sojenja na različni stopnjah, predvsem pa številne pritožbe. Odločitve, sodišča, ki bile povšeči obem strankama, zagotovo ni. Vprašanje je seveda ali upati na uspeh pritoževanja ali se brez pritožbe strinjati z odločitvijo sodišča. Ponavadi sodni epilog zaključi najvišje sodišče v državi, to je vrhovno, ki odloča še o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Če bi resnični storilci kaznivih dejanj, ta priznali, priče govorile resnico in le resnico, potem bi bila seveda zgodba drugačna. Tako pa so dokazovanja težka, mučna, dolgotrajna, polna izvedencev, številnih vprašanj in mnogih odgovorov.

Če so žrtve otroci, pa četuti med sojenjem odrastejo, to prinaša nedvomno še dodatne posledice zanje. Vsak sodni postopek namreč povzroča travmatiziranost, obujanje starih spominov, številne prihode na sodišče, mnoga vprašanja. Edini cilj: obsoditi storilca in oprostiti tistega, ki dejanja ni storil. Nihče, prav nihče niti tu niti kje drugje, ne želi krivih ovadb. V takih primerih zlorab zlorab. Nihče tudi ni poklican, da sodi sam po sebi, saj so za to predpisani postopki, zadevo presojajo različni pravniki preko različnih pravnih sredstev in dokončno odločitev je pač treba sprejeti, bodisi v korist ali škodo žrtve ali osumljenca, obdolženca, obsojenca. Nikoli ne reci nikoli. Seveda je tudi tu, tako kot pri drugih kaznivih dejanjih, možna kriva ovadba zoper nedolžnega človeka in vendar bi bile vse, če bi verjeli osumljencem. Zato pa naj sojenje, tisto onkraj vsakega dvoma, pokaže neobstoj ali obstoj kaznivega dejanja.

Ljudje, ki stojijo na vmesnih postajah, ki so žrtvini najbljižji sorodniki, prijatelji in znanci, nimajo pravice soditi, saj so običajno ta dejanja brez prič, le med storilcem in žrtvijo. Komu torej verjeti, če lahko storilec molči, laže ali govori resnico, žrtev pa naj bi govorila le resnico in eno samo resnico?

Seveda pa splet ni mesto, da bi na njem obračunavali s tistimi, ki so bili vpleteni v tajne postopke sodišča. Tako bi lahko vsak kazenski postopek doživel epilog na spletni strani in bi nekdo predstavil svojo verzijo in povprašal bralce za mnenje. To ni cilj pravne države.

Še vedno upam in sem prepričana, da ta deluje. Tudi, če kdaj pade na kakšnem izpitu.

Ob koncu življenja smo kot utrujeni bojevniki na robu bojišča, srečni od zmag
in razočarani od porazov.

Rudi Kerševan

Ko nam je hudo in postane bolečina neznosna,
bi najraje nekam odpotovali. Čim dlje, brez namena in
brez cilja, samo, da bi potovali, potovali.

Rudi Kerševan