c S
Razmišljanja 1: O nastopanju v javnosti
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
16.10.2007 Spoštovane in spoštovani,
ko razmišljamo, imamo pred seboj problem, idejo, dogodek, človeka, ... skratka temo, ob kateri se nam prepletajo številne misli; pozitivne, negativne, že zapisane, predelane, pa tudi povsem nove.
Marsikomu bodo morda všeč in jih bo »posvojil«, nekatere bodo morda razburile, ... cilj pa je, da tudi drugi razmišljajo, kajti to bo pripomoglo k širitvi idej, oblikovanju stališč in k novim zamislim.

Neme misli,
mrtve misli

Nemški

Iz niča v nič. Je kaj preprostejšega, kot to
razumeti? Je. Med njima je nič.
A mi razmišljamo, kaj smo.

Rudi Kerševan

Misel. Včasih se v nas v času, ki je krajši kot
sekunda, zgostijo razpršene meglice v
mogočen oblak, iz katerega se iztisne
kapljica dragocene tekočine – misel.

Rudi Kerševan

O čem vse? O preteklosti, sedanjosti, prihodnosti.

Dan za dnem se dogaja marsikaj, samo razgledamo se in že imajo naši možgani veliko dela.

Koliko dogodkov, o čem vse poročajo mediji. Ko vstaneš, niti še ne veš kaj vse bo zaznamovalo dan. Nekaj je sicer takih, vnaprej znanih, pripravljenih, a kaj, ko pride do nenapovedanih. Občudujem urednike, ki uspejo predstaviti vse novice, dobiti goste, vse posneti in predvajati, paziti pa še na ekskluzivo in konkurenco. Mi pa vklopimo budno oko in uho, kritik ne zmanjka. Seveda pa smo še toliko bolj kritični do gostov. Kako so bili oblečeni, kako so držali roke, noge, kako jim je tekla beseda, da o vsebini ne govorimo. Če jo sploh utegnemo slišati, razumeti, si jo zapomniti.

Premišljujem o nastopanju v javnosti.

Vsaj dvajset let službenega življenja sem preživela daleč od soja reflektorjev, kamer, mikrofonov. Procesi, po večini tajni, so se začeli in končali ne da bi za to kdo vedel. Pa se je slovenska scena popolnoma spremenila. Črna kronika medijskih hiš je dobila posebne novinarje, ki so začeli procese budno spremljati. Ni se dalo ponikniti, celo, če je bilo sojenje tajno, vsaj ne po zaključku.

Postala sem predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije in pogosto je bilo potrebno dajati izjave o zadevah, ki so se dotikale tožilstva, pa tudi društvenega področja.

A, vseeno se je začel, tisti lastni boj dati izjavo, pristati na intervju, oditi na TV ali ne. Mnogi so mi odsvetovali, svarili, da je zlasti TV medij, ki te zlorabi, z izseki sebi v prid prikroji izjavo, spremeni nastop. Ker vedno razmišljam pozitivno, se mi je zdelo, da se to ne zgodi, če si prijazen, odprt, če poveš to kar znaš, zmoreš in to tako, da je razumljivo tudi preprostim, ne le tistim, ki imajo pravno izobrazbo.

Pa je prišel še Beli obroč Slovenije, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj. Po vsaki oddaji, kakršnakoli je že bila, na katerokoli temo, so se odzvali ljudje. Taki, ki pomoč rabijo in oni, ki bi jo radi nudili.

To je eden glavnih motivov, da se vedno odzovem. Če le utegnem in zmorem.

Ljudje delimo oddaje na dobre in slabe, kvalitetne, nekvalitetne. Moram reči, da je med zabavnimi skoraj ni, za katero bi slišala, da je vredna našega nastopa. Čudi me le, da jih ljudje tako radi gledajo, če so bedne, brez vsebine in primitivne. Marsikdo pravi, da tega niti v sanjah ne bi gledal, ker je to pod njegovim nivojem. Ko pa v pogovorih zaidemo tudi na poljudne teme vsakdana, pevce, igralce, ... ki se pojavljajo prav v takih in teh oddajah, vedo kako so bili oblečeni in še marsikaj drugega.

Razmišljam, da vsak, ki ustvarja oddajo, nima za cilj narediti slabo in tako brez gledalcev. Prav nasprotno. Želi naj, najboljšo. Če mu uspe, je seveda drugo vprašanje. Odvisno je od marsičesa, ne le od tistega, ki oddajo vodi in od gostov, ki v njej nastopajo. Gledalci pa lahko vedno pritisnejo na tipko, spremenijo kanal, ugasnejo TV.

Prav s pojavljanjem v medijih, mi je bila dana možnost predstaviti vse dobre ideje, za katere sem se leta in desetletja zavzemala, obuditi žrtve, da ne molčijo in pridobiti ljudi, da jim pomagajo.

Je torej sploh kaj močnejše od medijev?

Res pa je seveda, da te lahko kdo, če ima slab namen, tudi »zlorabi«.

A, prepričana sem, da se vsi slabi nameni, ideje, hotenja, vrnejo tistemu, ki je to storil.

Nikoli, prav nikoli ne mislim negativno. Lahko sem sicer kritična, a, takrat, ko je to treba in si to nekdo zasluži.

Sem v tridesetem letu službovanja na tožilstvu. Čeprav sem prebrala, da sem ambiciozna, bi lahko zaključila, da celo premalo. Enkrat samkrat sem se namreč prijavila na delovno mesto izven tožilstva; za varuhinjo človekovih pravic, ker sem si to resnično želela opravljati. Ali je to huda ambicioznost, ali je poraz tako velik, lahko presodi vsak zase. Tudi sicer se v okviru tožilske organizacije nisem zavihtela zelo visoko, sploh pa ne zgodaj. Šele pred dvemi leti sem z okrožnega državnega tožilstva; prve stopnje, kot višja in ne vrhovna tožilka, prišla na Dunajsko 22.

Globoko pa sem se zamislila in stoprocentno pritrdila zapisu dr. Boštjana M. Zupančiča v sobotni prilogi slovenskega dnevnega časopisa z dne 6.10.2007:
»Veste, v Sloveniji se človek absolutno ne sme eksponirati. Če se, potegne nase ves negativni transfer in je kot strelovod za vso statično elektriko, ki jo je zrak poln.«

Pa smo torej tam; živeti, delati, ustvarjati in se odzivati ali preprosto ponikniti? To je torej vprašanje, na katero bi sicer vsak odgovoril drugače. Moja kolegica je namreč kolegu, ki je rekel, da on že ne bil šel v tako oddajo, rekla, naj ne skrbi, ker ga ne bodo niti povabili.

Sama bom sledila svojemu plemenitemu cilju; poti, po kateri sem hodila desetletja in pomagala marsikomu.

Če bi poslušala druge, te poti nikoli ne bi bilo.

Ali ni nekaj najlepšega v življenju, če slediš svojim sanjam?

Sočloveka je potrebno razumeti,spoštovati, mu dovoliti, da hodi po svoji poti.

Zlasti, če ne hodi po njej le zaradi lastnih ambicij.

Hvala vsem, ki to razumete, cenite in spoštujete. K sreči vas ni malo.

Tisoč nevarnosti preži na tistega, ki želi kaj doseči.
Japonski pregovor

Kritizirati – to pomeni dokazati avtorju, da ne dela tako, kot bi delal jaz, če bi znal.
Karel Čapek

Pravico do kritiziranja ima šele tisti, ki ima srce, da pomaga.
Abraham Lincoln.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.