c S
IV./21. Je kriza lahko priložnost?
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
31.03.2009 Gledati, brati, spremljati ali preprosto izpustiti vse kar diši po poročilih, ki govorijo o stotinah odpuščenih, stečajih, praznih policah Rdečega križa in ljudeh na robu preživetja? Je sploh možno mimo alarmantnih padcev na borzah in ali smo že na dnu? Dan za dnem opozorila. Kako to vpliva na ljudi?

Človeku, ki bi spoznal vso resnico,
ne bi preostalo nič drugega,
kot, da sede na rob ceste in joka do smrti.

                        Edmond Jaloux

Čeprav imaš tisoč polj,
lahko naenkrat poješ le eno merico riža;
čeprav je v tvoji hiši tisoč soban,
zvečer potrebuješ le eno posteljo.

                        Kitajska modrost

V vsaki nesreči ti sreča lahko odpre vratca, da se izmuzneš.
                        Miguel Cervantes

Ali res konec nečesa pomeni tudi nov začetek? Učimo se ob naravi; oseki sledi plima, noči dan, hladni zimi prebujajoča se pomlad, smrti novo rojstvo, ki prinaša obdobja otroštva, mladosti, zrelosti in starosti.

Ugotavljam, da vse bolj slavimo začetke; polni so veselja in optimizma, posvečeni so jim prazniki. Medtem, ko je bližanje koncu ponavadi polno vprašanj, žalosti, kriznih situacij in vsaj melanholije.

Ljudje radi pravijo, da se bo dobro zagotovo končalo, celo bojijo se, če se dalj časa dogajajo same lepe stvari, saj bo za njimi zagotovo prišlo tudi nekaj slabega ali grdega, nekaj, kar nas bo streznilo in nam dalo misliti. Nemalokrat slišimo, da gre v tretje rado, da se dvema nesrečama zagotovo pridruži tretja, da ni dobro, če se nam godi predobro, da se bo zagotovo dogodilo nekaj slabega. Je to večni človeški pesimizem ali resnica ob številnih spoznanjih, ki jih lahko celo dokažemo? Vojnam je v zgodovini sledil mir, četudi je ta prišel čez leta in zahteval veliko trpljenja in žrtev, sušna obdobja je prekinil dež, vode so po poplavah odtekle, čeravno so pustile razdejanja.

V zadnjem času smo sicer pogosto priče svarilom ekološko osveščenih ljudi in tistih, ki opozarjajo, da je narava predolgo trpela, zato se že maščuje na vseh koncih, kriza ekologije je tu in ji ni več moč uiti.

Pomislimo na gosenico, ki se zaprede v kokon. Sledi smrt tuzemskega črva, vendar ta pomeni rojstvo čudovitega krilatega bitja – metulja.

Kako radi bi jo prestavili v življenje firm pred propadom, stečajem, izgubami, … vsi bi si želeli »metulja«, ki bi zrasel in poletel v nebo, ki bi večje borzne številke minusa spremenil v plus, v skokovit napredek in rast, v novo zaposlovanje ljudi, svetlejšo prihodnost mladih rodov.

Dandanes bi lahko med zelo obrabljenimi stavki gospodarstvenikov in ljudi, ki jim niti niso blizu, pač pa usodno povezani z vsem dogajanjem, izvzeli stavek: ali smo že na dnu? Ob njem pomislimo kaj pomeni biti tam, ali se bomo vsi znašli tako nizko, ali bo kdo ušel »smrti« in kako bo, ko se bomo končno vzpenjali?

Klub temu, da so bile napovedi minula leta tu in tam previdne, so ljudje propadali tam daleč, izgubljali premoženje in končali na cesti, smo si vedno mislili, da smo oaza, ki je polna vode in zelenja, varen otoček sredi morja, ki ga bo »neurje« obšlo. Najraje smo slišali tiste stavke; spet se nas kriza ne bo tako dotaknila, izšli bomo močnejši, bolni, šibki subjekti gospodarstva, se bodo »prečistili«, tragedija nas bo le oplazila, …

Če pogledaš naokoli, se sprehodiš skozi supermarkete različnih velikosti, modne hiše, lokale, družabne prireditve, imaš občutek, da je vsepovsod vse polno, da ni prostora za parkiranje, da so vozički čakajočih polni in prav taki tekoči pulti pri blagajnah. To ti daje dober občutek, saj se ti zdi, da kupna moč še ni padla, da ljudje dobro živijo, da …. A, nenadoma se zgroziš in onemiš ob nekaj slikah različnih TV poročil, ki prikazujejo povsem prazna skladišča Rdečega križa in drugih dobrodelnih ustanov. Bo SOS trgovina res zamrla, ker morda ni bilo pravega začetka, ker mase prihajajo, blaga pa ni? Je bila odprta v pravem trenutku ali bi morala biti že prej? Kdaj je sploh pravi trenutek za kaj takega?

Vidimo tisto, kar hočemo videti. Tam kjer se gibljemo in živimo. Ogromno nas je, nekaterih med nami nikoli ne srečamo, morali bi iti na prav posebne dogodke kjer se zbirajo. Tovarniška dvorišča, kjer pokopavajo tovarne in prižigajo svečke, imajo minuto molka, na zbirališče brezdomcev, na parkirišče pred Karitasom ali Rdečim križem. O tem so mi pripovedovali ljudje, ki tja hodijo in v vrsti čakajo za liter olja, moko, sladkor, oblačila. Položnice mnogih ostajajo neplačane, matere samohranilke nimajo preživnine, otroci si ne morejo privoščiti tega, kar jim je bilo še pred časom dano in zanje samoumevno.

Nekega dne mi je prijateljica, ki je bila v Udinah, povedala, da je imela občutek, da naenkrat tam ni več tistih lepo oblečenih Italijank v krznu in drznih oblačilih, z živo pisanimi vozički, v čeveljcih in s torbicami, ki smo jih tako občudovali. Je pri nas vsega tega več, sem razmišljala. Ali je res drugače in je tudi Italija že v tisti, kakor ji pravimo, strašni krizi? Čudila sem se ob pripovedi, da je sedla v gostilno, kjer je bila popolnoma sama, pravo čudo. Tolažila sem se, da je bil morda tisti popoldanski čas nepravi za Italijane, ker so doma, ker bodo prišli na plan zvečer. A, ni čisto tako. Vse več je ljudi, ki bi rabili nekoga dobrega ob sebi in teh dobrih počasi zmanjkuje ali pa skrbijo zase, ker se bojijo še hujšega obdobja. Nekateri pa, nikoli niso bili dobri in tudi nikoli ne bodo. Mislijo le nase, na svoje bogastvo, na to, da jim je marsikaj skopnelo z napačnimi naložbami, …

Spominjam se obdobja, ki ni tako daleč nazaj, ko se je po Aziji in Evropi, predvsem pa letališčih, tiho sprehajala ptičja gripa. Stotine ljudi je kupovalo zdravila, katera je sedaj vprašanje in ali jim je rok že potekel ali ne, ali so najboljša ali bi sedaj bila še boljša, da bi se rešili. Razmišljala sem, da bi ga veljalo nabaviti, a ni ga bilo pri nas, bilo je drago. In zadeva je šla mimo. Tu in tam sem celo pomislila na to, da, če se zgodi najhujše, ne bo moč preživeti. Kot kuga naj bi se razširilo in kaj boš delal, če boš ostal čisto sam? Je to optimizem ali pesimizem? Niti ne vem natančno. Lahko je vdanost v usodo ali kaj drugega.

In vendar je ta hip, ko nekako še živimo, ko ni veliko ljudi, ki bi preprosto »ležali na cesti«, ker ne bi imeli doma, ker je še moč nabrati rezerve in jih dati tudi na Rdeči križ ter pomagati ljudem v stiski, čas, da to res storimo. Sledimo zgledom, ki so jih nekateri Slovenci že pokazali, ko so prispevali po svojih močeh.

Tako sem ob obilici dela vseeno zbrala pogum in čas, ki ga je izredno malo, pa tudi nekaj dobre volje, da sem na prvi dan letošnje pomladi v Pionirski dom, k eni izmed Slovenk leta, Viki Potočnik, povabila vse nominiranke in Slovenke minulih let, ki so se zapisale v srca številnih. Sposobne in delavne, delujoče na različnih področjih življenja; od umetnosti, do športa, gospodarstva, kulture in znanosti, medicine, prava, ekonomije, in še česa. Prišlo nas je kar nekaj. Dobrota kot zlata nit povezovanja je zaživela takoj. Če kdaj, rabimo to povezanost sedaj. Kaj lahko naredimo, smo se spraševale. Veliko, ogromno. Toliko znanja in moči ter energije na kupu, sem rekla. Lahko si začrtamo kar nekaj akcij, od preventive do kurative. Koliko bolezni se da preprečiti, premagati, koliko dobrih idej realizirati v praksi, …

Zaživel bo Klub Slovenk leta, povsem prostovoljno in nepolitično združenje, ki bo pomagalo z besedo, zgledom, dejanji. Prepričana sem, da idej ne bo zmanjkalo, da bo kar težko realizirati vse. Začele bomo kmalu. Z ustanovitvijo, s sprejemom pravil, z registracijo in delom v praksi. Si zamišljate koncert leta, ki bi ga soustvarila zveneča imena glasbe, umetnosti, ki bi vabila v hram Cankarjevega doma in izkupiček, ki bi bil namenjen revnim, bolnim, umirajočim, žrtvam vseh vrst, otrokom in odraslim?

Če kdaj, je sedaj pravi trenutek, da ne pademo v turobnost časa in brezizhodnost, v propad in samouničenje. Tudi besede zdravijo; misli pisateljic in pesnic, pa novinark, publicistk vseh vrst. V krizi je brezizhoden le obup, le vdanost v usodo in pričakovanje najslabšega.

Zato velja ljudem pokazati, da smo majhni in hkrati veliki. Da nas je okoli dva milijona in vendar vsaj milijon tistih, ki bi zmogli nekaj narediti ali dati.

Za začetek, bom zagotovo v prvem tednu junija, ki je namenjen solidarnosti, realizirala lansko leto dano idejo in obljubo, da vsak, ki lahko, pošlje en SMS, ki bo namenjen prav tej pomoči. Malo, izredno malo za zaposlenega, za tistega, ki ima ta evro, da ga lahko pokloni in veliko, če pomislimo, da bi jih dobili en milijon. En milijon evrov za ljudi na dnu. Že misel o tem je lepa in osrečujoča, kaj šele dejanja, ki bodo sledila.

Zaprosila bom slovenske mobilne operaterje, da prisluhnejo. Zagotovo bodo, saj so že velikokrat doslej. Takrat bomo spet rabili medije za osveščanje, za prenos informacij v sleherni dom, vsakemu bitju, ki ima nenehno ob sebi drobno napravico – mobitel. Morda na tisti dan opravi kakšen krajši klic, da evro ali morda dva, nameni sočutju, prijaznosti, dobroti.

Zagotovo bo uspelo.

Torej, naj prijazna pomlad prinese toplo poletje in pomoč za stotine ljudi, ki tudi zaradi nasilja ta hip ne vidijo prave rešitve, so obupani, zbolevajo, kdaj pa kdaj pomislijo celo na konec. Ne, obupati ne smejo.

Zaradi viharjev poženejo hrasti globlje korenine.
                        George Herbert

Vedno je pravi čas, da storimo to kar je prav.
                        Martin Luther King

Stori, kar moreš – s tem, kar imaš in tam, kjer si.
                        Theodore Roosevelt