c S
Kakšno bo naše duševno zdravje po krizi
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
20.05.2020 Stres ljudje doživljamo zelo različno. Nekaterim pomaga, da iščejo in najdejo rešitve, druge povsem ohromi in zgolj tonejo. Vse globje. Depresija je na obzorju. Če smo že pred korona krizo ugotavljali, da bo zajela svet, je zdaj zagotovo tu. Strah se neusmiljeni širi in mnogo bolj kot število obolelih, mrtvih, ozdravljenih ali celo bojazen ponovitve epidemije, strašijo podatki vse višje brezposelnosti in povsem propadlih posameznikov, podjetij, celo panog. Vse večje zahteve po državni pomoči so šok celo za ta hip še zaposlene. Kaj bo jutri, se sprašujejo.

Ocene, da je bilo tako hudo zgolj pred drugo svetovno vojno, so hujše od vsakega virusa. Ni ga, ki bi intenzivneje prav počasi "ubijal". In zato se ni odveč resno vprašati, kaj bo z duševnim zdravjem mnogih. Celo otrok, ki delijo usodo obupanih staršev in njihove zaskrbljenosti. Tudi, če jo morda še skrivajo, ker so ta hip zaposleni. Nenazadnje so z njimi že tedne v skupnem domu, prikovani na vse možne naprave, ki seveda niso medicinske in daleč od tega, da bi bile še do nedavnega priporočljive.

Za mnoge ta hip ni srečnega jutri.
Naj jim vendar kdo prisluhne.
                                        Anonimen

Če smo pred korona krizo, obupavali nad mladimi, ki postajajo vse bolj usodno zasvojeni, smo zadnja dva meseca poslušali naj bomo vsi kar doma in otroci, kje drugje kot na pametnih telefonih in računalnikih vseh vrst. Daleč od priporočljivega minimuma. Starši namreč, no, tisti, ki k sreči, delajo od doma, kar sploh ni mačji kašelj, jim vse sodobne pripomočke dajejo za ljubi mir in okupacijo, da lahko sploh delajo. Celo oni, ki ne, saj so obupani zaradi situacije, v kateri so se nenadoma znašli, torej kar vsi.

Zgrozila sem se nad še ne dveletno vnukinjo, ki mi je iz torbice vzela telefon in pokazala, da je treba video poklicati drugo babico. Tako smo se namreč sedaj dan za dnem, sicer zgolj enkrat dnevno, videvali in klepetali. Skoraj še ne zna govoriti, razume pa vse, kar ji tisti hip ustreza. Ko sprva ni bilo slike, je cepetala in kazala, da se da vendar klicati tako, da se drugega tudi vidi. Le kaj si torej misli, doživlja, kako se počuti, sem se spraševala. Težko, silno težko je tako majhnim povedati, da se ne smemo preveč približevati, kaj šele objemati ... Kako bo torej v vrtcu?

Malo starejši, njen še ne šestletni bratec, pa mi je hitel pripovedovati, da je prišel virus, vedel je celo, da prav Covid 19 in da so v Kliničnem centru ukradli maske. S svojimi številnimi policijskimi vozili namreč že dolgo "lovi lopove". Zato ga je ta novica, le kje jo je slišal, v hipu močno prevzela in si je želel predvsem hitre akcije.

Takoj pa je še dodal, da pogreša prijateljčke iz vrtca, pa tudi da ne sme na igrala. Roke si k sreči rad umiva ..., z veliko mila in vode, ki kar teče. In vsakomur pokaže celo pravo razkužilo. Pove, da pomaga in odžene virus daleč stran.

Razmišljam o njuni psihi, o posledicah socialne izoliranosti in tudi o tem kako so se nekateri v povsem normalnih razmerah odločali za šolanje na domu. Sploh jih ne razumem in niti zmorem razumeti. Kaj, če ni niti sorojencev, s katerimi bi se družili, prerivali za igračke, tekmovali, rasli v dobrem in slabem? Kako se potem nekega dne sploh znajdejo v realnem svetu? Šele zdaj pravzaprav vidim, kaj je izolacija. Meni sicer ni posebej škodila, ker sem pred tem živela vse prej kot mirno, a otroci rabijo socialne stike. Kako naj se sicer naučijo realnega življenja, kako se bodo v njem znašli kot odrasli?

Najstarejša vnukinja ima 13 let in zanjo bi rekla, da je postala "z virusom" bolj odgovorna in vse bolj samostojna. Obvlada računalnik, dela za šolo, a je edinka in zato zelo pogreša družbo, pa tudi intenzivne treninge, ki jih je bila prej deležna. Vse bolj ji je hudo, a pouka še ni na obzorju. Če se je prej veselila počitnic, se jih letos niti ne.

Res pa, da starši vse bolj cenijo učitelje in vzgojitelje svojih otrok, kar bo ena redkih dobrih posledic korone.

Sprašujem se, kdo ob vsem tem intenzivno razmišlja, kako bo z vsemi mladimi, koliko bo problemov, pa tudi kako lahko posebej težavne otroke obvladajo starši? Slišati je bilo strahotna in v nebo vpijoča pričevanja staršev otrok s posebnimi potrebami o odsotnosti terapij zanje. Ne predstavljam si, kako jim doma sploh pomagajo. Še zlasti, če prave motnje ali usodne bolezni še niso bile povsem raziskane in tako niti ne vedo, kaj je z njihovim otrokom narobe. Vsa pomoč se namreč oddaljuje in le kdo bo nadomestil vse silne primanjkljaje?

To so torej naši otroci. S travmami, ki jih še ne poznamo in najbrž še nekaj časa ne bomo.

Pomisliti pa je treba še na tiste, ki živijo v objemu družinskega nasilja, ki se je najbrž v teh časih le še stopnjevalo. Kaj šele, če ima taka družina premajhno stanovanje, če ni denarja za preživetje, če si je nasilnik vzel družinske člane za svojevrstne "talce"? Komu naj bi to povedali, če so morali biti ob njem dan in noč, koga poklicati, h komu se zateči in kdo je sploh opazil modrice, podplutbe in celo zlome? Najbrž nihče. Klicev na pomoč je bilo zagotovo manj kot bi jih moralo biti, pa čeprav so v medijih pozivali žrtve k prijavi. Prepričana sem, da so to storile le, če jim je šlo za življenje.

Povsod le strašna korona in preštevanje mrtvih. Doma in v tujini. Raj za nasilnike, ker so žrtve lahko le povsem tiho. Dan za dnem. Teden za tednom. Sedaj že vsaj osem.

Kaj pa razvezani starši in stiki, ki že prej niso tekli idealno ali jih sploh ni bilo? Kako so vse te manipulacije doživljali nič krivi otroci? In kakšne posledice bodo nosili? Nekateri so ostajali celo z enim od roditeljem, drugi pa je imel na voljo le pravna sredstva ..., a kdo je razsojal, če ni bilo res zelo nujno?

Tu so še starejši. Pretreslo me je, ko sem slišala, da so nekateri prenehali govoriti, se zaprli vase in ugibali, kaj se je zares zgodilo. Osebje v maskah, pod katerimi jih niso mogli nekateri niti prepoznati, svojcev ni bilo na obisk, prav v nekaterih domovih za starejše je bilo stanje kljub velikemu trudu zaposlenih, kdaj celo alarmantno. Dan za dnem smo namreč poslušali, da so prav tam žarišča okužb. In zdaj stiki v oddaljenosti, na dvorišču, brez dotikov. Bodo zmogli to razumeti ali bodo nekateri tonili celo v vse hujšo demenco?

O tem bomo vsekakor še dolgo razglabljali, saj bo odprtih vprašanj za strokovnjake vse več.

Če so že prej mnogi jemali zdravila proti depresiji in uspavala, kako bo šele zdaj?

Jutri, pojutrišnjem, prihodnje leto.

In kaj, če nas spet "zapro" za stene domov, ker se bo to stanje ponovilo? Skrbi namreč tudi izredno majhna prekuženost in bojazen pred prvo povišano vročino ali prehladom, kaj šele kašljem. Zdaj je skoraj vse Covid 19, dokler se ne ugotovi, da to ni. A, do takrat si ne upaš niti pošteno kihniti, kaj šele povsem sproščeno zakašljati.

Po drugi strani pa vidiš, da se stanje v državi normalizira, da se dan za dnem rahljajo ukrepi in to ocenjujemo kot zgodbo o uspehu, a kot bi reklo računsko sodišče, vsekakor s pridržkom.

Hudo pa je povsod drugod in upam, da spet ne zaide k nam.

Duševno zdravje Slovencev že doslej ni bilo prav rožnato, stanje pa se bo vsekakor slabšalo. Blaženje posledic epidemije, ki je edino pri nas uradno končana, kar je vsekakor pohvalno, bo dolgo, četudi nas nikoli več ne doleti njena ponovitev.

Prav zato bi se morali že ta hip in ne naslednji, posvetiti intenzivni kurativi in hkratni preventivi. A, za to so spet potrebna sredstva, ki pa jih v zdravstvu zagotovo primanjkuje.

Računam tudi na medije in njihovo veliko moč vplivati na ljudi, ki jim sledijo. Potrebno bo veliko več oddaj, ki bodo odstirale tančice številnih tabu tem. Tudi te ... Sicer se bodo mnogi zaprli kot školjke ... Spominjam se namreč besed Maučec Zakotnikove, ki jih je lani izrekla v predsedniški palači; da nas mora hudo skrbeti duševno zdravje Slovencev. Lani ..., kako je šele letos in kako bo? Duševno zdravje in njegove težave namreč vodijo tudi na druga področja. Bolezni pa je že itak preveč.

Alarm vsekakor močno zvoni. Ga slišite?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.