c S

Pravna država, retorika in politika

dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
25.04.2022

V predvolilnem času je bila standardna tema razpravljanja med političnimi strankami tudi pravna država. Seveda je to pomembna tema, saj gre za eno ključnih vrednot ustavne demokracije in pravzaprav rdečo nit prava ter sam vrh celotne piramide nekega pravnega sistema. V pravu ima pojem pravne države relativno začrtano vsebino v najvišjem pravnem aktu, njegovih nadaljnjih izpeljavah v posameznih členih in navsezadnje v judikaturi Ustavnega sodišča. V politiki pa gre za bolj porozen pojem, ki je podvržen tudi številnim zavajanjem in manipulaciji govorca z občinstvom.

Sicer tudi v pravu ta pojem ni povsem natančno določen. Kot ustavno pravno načelo je nujno bolj abstrakten in splošen, kot so denimo pravna pravila, ki bolj določno zarisujejo obseg pravic in dolžnosti pravnih subjektov. Ali je to načelo morda res kršeno, lahko v našem sistemu koncentrirane ustavnosodne presoje zanesljivo ugotovi stricto sensu le Ustavno sodišče, pa še to prek kakšnega ducata podnačel, ki jih vsebuje to načelo (npr. podnačela pravne varnosti, zaupanja v pravo, sorazmernosti, prepovedi neprave retroaktivnosti, prilagajanja prava družbenih razmeram, spoštovanja odločitev Ustavnega sodišča (in drugih sodišč)). Ustavno sodišče je razvilo ta podnačela, ki pomenijo konkretizacijo načela pravne države, kot vnaprej začrtane kategorije. Te izpopolnjujejo načelo pravne države kot sicer relativno nedoločno gornjo premiso ustavnosodnega odločanja. Obstoj takšnih predkategorij gotovo omejuje diskrecijo ustavnih sodnikov v smislu ugotavljanja, kaj je kršitev pravne države, zgolj po lastnem občutku.

Tako je moč ugotavljati obstoj kršitve pravne države le prek ugotavljanja, ali je bilo kršeno kakšno izmed omenjenih podnačel. Če jim dodamo še materialna dejstva primerov, v katerem so se razvila takšna podnačela, ki jih je kot precedenčne primere treba upoštevati, ko ugotavljamo in analiziramo v konkretnem primeru, o katerem se odloča, ali je bila tovrstna kršitev podana, potem lahko sklepamo, da je takšno ugotavljanje precej daleč od nekega sklepanja »na pamet«. Je precej (neformalno ali dialektično) logično začrtano in je najbolj zanesljiva pot ugotovitve, ali je dejansko prišlo do kršitve načela pravne države. Vse ostale poti so manj zanesljive in lahko vodijo do zlorabe pojma pravna država in vse mogočih zavajanj publike s strani govorca.

Vsaka kršitev prava še ni kršitev (načela) pravne države. Pravne kršitve se dogajajo vsakodnevno, sodišča jih nenehno ugotavljajo. Navsezadnje ravno odvetniki, pa tudi sodniki živijo od nenehnih kršitev prava in dejstev. Vsi si seveda želimo čimbolj mirne in spravljive družbe toda, nekako paradoksalno, če ljudje ne bi kršili pravnih pravil, potem sploh ne bi rabili odvetnikov in sodnikov. Kršitev načela pravne države, če jo ugotovi Ustavno sodišče, izhaja le iz določenih pravnih kršitev, ki so vnaprej opredeljene kot abstraktni dejanski stanovi.

Za razliko od pravnega pojmovanja pravne države je predvsem v govorih politikov – in tudi s strani določenih medijev – slišati bolj njen raztegljivi pojem – za določeno priložnost in rabo. Za razliko od bolj logično-dialektične rabe pravnega pojma pravne države je raba politikov v tem smislu bolj retorična – če razumemo z retoriko zgolj učinkovitost v smislu eristike ali manipulacije. Na primer, če je kritiziran nek sodnik zavoljo tega, ker denimo noče pokazati svoje diplome ali potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu, če se v javnosti pojavi dvom o tem, ali če premier na twiterju kritizira kakšno sodno odločitev (četudi jo upošteva), je po mnenju določenega dela politike (in njim naklonjenim medijem) to že napad na sodstvo in pravno državo. Seveda je to treba razlikovati od tega, če se denimo ne spoštuje neke pravnomočne sodne odločbe, kar bi tudi po interpretaciji prava lahko bila kršitev načela pravne države.

In če se takšne neprestane politično-orientirane trditve o kršitvah pravne države nenehno ponavljajo (repetitio kot retorična figura), potem zlezejo v uho in postanejo »resnica«, četudi se logično in (tukaj opisano) retorično razumevanje pravne države precej razlikujeta. V takšnem primeru učinkovitost izgovorjenega prevlada nad njegovo razumnostjo, kar je tudi cilj govorca.

Seveda se lahko tudi pravnik o pravni državi izraža politično. Takšen primer je denimo trditev, ko nek odvetnik izgubi sodni spor, da Slovenija ni pravna država. Ali trditev, da sta v Sloveniji ob sicer nekaj pravnih kršitvah vlade, ki še sploh niso bile sodno izpodbijane ali se sodni postopki še niso zaključili, vladavina prava ali pravna država ogroženi. V takšnih političnih trditvah – tudi o (ne)obstoju pravne države – najdemo celo kopico logičnih zmot (ang. fallacies). Tako je denimo trditev, da je ob gornjih nekaj pravnih kršitvah vladajoče politike, Slovenija na poti, da postane nepravna država, zmota spolzkih strmin (ang. slippery slope). Ali to, da nekaj kršitev prava pomeni že splošno stanje (sistematičnega) kršenja pravne države, kar je zmota prehitrega posploševanja.

Skratka, državljani bi morali biti bolj pozorni in znati ločevati med situacijami, ko dejansko pride do kršitve pravne države (v logično-dialektičnem smislu), in tistimi, ko so te trditve zgolj retorične, podane s strani določene politike in medijev. Kot velja ljudski rek, da nas mora bolj skrbeti »pes, ki grize, kot tisti, ki le laja«. Pa naj si to velja za to (poslavljajočo se) ali katerokoli drugo (prihajajočo) vlado.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.