c S
I kot IZKUŠNJA (odlična šola z drago šolnino)
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
19.06.2007 Koliko izkušenj je sploh potrebno, da nekdo velja za izkušenega? Izkušen sodnik, odvetnik, tožilec, pravnik v gospodarstvu, ... po kolikih letih, procesih, vzponih in padcih? Je potrebna tudi negativna izkušnja, da ceniš pozitivno? Se da prehitevati po desni ali velja obvezna smer?

O izkušnjah je bilo napisanih veliko misli in lepih pregovorov, pa jih poglejmo nekaj:

Izkušnja je vsota naših razočaranj.       /Emile Augier/

Večina ljudi svojim napakam reče izkušnje.       /Oscar Wilde/

Izkušnja je dobro zdravilo, le da zmeraj pride, ko bolezen že mine.      /Nemški/

Kdor zaupa svojo glavo neizkušenemu brivcu, mora imeti v žepu veliko vate.   Turški/


Če pogledamo nekaj razpisov za različna delovna mesta, ugotovimo, da se med pogoji, poleg izobrazbe, znanja jezikov, računalništva, ... zahtevajo tudi delovne izkušnje; najmanj tri, pet ali celo več let. Iščem razpis, kjer bi rabili povsem neizkušenega, torej začetnika. Pa ga ne najdem, razen za pripravnike, kjer pa kandidati v svojem c.v. zapišejo vsaj pol strani izkušenj, ki so si jih nabrali med ali po zaključenem študiju.

Včasih jih nismo imeli, danes je dobro, če delaš karkoli, samo, da delaš in si vestno zapisuješ vse; raziskave, volonterska dela, udeležbo v dobrodelnosti, pa še kaj. Malo jih je, ki počitnice preživijo v brezdelju. Če jim zaradi preživetja in študentskega življenja ni potrebno delati, ker jih preživljajo starši, štipendije, ... potem vsaj potujejo in si nabirajo tovrstne izkušnje. Pravijo, da je študentsko življenje najlepše in če le imaš kaj cvenka, si privoščiš izkušnje potovanj. Bližnje in daljne dežele, ljudje in njihovi običaji, jeziki in kulture, vse z enim ciljem: da izveš, vidiš in spoznaš čim več.

Ko sem ob razglasitvi Sončne osebnosti leta spoznala Mateja Sedmaka, peacehikerja, mi je podaril knjigo Okoli zemlje brez denarja. Opisal je svet in doživetja na svojih potovanjih okoli sveta ter zatrdil, da je vse v knjigi resnično. Leto dni je potoval praktično brez prtljage; sam, peš, na štop, z letali, vlaki, kolesi, ladjami, motorji, z vozovi z vpreženimi voli, s kamelo in predsedniško limuzino. Spal je povsod, v hotelu za 500 $ na noč, pa tudi pod milim nebom, jedel hrano, ki so mu jo podarili ulični prodajalci, pa tudi v najbolj luksuzni restavraciji s pogledom na večerni Tokio. Včasih je prosil, včasih dajal in na koncu prekršil svoj najbolj trdovraten princip, saj je klical očeta in ga prosil, če mu pošlje denar za povratek. Razmišljam o hrabrem dejanju mladega fanta, ki lahko živi od izkušenj ali pa tudi ne.

Premišljujem ali te je morda celo bolj strah življenja, potem ko ga izkusiš v veličini in bedi, ko spoznaš dobro in slabo, ko veš, da so ljudje, ki imajo vse in tisti, ki nimajo ničesar. Ko dobiš znanje, pa nimaš prave moči, da bi svet spremenil, da bi porazdelil bogastvo, da bi imeli vsi nekaj in še vedno nekateri skoraj vse, tistih, ki ne bi imeli ničesar, pa ne bi bilo, ali pa vsaj zelo malo. Je to utopija?

Premišljujem o sebi, svojem življenju in delu, o izkušnjah, ki sem si jih nabrala v tridesetih letih tu, na tožilstvu, pa tudi izven njega. Če mi je za čem žal, mi je za tem, da vsega tega nisem vedela in znala pred davnimi leti. Življenje bi morda zastavila drugače. A, kako le, če so zanj potrebne določene izkušnje? Tudi, če bi mi o tem kdo pripovedoval, morda ne bi verjela. Zato razumem tiste, ki morajo sami hoditi po poti življenja, okusiti dobro in zlo, da se opečejo in ob opeklinah učijo.

In vendar je vredno poslušati ljudi s srebrom v laseh, tu in tam celo vijaki v telesu. Težko jim slediš, misliš, da kar bruhajo svoje izkušnje, da se tebi to ne bo zgodilo, ker si drugačen, ker jih je povozil čas, ker preprosto to, kar pripovedujejo, sploh ne more biti res. In vendar sem tako mislila včasih. Sedaj pa vem, da je tu nekje resnica. Slišati jo je potrebno z leve in desne, dodati kanček svojih izkušenj in previdneje stopiti v jutrišnji dan.

Govorim o morda najbolj trpki izkušnji, ki absolutno ni le moja, pač pa se za dan za dnem dogaja številnim.

Gre za obraze, obnašanja, odzive ljudi, ki so ti danes pripravljeni gledati v oči, se ti nasmehniti, te hvaliti, ker si nekdo, nekaj, jutri pa, ko te bo morda oplazila nesreča, ko boš zbolel in ostal doma, ko ne boš več to kar si bil, bodo zlahka pozabili nate.

Premišljujem o ljudeh, ki so zaznamovali naš svet, tudi domovino, ki jih je življenjska pot vodila počasi ali strmo, na položaje, mesta, tja, visoko, kamor uspe le malokomu. Klanjal se jim je protokol, vozili so jih jekleni ptiči in limuzine, nekatere še vedno, pričakali so jih, celo z državniškimi častmi, jedli so s princi, kralji in kraljicami, pa predsedniki in poglavarji. Že danes pa marsikdo razmišlja ali je še vredno z njimi govoriti saj niso in ne bodo več to kar so bili.

Zato je to zelo pomembno spoznanje. Da si nikoli ne ustvarjaš iluzij, da ti položaj lahko prinese prijatelje. To so le ljudje, ki ti hitijo nasproti in te upoštevajo, vabijo povsod, zaradi tega kar tisti hip si. Ko to mine, te morda niti ne bodo želeli poznati, imel boš občutek, da rabijo očala, da so celo »oslepeli«.

Zato imej rad družino in najbljižje, pa še nekaj pravih prijateljev, ki so bili, so in bodo s teboj, tudi, ko ti bo denar pritekal zadnjega dne v mesecu iz pokojninske blagajne. Med ljudmi okoli sebe spoznavaj tiste, ki so Ljudje z veliko začetnico, ker nosijo poštenost in plemenitost v srcu, ker niso koristoljubni in cenijo človeka zaradi njegovih lastnosti in ne položaja. Tudi taki zagotovo so. Poznam jih veliko.

Sama se tega dobro zavedam, zato delam predvsem dobra dela, za katera ne rabim spomenika. Prepričana pa sem, ker se je to v preteklosti že velikokrat zgodilo, da bodo vsi, ki slabo mislijo, želijo in hočejo, vse to kot bumerang dobili nazaj. Mnogi so že.

To je torej moja največja izkušnja, ki vam jo z veseljem predajam, takole za pokušino, več pa kdaj drugič. Skoraj zagotovo!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.