c S
VII/18. Je tudi vas prevzela »Krisomanija«?
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
30.10.2019 Spominjam se številnih akcij zbiranja sredstev za zelo različne namene, a take, kot je bila nedavna, ko smo darovali za malega Krisa, zagotovo ne pomnim. Kaj nas je torej tako močno združilo? Bolnih otrok, ki so potrebovali pomoč, je bilo tudi v preteklosti že kar nekaj, a pogosto se je vnel »boj« med zagovorniki in nasprotniki darovanja za zdravstvene storitve, ki so poudarjali, da bi morala zanje poskrbeti država. Kaj je bilo tu drugače? Znesek je bil namreč neverjetno visok, sprva celo povsem nedosegljiv. Mediji so hkrati poročali celo o zlorabi zaupanja ljudi v podobnem primeru, kar bi lahko pomenilo konec darovanja. Vendar ni. Ljudje so ogorčeno sprejeli novico, da bi moralo »nehumanitarno« društvo Palčica pomagalčica državi plačati visok davek, in se oddahnili, ko se je zadeva rešila s prenosom sredstev na drugo - humanitarno organizacijo, ki tak status ima. Kaj ob vsem tem reči? So morda pomembno vlogo odigrali prav mediji?

      Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.
                                                                (
Mahatma Gandhi)    

Jesen je prinesla veliko novic, ki jih raje ne bi slišali.

V tujini ni bilo miru, zrasla so nova vojna žarišča, ki napovedujejo množice beguncev. Brexitu ni bilo videti konca in ga še vedno ni. Ponekod zapirajo politike, ki so želeli samostojnost. Turčija grozi z milijoni nesrečnežev, številne za velik denar prevažajo kriminalne združbe, smrt jim ne le na vojnih območjih, pač pa tudi drugje močno diha za vrat. Umirajo na morju in celo v tovornjakih. Po evropskih volitvah, ki so že daleč za nami, še vedno ni Evropske komisije, saj nekaterim kandidatom za komisarje ni uspelo prepričati odločevalcev. Stara komisija odloča o ne ravno nujnih zadevah in z nekaterimi rešitvami nikakor ne moremo biti zadovoljni. Sprašujemo po vzrokih zanje, saj presenečajo celo vsega hudega vajene pesimiste. Korupcija kaže zobe marsikje, številne volitve niso prinesle pozitivnih sprememb. Mlada Greta prepričuje predvsem že prepričane, nekateri pomembneži ji jemljejo kredibilnost, čeprav dobro vedo, da ima še kako prav. Kje so meje še zdravega okolja in kje prednosti kapitala? Bomo sploh zmogli ohraniti edini planet, ki nam je na voljo?

Doma se vrstijo afere in aferice, nekatere iščejo epilog in ubirajo bližnjice, prihaja do napadov in diskreditacij. Javnost ne ve, komu sploh še verjeti. V imenu socialne pravičnosti se sklicujejo seje in iščejo rešitve. Kar je dobro za ene, je slabo za druge. Koalicija in opozicija si skačeta v lase, enotnosti ni nikjer, iščejo se odgovori na številna vprašanja neslavne finančne preteklosti, pri čemer se vse začne in konča prav pri denarju. Iz Nemčije in od drugod prihajajo grožnje ohlajanja gospodarske rasti, doma spodkopavamo obveščevalce in vsakogar, ki ni »naš«. Celo hrana je vsak dan manj varna in higienična. Ne kruh in ne meso nista brez napak, nekatere novice pridejo na plano z veliko zamudo. Marsikaj smo namreč že pojedli. Kako varni smo pred vsem tem?

Domačih »jeklenih ptic« ni več na našem modrem nebu, kljub višji zaposlenosti marsikdo povsem razočaran odhaja na zavod za zaposlovanje. Govori se o »filipinskih« kvotah delavcev vseh vrst. Res ni na voljo domačih? Zdravstvo išče večjo blagajno, bolni neplačljive usluge, ker so vendar plačevali prispevke in jih še vedno. Komu in koliko jih bodo v prihodnje? Pokojninska reforma obeta določene pozitivne spremembe, a ne vemo, kaj bo v resnici z njo. Bo vse sprejeto? Bo blagajna to zdržala? Kdo bo dobil več in kdo manj?  

Rešujejo nas predvsem športniki, ki jim uspe združiti ljudi, ne glede na spol, vero, raso, materialno stanje in druge posebnosti. Vsi v en glas smo navijali za naše; imena, priimki in od kod so, nas niso niti malo zanimali, (vsaj tu ne), le da so peli himno in vihrali z našimi zastavami. Pripravljeni smo bili potovati in jih bodriti. Njihove medalje so postale tudi »naše«. Čakali smo jih na letališčih in zbirališčih, pripravljali sprejeme in jih častili. Ganljivo lepo.

Je imel morda mali Kris s svojo hudo boleznijo, dragim, močno predragim zdravilom in celo rokom, ki se zanj neusmiljeno izteka, srečo, da se je njegova zgodba pojavila v obdobju športne evforije? So nas v darovanje res vodila tudi posebna čustva? Celo novica o nehumanitarnem statusu Palčice pomagalčice nas ni uspela usodno razdvojiti. Mediji so sicer poročali tudi o zapletih, a vedno z nakazano rešitvijo. Dobronamerno in skrajno pozitivno. Celo ko se je skoraj istočasno pojavilo goljufivo društvo, ki je pri drugem otroku povsem zatajilo in denar porabilo zase. Svoje bodo opravili organi odkrivanja in pregona, je bilo rečeno. Je bilo morda ključno to, da smo Krisa lahko videli in sočustvovali, ga celo pomilovali? Kolikokrat se je »sprehodil« na svojem posebnem vozičku mimo nas pred ekranih, kolikokrat smo videli ta mili obrazek! Velikokrat in pomagalo je.

Ob vsem tem moramo vsekakor »bobu reči bob«. Je sploh prav, da vedno, kadar javno zdravstvo ne zagotovi takega ali drugačnega zdravljenja, terapij in zdravil, predvsem v tujini, stopi na plan dobrodelno ljudstvo? Zagotovo je v prvi vrsti za to odgovorna država, a tudi ta ne more poskrbeti za vse. Zato je prav, da izvemo, kdaj lahko in kdaj ne. To informacijo nujno potrebujemo.

Tu se je s Palčico, ki ima tako milozvočno ime, gre namreč tudi za »pomagalčico in dobrodelne škratke«, sicer izšlo - pošteno, pravično in pred očmi javnosti. Vsak trenutek smo bili obveščeni, koliko denarja je bilo zbranega, in darovali smo še bolj intenzivno. Upam, da mali Kris z družinico odpotuje in se srečno vrne. Pa tudi, da bo preostanek zbranega denarja porabljen tako, kot je treba. Le tako bomo namreč povsem pomirjeni.

A vsak tak dogodek lahko žal spodbudi ljudi z nepoštenimi nameni, da začnejo akcije - za lastne žepe. Goljufi namreč na dobre ljudi prežijo vsepovsod. Zato bi morali razmišljati o veliki in popolni transparentnosti prav vseh akcij. Na primer o komisiji, ki opravi nadzor in prek medijev poroča tako o zbranem kot tudi darovanem denarju. Kajti kaj pomagajo ljudem akcije, ki se kljub dobroti izrodijo, kaj kazenski in civilni postopki, če prevarantom, ko jih razkrinkaš, nimaš več kaj vzeti? Razmišljali bi lahko tudi o posebnem skladu za res izjemne primere.

Zato moramo vsekakor ljudem povedati tudi, zakaj zdravstvo tega ni moglo plačati, kaj je za Krisa že plačalo, kdo lahko sploh zbira denar, kakšen status mora imeti, kako je z davčnimi obveznostmi, pa tudi olajšavami za donacije ... in še marsikaj. To je nujno.

Le tako se lahko nadejamo, da bomo ljudje še darovali, tudi če ne bomo pod silnim adrenalinom zaradi velikih športnih dosežkov.

Mali Kris je torej odprl »Pandorino skrinjico« vprašanj, vsekakor pa je prinesel prelepa sporočila: vsak glas šteje, vsak evro pomaga, vsi smo del sveta, ki je lahko zaradi darovanja lepši in srečnejši. Tudi zato je ta akcija vredna vse pozornosti, celo predsednikovega »jabolka navdiha«. Ker da misliti vsakomur. Ker nagovarja k veliki solidarnosti in daje navdih vsem dobronamernim ljudem.  

Naj se »Krisomanija« širi tudi na druga področja, na katerih zelo potrebujemo enotnost. Tako enotnost, kot smo jo pokazali tistega usodnega dne pred tridesetimi leti.

Velja si namreč zapomniti:  


              Dobro je tisto, kar združuje.
                 Zlo tisto, kar ločuje.
                                                      (
Aldous Huxley)