c S
Razmišljanja 8: Nasilje je splošna kršitev temeljnih človekovih pravic
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
03.12.2007 Nasilje ni le stvar družine, pač pa tudi družbe. Mnoga leta je bilo tabu tema, obstajalo je kot »nevidno«.
Zlasti osemdeseta leta minulega stoletja so po zaslugi številnih gibanj in nevladnih organizacij pomenila velik napredek. Ne gre za problem sociale in zasebnosti, pač pa za velik družbeni problem. Dogaja se lahko povsod, ne glede na raso, izobrazbo, položaj, stan, okolje; je le vprašanje moči, prevlade, neenakosti.

Potrebno mu je postaviti meje, ga zajeziti in doseči ničelno toleranco. Trenutno smo na dobri poti, saj se je številnim premikom in prepoznavnosti v družbi ta hip že pridružil predlog Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Vlada mu je dala zeleno luč in prihaja v Državni zbor, kjer bo v obravnavi v decembru. Zaželimo mu uspešno popotnico za vse naše družine, za realizacijo pomoči vsem tistim, ki nasilje trpijo.
Smo kot strune na kitari, sami s seboj
igramo čudovito melodijo, če smo pravilno
uglašeni.

Rudi Kerševan

Vse je drago; samo trpljenje sveta je poceni;
trpljenje sveta je zastonj.

Victor Hugo

Nasilje. Pojav moči, nadvlade, premoči in ustrahovanja, napadov, poškodb, nasilne potešitve spolnega nagona; fizično, psihično, spolno in celo ekonomsko.

Bilo je, je in najbrž tudi bo.

Že dalj časa mu ne damo miru, ga ugotavljamo, prepoznavamo, se mu upiramo, ga rešujemo in si želimo, da bi do tega zelo močnega pojava, zavzeli ničelno toleranco.

Pa nam to uspeva? Ta hip skušamo z zakonom; novim, potrjenim na vladi in prihajajočim v Državni zbor; z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini. Pohvale, kritike, vprašanja in dileme.

Nekateri pravijo, da je treba počakati, da bi ga lahko še izboljšali, dodelali, opravili javno razpravo, precizirali in sprejem združili s spremembo drugih zakonov, ki prav tako kličejo po novostih.

Naj spomnim, da se o krovnem zakonu pogovarjamo že zelo dolgo, predolgo.

Pred leti je Pravna fakulteta, konkretno prof.dr.Katja Filipčič za Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve že pripravila analizo, primerjalni pregled z drugimi državami in osnutek zakona. Sledil je premor, nastajale so smernice nacionalnega programa za boj proti nasilju. V posvetovalnem telesu tedaj ministra in sedaj ministrice za delo družino in socialne zadeve, smo se predstavniki številnih vladnih in nevladnih institucij, organizacij ter društev intenzivno pripravljali na zakon, ki bo postavil osnovna merila enotnega boja proti nasilju, multidisciplinarno obravnavo in številne novosti, tako za storilce nasilja, kot njihove žrtve, vse z enim samim ciljem: stopiti v resen boj, preprečevati in »zdraviti«.

Kaj vse ponuja in prinaša osnutek zakona? Pozicijo otroka na prvem mestu. Je žrtev tudi tedaj, ko je le prisoten ob nasilju in ni potrebno ugotavljati njegovih travm, posledic na zdravju in psihi.

Žrtve bodo imele brezplačno pravno pomoč, ki jo bo nudila država, brez posebnih dokazil o finančnem stanju, z željo, da se ojača njihov položaj.

Multidisciplinarni timi bodo garancija tesnega sodelovanja vseh institucij z željo po enotni pomoči žrtvi.

Ob žrtvam bo stala zaupna oseba, ki bo z njimi lahko udeležena v številnih procesih, tako v okviru nevladnih kot vladnih institucij in sodišč.

Terapevtsko delo in spremembo svojega obnašanja je potrebno doseči tudi pri storilcu nasilja. Sicer bo ta po kazni, kakršnakoli že bo, pogojna ali nepogojna, poiskal staro ali novo žrtev.

Dosledno spoštovanje stasusa žrtve zahteva tudi njeno odmaknjenost od medijske prepoznavnosti. Ta ji včasih izjemno škodi, še zlasti, če gre za mladoletnega otroka. Vsekakor je ta lahko prisotna v medijih, tiskanih, pisanih, ... in vendar brez imen, navedb kraja in podatkov, ki bi žrtev še nadalje ožigosali.

Seveda pa nova zakonodaja terja enoten nastop številnih ministrstev, uskladitev dodatne zakonodaje in mnoge protokole obnašanja in delovanja. Zahteva izobraževanje kadrov, specializacijo in hitro reševanje. Če kje, tu velja, da potek časa še kako škodi žrtvam. Nenazadnje tudi storilcem. Kakšna pomoč naj pride v družino, da bi ji še koristila, če se to zgodi šele po mnogih letih?

Nova kazenska zakonodaja: osnutek novega Kazenskega zakonika, predvideva novo kaznivo dejanje, to je nasilništvo v družini. Končno bomo lahko imeli podatke o tem koliko ga je, seveda prijavljenega, da ga bomo lahko ločili od gostilniškega, nasilja na javnem mestu, v šolah, ... Usklajenost z evropsko zakonodajo prinaša še novo kaznivo dejanje, to je nasilje /mobbing/ na delovnem mestu. O njem se govori, prepoznamo ga lahko v grdem ravnanju ali kršitvi spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Zakaj mu ne bi dali pravo ime in pomen? Seveda brez prostora za manipulacije tistih, ki bi ga želeli izkoriščati za kakršnokoli lažno ovadbo. To bi bilo vsekakor izredno zavržno.

Nova procesna zakonodaja naj bi končno ponudila možnost dela s storilcem kaznivega dejanja v okviru odloženega pregona tožilca. Zakaj ta ne bi imel možnosti, da takoj po prejemu ovadbe za nasilje v družini, ukrepa tako, da storilca, ki je še morda voljan nekaj narediti, preden se loti popolnega zanikanja dejanja in iskanja razbremenilnih dokazov, napoti v eno izmed posvetovalnic, po pomoč, zdravljenje, terapijo? Edino ta, če je hitra, lahko prinese rešitev družini, tej ali drugi, v katero bi kot nasilnik vstopil.

Obstajajo še omejitveni ukrepi, zlasti prepoved približanja osebi ali kraju. Spomnimo se hudih dilem ob sprejemu Zakona o policiji, ki je uvedla prepoved približanja, po vzorcu avstrijskega »rdečega kartona«. Kam bo šel ubogi storilec prekrška; pod most, bo na cesti, ... ? Praksa kaže pozitivne rezultate. Policisti se izobražujejo, ukrepi so sodno kontrolirani, žrtev in storilec imata vsaj nekaj časa, da pod kontrolo in ob pomoči institucij, zlasti CSD, uredita težke razmere.

S prihajajočim zakonom se ne bomo mogli izogniti vsem kritikam, morda nedorečenostim, težavam in še čemu, kar bo nastopilo in vendar je vredno poskusiti. Zagristi v trd oreh ukoreninjenega nasilja, ki je bilo do nedavnega tabu.

Če bi živeli brez nasilja, če bi spoštovali dostojanstvo drugega in probleme reševali mirno, če bi se vzdržali vseh oblik, ki posegajo v življenje drugega, če, ... potem bi bilo od šestih členov zakona lahko pet preveč, če pa bomo skušali nekaj, kar ni predvideno, kar ne bo dorečeno, kar bo manjkalo, potem bi bilo tudi sto členov novega zakona premalo.

Pokažimo dobro voljo, začnimo sprejemati dejstvo, da je nasilja več ali pa ga bolje prepoznamo in smo nanj že občutljivi, da pa ni potrebe, da bi ga tolerirali.

Z novim znanjem, dobro voljo in učinkovitim delom, ga bo nekoč morda manj in njegove žrtve ne bodo celo življenje trpele posledic, ran in brazgotin.

K življenju lahko pristopimo le na dva načina –
kot žrtev ali kot plemenit bojevnik. Odločiti se moramo,
ali bomo delovali ali se bomo odzivali,
si sami mešali karte ali igrali s sumljivim kupom.
In če se ne odločimo, kako se bomo igrali z življenjem,
se bo življenje igralo z nami.

Merle Shain


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.