c S
V./7. Paliativa kot skrb prihodnosti: Kako živeti tako, kot da bi bil danes naš zadnji dan?
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
03.11.2010 Za koga je smrt lahko izhod in celo boljša od življenja? Ali nanjo pomislimo le, ko je prehudo živeti in ob dnevu, ko se živi spominjamo mrtvih? Nam jo kdo ali kaj lahko olajša? Zakaj je bila in je še za mnoge večni tabu?

Kako bi torej živeli, če bi se lahko vrnili s svojega pogreba?

Po koncu gresta kralj in kmet v isto vrečo.
Italijanski

Vsi se rojevamo med jokom in nihče ne umira med smehom.
Francoski

Ko si na poti k smrti, se ne moreš vrniti.
Hrvaški

November je večno hladen mesec. Ne le zaradi vremena, ki tu in tam že pokaže svoje bele »zobe«, pač pa tudi zaradi hladu, ki nam ga na prav poseben način prinese dan mrtvih. Dan spomina na tiste, ki so odšli, mi pa za časa življenja nikoli ne bomo vedeli kako je onkraj praga smrti. Čeprav globoko tabuizirana tema, je vedno našla prostor za številna razmišljanja, posebne ideologije, razburljive vesti, prepričevanja in dokazovanja o tem, kako je potem, pa o tunelu smrti in svetlobe. Komu in kdaj verjeti, če tega ne moreš preizkusiti, kje in do kje je fantazija, zgodbe, ki bi se prodajale, strašile in vabile?

Te dni nenehno razmišljam o Philu Bosmansu in eksperimentu, ki ga je naredil, ko je teden dni hodil na pokopališče in spremljal pogrebe, predvsem pa poslovilne govore, ki so na žalujoče in ostale prisotne puščali poseben vtis. Vsi po vrsti so predstavljali pokojne kot dobre očete in matere, babice in dedke, sodelavce, vodje in delavce, občane, krajane ... Nihče ni bil len, hudoben, nevoščljiv, neprijazen, nihče baraba, slab starš, nemogoč šef, velika opravljivka, zavistnež in zlobnež. Spraševal se je o tem, ali umirajo izključno dobri in zakaj vsega tega o sebi ne slišijo še za časa življenja, če je seveda res tako. Po smrti je torej pozabljeno vse slabo, vsaj za tisti hip izbrisano, slišati je le dobro o vseh, ki jih odnesejo k poslednjemu počitku.

Razlaga je seveda lahko dvojna; ali se da vedno o vsakem človeku izbrskati kaj lepega, prikriti vse slabo, ali so hinavščina in farsa za mnoge prav pogrebni nagovori.

Pomislim na velike vaške in mestne opravljivke, ki imajo in znajo toliko povedati o vsakomur, predvsem slabo, ki bi jih morali kot za kazen poslati na pogrebne slovesnosti, da bi spremenile svoj stil obnašanja, govorjenja, pripovedovanja, ogovarjanja. Da bi o ljudeh slišale tudi pridevnike, ki jih same ne poznajo, ali so nanje hote pozabile.

Bosmans nas v zapisih o smrti in lepoti življenja uči, da je potrebno biti dober, plemenit, pogumen, zaupanja vreden, prijazen ... takrat, ko živiš in živijo tisti, ki te obdajajo. Le tako se bo pretakala med ljudmi pozitivna energija, ki bo zgled tudi mladim rodovom, tistim, ki se pogosto sprašujejo zakaj in ali se sploh še splača pošteno živeti.

Mnogi, ki tako hudo zbolijo, da jim le čudeži vrnejo življenje, pravijo, da so spremembe neverjetne. Da znajo in zmorejo čutiti in živeti življenje na povsem drug, nov način. Da se zmorejo veseliti ob drobnih stvareh, lepem jutru, sončnem zahodu ali vzhodu, drobni cvetlici in na povsem navaden dan.

Bi moral torej vsak doživeti trenutek streznitve, bolečino priprav na odhod, na katerega ni treba vzeti prav ničesar. Pustil boš hiše in vikende, blagajne, bančne račune, vezane vloge, avtomobile in jahte, celo helikopter, če ga imaš. Ni prevoznega sredstva, ki bi te lahko odpeljalo in rešilo pred smrtjo.

Večno mi bo v spominu Hrastoveljski ples smrti, ki sem ga videla na povsem drugačen način, prvič v 2. razredu osnovne šole, ko smo v Hrastovlje odšli na zaključni izlet. Leta in desetletja kasneje se mi vedno znova prikaže ob prav posebnih trenutkih, ko vidim brezsrčne bogataše, ki drugim ne bi privoščili niti centa, ki jih nesramno izkoriščajo, pustijo žive umirati, kot da bodo sami večno živeli. Pravijo, in to ne zaman, da se da prav vse kupiti, le življenje težko. Na to pomislim, ko umre svetovno znani igralec z desetimi razkošnimi vilami in petimi že bivšimi ženami, pa nobena izmed njih ni revna.

Ali ni tem ljudem še težje umreti, ker zapuščajo svet, v katerem so bili izjemno slavni, neizmerno bogati, zavidljivo lepi in še kaj?

Dan za dnem na glavni železniški postaji ali ob njej vidim ljudi, ki po starosti še niso blizu smrti, a jih zagotovo do usodnega odhoda ne ločijo leta, ki bi jim prinesla vsaj povprečno dolgo življenje. Njihova pot je kratka. Dan za dnem poteka le od pribežališča za brezdomce do nekaj klopc, kjer je ura enaka uri in dan dnevu. Ne glede na to zakaj so tam, kakšno je bilo njihovo življenje sicer, o čemer pogosto razmišljam, pa je dejstvo, da razen oblačil na sebi, kovancev v žepu, steklenice in roke, ki jo ponujajo ljudem, nimajo ničesar. Premišljujem zakaj ni večje kontrole nad njimi, zakaj se teh nekaj desetin ljudi ne da prepričati, da klošarstvo ni poklic, ki bi ga bilo vredno živeti, da je njihov propad iz dneva v dan vidnejši, da tudi nam niso le svarilo in opomin, pač pa tudi pokop vsaj skromnega življenja za vse.

Sem proti nesramnemu, res nesramnemu bogatenju nekaterih, ker me prav nihče ne more prepričati, da so tako neizmerno sposobni, da so vredni najmanj desetkrat višje plače od predsednika države, da se moramo bati, da bi zaradi svojega izjemnega znanja in sposobnosti, če teh plač ne bi dobili, odšli drugam. Sem proti uravnilovki in stavku, da imamo vsi enak želodec. Imamo ga, vsaj približno. A to še ne pomeni, da moramo živeti na enaki kvadraturi stanovanja ali hiše, imeti isto znamko avtomobila, enako obleko, povsem enako plačo. Nikakor ne. A, razlike morajo biti dostojne, take, da z njimi upravičiš razliko v izobrazbi, večjo ali manjšo sposobnost vodenja, položaj, ki ga imaš, izkušnje in še marsikaj drugega. Nadvse me motijo zapisi in izjave mnogih, da si lahko oproščen, če imaš denar za dobre odvetnike, čeprav si zagrešil hud zločin.

Zakaj je pravica slepa? Ali res zato, da je ne bi bilo kdaj celo sram, ali zato, da ne glede na pritiske in številne pasti razsodi pravično? Kakšen zgled dajemo mladim, ki so komaj začeli hoditi po poti življenja, da se jim splača študirati, delati, graditi in uspevati le na svoj račun?

Težko gledam vsakodnevna poročila o revščini in bedi, pa ne tam daleč, pač pa tu pri nas. Težko prenašam podtikanja, nesramnosti, vzpone in padce politike, ki naj bi delala za ljudi in z ljudmi. Volitve jim jo približajo, potem je tam, nekje daleč, polna lastnih problemov. Kako bo reševala tuje, se nenehno sprašujemo. Moti me, da ni zakona, ki bi vsaj v obrisih prepričal vse. Pa naj bo pot do razmišljanja taka ali drugačna, kritike, napadi, a kaj, ko so vedno ne glede na to, kaj se zgodi. Če spreminjamo Zakon o prekrških in dvigujemo kazni za brezvestne voznike, za najhujše prekrške, so napadi intenzivni, ker kazni ne spreminjajo ničesar. Če jih ne bi dvignili, bi se pojavili tisti, ki bi vpili, zakaj ne, če drugod to zaleže. Razmišljam ali bom kdajkoli v svojem življenju doživela trenutek, da bosta opozicija in koalicija sedli skupaj in rekli, da je nekaj dobro za državljane, da so prešli strankarske zamere, da se ne borijo za dvig popularnosti in vzpon na lestvici priljubljenosti, da to ni demagoško, ampak pošteno.

Ljudje kritizirajo vsevprek; levi desne in desni leve. Pomembno je le, kdo kaj predlaga in takoj veš, kdo bo temu nasprotoval. Farsa, ki mnoge, premnoge, odvrne od politike. Če si bil prej dober, znan, pošten in ugleden, čez noč to nisi več. Si stremuški, povzpetniški, političen, zagrizen, bojevit ... Koliko lepih idej vidim v programih različnih strank, vse polno prijaznih gest za ljudi, predvsem za tiste majhne z obrobja, z nizkimi dohodki, bolne, brezposelne, mladino in otroke. Zakaj potem toliko pljuvanja, klevetanja, »sojenja« po strankarskih barvah?

Smo tudi ljudje, ki damo svoj glas za pošteno in pametno idejo, pa ni važno čigava je. Sovražimo nepoštenost, pohvale s figo v žepu, pa tudi tisto neizmerno hinavščino, ki se mnogo bolje sliši na črko f – foušijo. Cveti, žari, se debeli in raste, ker nikomur ničesar več ne privoščimo, ker so slabe novice najboljše.

Želela bi si, da bi bil dan mrtvih opomin za žive. Da je smrt tako blizu vseh nas, da bi se morala paliativna oskrba za še žive in umirajoče pokazati v vsej veličini. Ne le pri tistih, ki so že na poti smrti in jim je treba olajšati gorje in bolečine. Paliativa kot nova veja medicine bi se morala razširiti še drugam. Pot umiranja se začne z rojstvom in zakaj bi se pomena smrti začeli zavedati šele na smrtni postelji? Dr. Urška Lunder je ena izmed redkih, ki širi vedenje o paliativni oskrbi med Slovence, v minulem tednu s povsem novo knjigo Odprto srce, ki govori o izkušnjah in spoznanju ob umiranju in smrti. Knjige kot je Odprto srce pri nas še ni bilo. Ni prava knjiga o smrti, pač pa o ljubezni, ki bi morala biti do trenutka smrti naše glavno opravilo. Tako kot je zapisal Boris A. Novak; Urška Lunder vrača umirajočim njihovo človeško dostojanstvo.

Je čas življenja in čas smrti, je 1. november in meseci in dnevi pred in po njem. Vse bomo zapustili, odšli bomo praznih rok, v krsti ali žari in nihče ne ve ne kdaj in ne kje ga to čaka.

Zato naj bo torej vodilo življenja delo in poštenje.

Morda pa bi povsem drugače živeli, če bi se lahko kdaj vrnili s svojega pogreba.