c S
V./1. Kako usodno plačilo
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
11.08.2010 Marsikdo nikoli ne pomisli na trenutek »slovesa« s tega sveta, nekateri tu in tam, redki pa se na to posebej pripravljajo. Pri tem ni pomembno le kdo jih bo nasledil v premoženju, pač pa žal tudi kdo pokopal. Včasih majhna in celo nepomembna »gesta«, odraz trenutnih okoliščin, a z dalekosežnimi posledicami. Pravniki pač ne moremo iz »svoje kože« in dobro je vedeti kaj ta obred in njegovo plačilo pomenita.

Vsako naše spoznanje se prične z občutki.
Leonardo da Vinci

Ko bog dušo vzame, pripelje hudič dediče.
Finski

Čeravno se o tem mnogo pogosteje govori konec oktobra in v začetku novembra, ko na številna pokopališča v domovini in tujini hitijo tudi tisti, ki to storijo le enkrat letno, »odkupiti«pa se želijo z bahavo ikebano in poplavo sveč, ni nikoli nepravi trenutek  pomisliti še na marsikaj, kar je povezano s pogrebom. Celo poleti ne. Življenje je nenazadnje silno kratko potovanje od cilja do cilja in eden je za vsakogar poslednji.

Vzemimo nekoliko večjo slovensko družino s tremi otroki, ki izgubijo očeta, zadnjega izmed staršev. Vsi ali le eden izmed njih pohitijo v pogrebno podjetje, da tam uredijo vse potrebno za žalno slovesnost. Sledi plačilo. Usodni dogodek. Kadarkoli nastopi, je prehitro in ne glede na poslednjo voljo pokojnega, če jo je napisal in shranil pri notarju ali kje drugje, svojega zadnjega prebivališča ni mogel ali smel v njej omeniti, saj ni bilo njegova last, bil je le najemnik malega prostora in nič več.

Življenje teče dalje, z vzponi in padci, dedovanjem, zapleti, razpleti, prijaznostjo, razumevanjem ali spori med brati, sorodstvom in svaštvom. Le eden izmed njih pa je tisti, ki letno plačuje najemnino za tisti, tako majhen, a tudi za ostale pomemben prostorček. Lahko se celo dogovorijo, da mu del najemnine vračajo, da jo plačuje kdo drug, lahko preostali skrbijo za grob, prinašajo cvetje in sveče, a to sploh ni pomembno.

Nekega dne se lahko usodno zaplete. Če so raztepeni daleč naokoli in jih čez leto ni naokoli, če nimajo najboljših odnosov s tistim, o katerem je bilo že govora, potem jih lahko na grobu pokojnega očeta in mame, preseneti uradni zapis, da bo pogrebno podjetje grob prekopalo, ker najemnina ni bila plačana. Hitijo h krvnemu sorodniku, nasledniku, četudi ga z njim morda ne vežejo posebno dobro odnosi ali mu pišejo, naj to vendar stori, saj so v grobu starši. Ugotavljajo, da so leta naredila svoje, da se tudi oni starajo in bi kot moški potomci morda kdaj utegnili »leči« v ta grob, zato ga želijo tudi dostojno urediti. Nov marmorni spomenik, svetleči zapisi imen, kakšen verz poleg in morda še kaj. A, tu se hudo zaplete. Ko odidejo na Žale ali kam drugam, jim strogo uradno povedo, da so v najemnem razmerju zgolj in samo s tistim, ki je plačal poslednji pogreb. Groba, četudi so v njem starši, edini, ki so jih kdajkoli imeli, ne smejo sami urejati. Kaj, če bo prekopan, pomislijo, kaj če ga brat nikoli ne bo uredil in jim bo v pravo sramoto?

Še usodneje se stvari razvijajo, ko nekega dne s sveta odide tudi njihov neravno edini, a vendar brat. Pokoplje ga družina in sedaj so starši »v rokah« sorodnikov, ki so še malo bolj oddaljeni. Svakinja se poroči, plačilo najemnine in urejanje, vse je v njeni domeni, prijaznosti ali kakšni drugi, morda ne ravno lepi človeški lastnosti.

Stvari se oddaljujejo, pravni posli med njo in Žalami ali kakšnim drugim podjetjem, so sicer povsem čisti. Gre za najemno pogodbo, ki je včasih daleč od dostojnega urejanja svaštvenih razmerij. Pozabljena je želja, da bi preostali, v tem primeru dva sinova, tudi še kdaj »ležali« v tem poslednjem počivališču. Sklenitev novih najemnih razmerij za take primere sicer ni zaželen posel, a kaj, ko bo nujno nekoč prišel, pa tudi, to se bo še dalo urediti, vedno pa bodo trepetali ali je najemnina za grob staršev plačana, pogledovali na spomenik, če se ta ruši ali ne in kdo je na njem vse še zapisan, …

Sprašujemo se lahko ali preostali dediči, zlasti pa otroci pokojnih, res nimajo nobenih pravic pri urejanju groba lastnih staršev, ali morajo v tožbe in pravde, da bi se izognili, da nekega dne njihovega groba morda celo ne bo več, ker ga oddaljeno sorodstvo in svaštvo ne bo plačevalo in ga bodo uradne osebe prekopale.

Grenak priokus za tiste, ki niso vedeli, da zgolj podpis na plačilu pogrebne slovesnosti pomeni tako dalekosežne posledice. Torej, res ni vseeno, kdo stopi na Žale in se podpiše, pa četudi mu denar za pogreb kasneje povrnejo.

K sreči so pokopališča polna lepo urejenih grobov, kamor lahko svojci ob obletnicah in praznikih polagajo ne le sveče, tudi božične smrečice, venčke in rože vseh vrst ter velikosti, a žal tudi kraj, kamor lahko nekateri, četudi najbližji sorodniki pokojnih, hodijo le preverjat ali nagrobnik še stoji in ali pokojne ni že prerasla trava, da o obnovi spomenika sploh ne govorimo.

Usodni podpis namreč lahko prinese tudi vse to.

Velja namreč spomniti, da je življenje mnogih staršev in otrok idealno in prijazno dokler so še vsi živi, dokler je pretok denarja in materialnih dobrin jasen in vlada sožitje. Pogosto pa prav smrt prinese marsikaj. Odpre stare in boleče rane, ki morda še niso bile zaceljene, pa tudi povsem nove, ki jih lahko prinese celo veselje ali razočaranje ob poslednji volji pokojnika.

Zato velja še kako razmisliti o tem kdo bo izbral pogrebno slovesnost in jo tudi plačal. Ali ne bi veljalo z dokončno najemno pogodbo počakati do pravnomočno zaključene zapuščinske obravnave? Kaj, če je pogrebno slovesnost plačal nekdo, ki je tedaj še mislil, da bo tudi bodoči dedič, pa ga je pokojni izvzel iz dedovanja, drugim namenil več ali celo vse?

Lahko se zgodi, da bo temu primerno ravnal tudi z grobom, dal starše samovoljno prekopati, v tem prostoru pa bo kasneje kdo drug.

Najemna pogodba namreč ni prav v ničemer vezana na kasnejše dedovanje, saj stopi v veljavo z dnem plačila pogreba in se kasneje podjetje z dediči sploh ne ukvarja več. Tudi, če bi ti želeli spremembe, jih preprosto ni moč izvesti brez soglasja najemnika groba.

Seveda pa vse to za marsikoga, če ne takoj, pa čez mnoga, mnoga leta, ko prva generacija sorodnikov pokojnega že odide, pomeni številne zaplete in skoraj nerešljive situacije.

Sprašujem se ali so ljudje o tem sploh poučeni. Upam si trditi, da malokdo. Edina sreča je, da veliko zadev poteka sporazumno, da je primerov, o katerem govorim, izredno malo, a ti so lahko za mnoge žal hudo usodni.

Odpri oči, da ti jih ne bodo drugi.
Makedonski

Komur storimo krivico, mu lahko nadomestimo škodo, ne pa solza.
Poljski

Kjer je krivica adut, niso karte pravice nič vredne.
Nemški