c S
IV./51. Oh, ta ego
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
10.11.2009 Ko razpravljamo o vzgoji tujih otrok, imamo vse polno nasvetov, priporočil in idej, ko se znajdemo pred lastnimi, pogosto ne vemo ne kot ne kam in kako. Popuščamo, se prepiramo, dokazujemo svoj prav in včasih celo obupamo. Nad njimi ali seboj.

Kritik polna usta imamo tudi do dela vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev, saj nenazadnje vzgajajo naše otroke in ni nam vseeno kdo so in kakšni so. Ko pa jim je treba priznati zasluge, nas ni nikjer več. Samo na lastne nikoli ne pozabimo, drugi pa tako ne znajo vzgajati, delajo napake in kvarijo naše otroke.

Preden sem se oženil, sem imel šest teorij,
kako vzgajati otroke.
Zdaj imam šest otrok in nobene teorije.

John Wilmot Rochester

Najbolj zanesljiv način, da pahnete svojega otroka v nesrečo, je to,
da mu dovolite početi vse, kar se mu hoče.

Jean Jacques Rousseau

Le otroci in norci mislijo,
da dvajset rubljev in dvajset let nikoli ne mine.

Ruska modrost

Spominjam se let, ko mi je usoda namenila delo na mladoletniškem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, oddelku, ki ni prinašal posebnih pohval, nagrad, prijazne naklonjenosti, …

Kolegi, znanci in prijatelji so me čez leta vztrajanja na istem področju, že kar neprizanesljivo spraševali zakaj nisem bolj ambiciozna, kako, da kar vztrajam, saj bi bilo vredno poskusiti še kje drugje.

A, kje lahko narediš več dobrega ali slabega kot pri mladih? Ne spoznavaš namreč srečnih otrok in prav tako ne le zaskrbljenih staršev. Njihove skrbi so včasih v premem ali obratnem sorazmerju s problemi. Kakor kdaj, bi rekli.

Spomnila sem se eksperimenta, ki so ga naredili na neki tuji univerzi. Na travnik, kjer daleč naokoli nisi videl prav nobene ograde, so poslali skupinico otrok. Opazovali so prostranost in širino zelenih površin, se za hip razkropili, a kaj kmalu spet zbrali na kupu. Dajal jim je občutek varnosti in pripadnosti. Čez čas so poskus ponovili z isto skupinico, vendar na povsem drugačnem travniku. Na daleč se je videlo ogrado, glej ga; otroci so se prešerno igrali povsod naokoli, blizu in daleč, svobodno, veselo in vihravo. Vedeli so, da so nekje meje. Poskus je nedvomno pokazal, da jih rabimo vsi, zlasti otroci, ki se razvijajo in še ne vedo do kod smejo. Ravno te meje je najtežje postaviti. Kajti pri vzgoji reči »da« pomeni imeti več časa, manj težav, pregovarjanja, razlaganja problemov. Če rečeš »ne«, te otrok sprašuje, ti pa dokazuješ svoj prav. In prav beseda »ne« se včasih pojavlja prepozno, ko je otrok ali mladostnik že prekršil pravila obnašanja, pa ne le povsem navadna, celo storil že kakšno izmed kaznivih dejanj.

Ko vzgajamo, nedvomno tudi grešimo, pri tem celo šola ni izjema.

Sedaj, ko pogosto omenjamo družino in vrednote v njej, ko se sprejema nova družinska zakonodaja, si še kako zamišljamo srečen par, ki za roko na sprehod pelje otroka, enega, dva ali več. Vse je tako normalno, prijazno. A, kaj, ko takih prizorov v življenju ni veliko oziroma pogosto niti ne trajajo dolgo. Otroci žal spoznavajo tudi temne plati življenja, razhode, bolezni, razveze, boje zanje, stike pod nadzorom, zlorabe, nasilje in še kaj.

Učitelji tako radi otroke sprašujejo o družinah, o tem, da jih predstavijo sošolcem in njim, ker naj bi bilo to »normalno«. Otrok, ki mora pisati o svoji družini, se lahko kaj kmalu znajde v hudih težavah. Pri tem ni pomembno ali je v tretjem ali sedmem ali devetem razredu osemletke. Najpomembnejše je, da je zelo srečnih družin malo, da otrok svoje situacije ne more zaviti v celofan in lagati, da je razkrinkan sin, kjer je oče morda celo neznan, prav tako hči matere, kjer je oče v zaporu zaradi umora, bratec in sestrica, ki so ju dali v rejo, ker se je mati vdala alkoholu, morda prostituciji, ostala brez službe, si iskala partnerje sumljivega slovesa, zabredla v kriminal, …

Kako naj zgodbo o družini opiše zlorabljeni otrok, ki lahko laže, da se mu ni zgodilo nič hudega, čeprav že »ptički čivkajo«, da je njegov oče zaprt v mestnem zaporu, a ga mati pogosto obiskuje in na obiske želi peljati celo sina, ki mu mora oprostiti. Pa res?

Šola tudi ni več kraj, kjer se ne bi učitelji lotevali novih »podvigov«, celo zelo prijaznih do otrok. Tako sem od neke matere izvedela, da imajo v drugem razredu posebno navado, da eden izmed otrok, vsak teden drugi, v petek domov odnese velikega medveda s prijaznim imenom. V ponedeljek se oba vrneta z zvezkom, v katerem piše kaj vse sta doživela. Ko je deklica prišla nekega petka domov, je mami takoj rekla, da se bosta morali zlagati. Avta nimajo, a bosta napisali, da so bili nekje na izletu, da so jedli v gostilni, da so na veliko nakupovali, se vozili z BMW-ejem. Mati je osupla ugotovila, da so v dnevniku pred tem čudoviti zapisi s fotografijami prelepih krajev, ki jih je medvedek čez vikende obiskoval, bazeni, razkošni dnevi v tujini, posedanja v lokalih in dragih restavracijah. Deklico je poučila, da ni spodobno, da se lažeta, da pa se bo zelo potrudila, da bo tudi pri njih medvedku lepo. A, kljub vsemu je deklica, navajena skromnega življenja, želela, da lažeta in lažeta. Doma nimajo računalnika, zato tudi nista imeli možnosti, da bi zvezek okrasili s čudovitimi printi z izleta, pa čeravno se je končal samo v Iškem Vintgarju. Fotoaparat se je pokvaril, babica je svojega založila, oči je cel vikend delal. Kako pričarati srečno družino?

Zgodba nas uči, da bi morali učitelji razmišljati o drugačnem pristopu k »vikend paketu z medvedkom«. Ta lahko žali čustva otrok, jih potegne v ljubosumje, žalost, potrtost, …

O tem bi se veljalo pogovoriti na roditeljskih sestankih, še preden komu pade na pamet opisovanje takih vikendov z igračami. Hvala za tiste, ki imajo denar, ki lepo živijo, ki so srečni, če sploh so? Nesreča za one, ki se težko prebijajo, ki so le doma, katerih starši se cel vikend prepirajo in morda jih utegne obiskati celo policija. In kaj če ravno tisti vikend očeta odpeljejo na pridržanje, če se domov vrne pijan, razgraja, zahteva, da mu družina ponoči streže kuhano hrano, če morata mati in otrok ali več otrok prespati v kleti, morda skupaj z medvedkom. Zato je treba trikrat premisliti in morda želeti le to, da se medvedku pripovedujejo pravljice, pesmice, da se z njim otrok pogovarja, ustvarja, prepovedano pa mora biti vse, kar diši po hvali, izobilju, bajnem in bogatem življenju, …

Šola brez halj, ki bi bile uniforme za vse, enake, pa še te morda včasih z razlikami, je bila naša preteklost. Ko sem slišala, da so na eni izmed šol obstopili otroka, ki ni imel originalov znamk, pač pa ponaredke in ga popljuvali, sem se zgrozila. Tu bi morala nastopiti vzgoja. Šole, če je doma ni. Če ima kdo toliko denarja, da so zanj pomembne le znamke oblačil in ne njihova vsebina, potem naj se »odreže« tako, da kakšno oblačilo s prestižno znamko njegov otrok položi v torbo sošolca, ne da bi ta vedel in videl. Ali mu jo pošlje na dom. Spet ne bi videli in vedeli kdo je to poslal ali dal. Otroci naj se naučijo solidarnosti, da se torej tistim, ki nimajo, ne posmehujejo, pač pa jih obdarujejo. Tudi obdarovanje mora biti tako, da ni ponižujoče za obdarjenca, da torej vsi ne vidijo, ko mu daješ oblačila, ker jih on nima v izobilju ali mu jih ne morejo kupiti. Tu je socialna in svetovalna služba, tu so razredniki, učitelji. Nikoli ne bi škodila predavanja o solidarnosti, pomoči, ki bo dana tistim, ki težko živijo. Ne veš kdaj boš celo ti med njimi. Nič ni večno in tudi bogastvo lahko skopni. Kako se je razpočil nepremičninski balon, smo pred kratkim videli. Veliko lažje se je naučiti lepše in bolje živeti kot obratno. Če se zgodi to, potem ljudje zapadejo v depresije, bolezni in pomislijo celo na samomor.

Kam bodo šli otroci kot odrasli, če že pri sedmih letih vedo za hotele s petimi in skoraj več zvezdicami, zato nikoli nihče ne bi šel več v takega s tremi?

Otroci se hitro naučijo komentiranja in ogovarjanja, ki ga dan za dnem poslušajo od svojih staršev. Zanje nič ni dovolj dobro, celo hrana v luksuznih hotelih je zanič, brez letala se ne da nikamor priti in Ferrari je zakon, …. Ali ne obstajajo drugačne vrednote, kot so delavnost, pridnost, potrpežljivost, zanesljivost in poštenost, pa še kaj?

To je tisto, kar bo ostalo tudi za nami, ker bodo s tem vzgojeni otroci opremljeni za celo življenje, za preizkušnje in boje, za lepe in hude trenutke. Morda jim nekoč mi ne bomo več mogli nuditi tega kar jim danes lahko. Kako bodo živeli, če bo naše bogastvo skopnelo? Si bodo vzeli življenje, rezali žile, končali na psihiatriji?

Zato je tako pomembno, da mladina, ki ima morda smolo ali celo srečo, da v času, ko se da še kaj narediti, pride navzkriž z zakonom, najde pravega socialnega delavca, tožilca, sodnika, morda že policista. Navodila o opravičilih oškodovancem, o delu v humanitarne namene, o poravnavi škode, so več kot dobrodošla. Težko je sprejeti zakonsko določilo, da jih lahko izrekamo le mladoletnim storilcem kaznivih dejanj, katerim se tudi sodi v času mladoletnosti, saj je sicer potrebno navodilo izreči ob nadzorstvu organa socialnega varstva, ki pa ga tudi po prepričanju nekaterih socialnih delavcev, seveda tudi sodnikov, marsikdo v polnoletnosti ne rabi več. Rabil bi sicer navodilo, a ne nadzorstva. Taka ureditev mladoletniških postopkov kar kliče po spremembah. Starši zato plačujejo škodo, ki jo povzroča otrok. Če ne veš kaj pomeni zaslužiti 100 €, odrasteš v popolnoma neodgovornega državljana, ki mu je vseeno, če pohodi tujo zelenico, če s ključem potegne po avtu, ker mu gre sosed že tako in tako na živce, če brezvestno udari tujega psa, zmerja prodajalko in se stepe s policistom.

Ko se je to zgodilo prvič in so bili otroci še v šoli, so tudi tisti starši, ki jih nikoli ni bilo na govorilne ure ali roditeljske sestanke, prihrumeli k učiteljem in branili otroke, trdili da njihovi že niso taki, naj se učitelj pogleda kakšen je; nesposoben, ničvreden, …mu bodo oni že pokazali, ga spravili ob službo, pisali ministru, ga prijavili in vzeli najboljšega odvetnika. Ali ni škoda denarja in časa za taka postopanja, ko pa ga za vzgojo nikoli ni bilo? Braniti otroke v primerih, ko se jim godijo krivice, je več kot umestno, ko pa jih oni prizadenejo drugim, je vsak korak v to smer, odveč, nepotreben, neprimeren in nevzgojen.

Prav tako bi se moral cel razred postaviti po robu nasilniku, ki ruši pozitivne odnose in začne pridobivati somišljenike, ki terorizirajo otroke, nazadnje pa še učitelja, učiteljski zbor in grozijo celo ravnatelju. Šola si takih otrok ne želi, včasih predolgo molči, zadeve skriva in upa, da zanje nekoč ne bodo izvedeli mediji in tja prihrumeli s kamerami in bog ne daj, če bodo sledile še kakšna okrogle mize in polemične razprave.

Zato je tako težko vzgajati in bi morali z otroki na vseh področjih; od predšolske vzgoje, šolstva, zdravstva, policije in sodstva, delati največji strokovnjaki. Taki z znanjem in prakso, s subtilnostjo in odgovornostjo.

Pri mladih se da še marsikaj narediti ali »zavoziti«.

Vsi ljudje so bili nekoč otroci, toda le nekateri se tega spominjajo.
Antoine de Saint – Exupéry

Otroka privežite nase s spoštovanjem in nežnostjo, ne s strahom.
Publij Terencij

Otroci svoje starše najprej ljubijo. Čez nekaj časa jih obsojajo. Le redkokdaj pa jim odpuščajo.
Oskar Wilde