c S
Razmišljanja 28: Krog odnosov, krog življenja
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
22.04.2008 Začarani krog razmerij, odnosov, želja, pričakovanj, pa tudi nasprotovanj, ... nebes in pekla, ljubezni in sovraštva, ...
To je svet, ki ga živimo; ženske in moški, s potomci skozi čas – že tisočletij. Torej od zgodovine in sedanjosti v prihodnost. Ujetniki svojih predstav o tem kdo je prvi, močnejši, kdo šibkejši, kako živeti skupaj, kako narazen.

Kako neznatno je življenje.
Ciril Zlobec

Psihologi nam že leta vse bolj razgrinjajo pomembna spoznanja o razvoju otroka v nežnejših letih, o vlogi matere in očeta, njunih odnosov, sprejemanju bitja, ki sta ga nekega dne dobila; kot sad ljubezni ali zgolj slučajno, ki mu morata nuditi vsaj osnovne pogoje za razvoj; skupaj ali ločeno.

Nad vse nas se zgrinjajo veliki oblaki vprašanj, tez, dognanj, pa tudi proučevanj že minulih ali sedanjega trenutka. Tudi in predvsem zaradi prihodnosti naših otrok.

Je bolje, da rastejo v zvezi moškega in ženske, četudi ni trdna, polna spoštovanja in ljubezni ali je pametno, da ima otrok vsaj enega od roditeljev, ki mu nudi zdrave pogoje razvoja, oporo, pozitivno samopodobo in vrednote, ki ga bodo iz otroštva pospremile v odraslost? Otroke še vedno rojevajo ženske in tu ni pričakovati sprememb. Vsaj ne izven znanstvene fantastike. Kmalu po rojstvu jih te dojijo, kar je seveda zelo zaželeno, a kdaj nemogoče.

Zato je seveda tako samoumevno, da se otroka, če se le ne zgodi nekaj najhujšega, ki to vez lahko pretrga, v tistem najzgodnejšem, najranljivejšem , sploh naj... prvem letu, ne ločuje od matere. Popkovina je bila sicer v trenutku poroda prekinjena, a navidezna nit teče dalje. Vanjo se v modernem času vsepogosteje, z upravičenimi zaslugami, dobrim znanjem, vedenjem, pa tudi iskrenimi željami, vključuje moški, oče tega bitja. Prav je tako, kajti le s skupnimi močmi, prizadevanji, toplino, prijaznostjo in z drugimi, tako zaželenimi starševskimi lastnostmi, mu nudita trden in tako potreben okvir bodočega življenja.

Bitje moškega spola tako rado v zgodnjih letih življenja doživlja mamo kot edino, najmočnejšo, najlepšo, najpopolnejšo. Od tu besede, da bi se petletni sin najraje »poročil« kar s svojo materjo. A, pozor. Tako kot lahko očetje z agresivnostjo, nespretnimi potezami, ljubosumjem in negativnimi reakcijami, še kako škodijo razvoju, to lahko storijo tudi matere, saj se lahko razvije Ojdipov kompleks, ki ga pogosto najdemo čez leta, celo desetletja. Prav pri tem bitju, ki ni znalo, zmoglo, niti imelo možnosti razčistiti med vlogo matere in očeta. Moškega in ženske.

Tudi otrok ženskega spola, ki se iz otročička – deklice, spreminja v dekle, nosi breme moškega lika skozi življenje.

Strokovnjaki pravijo, da je tako za razvoj slehernega odraslega, najpomembnejših prvih šest let. Tista leta, ko iz dojenčka nastaja otrok, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, pa tudi zaznamovanostjo lastnega doma in oseb, ki so bile v njem. Zato bi nekateri želeli, da bi se lahko spet vrnili v fazo, ko jim je bilo dano rojevati in tudi vzgajati. Pa ne le to; učiti, ljubiti in biti ljubljen. Učiti shoditi in hoditi.

Po poti življenja, ki se odpira, ki ne bo vedno gladka, ravna, brez ovinkov. Zato je tako pomemben tudi »klic po očetu«, na kar opozarja dr.Tomorijeva v knjigi z istim naslovom.

Ta mala, drobna bitja, ki bodo svoje življenje nadaljevala, ne le z gensko zasnovo, bodo morda kdaj kasneje težko spregovorila o tem kar jih je zaznamovalo v dobi ranega odraščanja. O njih se bodo razpisali strokovnjaki, ki jim je »branje« psiholoških profilov, bolezenskih sprememb, značajskih lastnosti in še česa, kar oblikuje človeka in ga vse življenje vodi med zdravjem in boleznijo, osnovni poklic. Psihologi in psihiatri, ki bodo morda kdaj kasneje posegli globoko v odraslo bitje, v njegovo podzavest, da bi izbrskali tisto najpomembnejše: otroštvo. Določa celo osnove za zveze odraslih, intimna doživetja, globoke krize, vzpone in padce.

Med vsemi vrednotami bi zato morali izpostaviti prav spoštovanje, dostojanstvo in učenje ljubezni. Dajanje in sprejemanje, krog njunih izmenjav. Zakaj tako radi pravimo, da mora biti moški močnejši, da mora znati voditi, ustvarjati, živeti brez solz, joka, vedno stoje, nikoli kleče? Zakaj naj bi bila ženska nežna, dobra, celo ubogljiva? Kdo ima pravico moškim jemati čustva in solze? Kdo sme od žensk zahtevati, da živijo le v ponižnosti, dobrotljivosti in usmiljenju?

Zakaj si pravzaprav želeti le emancipacije žensk in njihovega spreminjanja, če bodo moški ostali enaki? Vsi moramo doumeti potrebo po spremembah.

Tudi zato je krog odnosov tako zapleten, tako težko razumljiv in včasih celo nerešljiv. Ko obsojamo moške in njihovo, včasih celo agresivnost, pa moč in željo po prevladi, egoizem, nepoznavanje ženskih čustev in potreb, tako radi pozabljamo, da so vsi imeli mater. Tisto bitje, ki jih je rodilo in tudi učilo. Pogosto zanemarjamo dejstvo, da jim je prav mati dajala večvrednostni kompleks, se zanje žrtvovala v duhu »Cankarjevske« matere, jih učila, da so nekaj posebnega, da jim ni potrebno vsega znati, predvsem pa ne enakovredno in enakopravno.

Od tu pogosto razlike pri opisovanju snah in zetov. S snaho za tako taščo nekaj ni v redu; ni prava, dobra, primerna za sina, če ne dela in gara, se razdaja in osrečuje njenega edinega, ljubljenega, odličnega in sploh oh in ah ... sina in na drugi strani ubogi zet, ki je prav tako vseh kritik vreden, če krhki, nežni, dobri in plemeniti vili v obliki hčerke, ne nudi vsega, kar bi ji moral, ni dober, pozoren, delaven, marljiv in še kaj; do nje in otrok.

Skratka, kako različne zahteve za lastne otroke in tiste, ki jih ti pripeljejo v razširjeno družino. Kje je tu enakopravnost, kje naša doslednost?

Koliko črnila bo še prelitega, koliko debat, simpozijev, okroglih miz, kongresov in še česa, da bi se naučili najpomembnejšega; spoštovanja slehernega bitja, ne glede na spol.

Ko torej vstopamo v krog odnosov, bodisi v lastni družini ali zunaj nje, ko okoli nas zasije mavrična podoba barv, je nujno vedeti, da ne moremo spreminjati drugih, da je ta pot izredno težka, da pa lahko vsaj delno spremenimo sebe. Pa tudi svoja pričakovanja do drugih. Mi smo tisti, ki lahko iz odnosa, ki nam ni všeč, tudi izstopimo. Če gre za najbližje, če gre za družino, pa je potrebno to storiti tako, da ne škodimo otrokom, ki niso krivi, da nas imajo za starše.

Nenazadnje s partnerjem nismo v sorodu, z otrokom pa.

In zato bi za konec razmišljanja o rasti odnosov, o tem kakšni smo, kakšni želimo in hočemo biti, ponudila prelepo zgodbo; staro indijansko modrost.

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je, 'moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas .

Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, samopomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti, je egoističen.

Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.'

Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka:

'Kateri volk pa zmaga?'

Dedek je preprosto odgovoril, 'Tisti, ki ga hraniš.'