c S
Razmišljanja 12: Ne bodi kot drugi
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
01.01.2008 Dan praznovanja ali proslavljanja imenujemo praznik, svetek ali festival. Si predstavljate, da ne bi imeli praznikov, da se leto ne bi končalo, da ne bi izrekali in sprejemali čestitk ter prirejali praznovanj? Nikakor. Drama rojstva in smrti je bila že v preteklosti pomembni del življenja, saj so iz nje nastali številni miti in praznovanja. Pravijo, da ne smeš opustiti praznikov, saj sicer prazniki zapustijo tebe. Pa lahko praznujejo VSI?

NE BODI KOT DRUGI
Feri Lainšček Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane. Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti. Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.


Koliko želja in pričakovanj, izrečenih besed, voščil, prijaznosti, daril, a ne za vse. V dneh, ko neizmerno hitimo, ko v trgovinah skoraj ni več vozička, da bi vanj spustili kovanec in se z njim popeljali mimo dobrot na upognjenih policah, ob nas živijo ljudje, ki si ne morejo privoščiti skoraj ničesar. Zato je to trenutek, ko lahko pomislimo tudi na osamljene, drugačne, razočarane in jim namenimo vsaj eno dobro delo. Sama sem se odločila, da s svojo tajnico Ljubo Capuder v okviru Belega obroča Slovenije dve soboti in eno nedeljo v zadnjih vikendih iztekajočega se leta, preživim drugače. Med ljudmi, na ulici. Na stojnici, ki jo je brezplačno pod Frančiškansko cerkvijo na Prešernovem trgu za nas postavil ljubljanski župan.

Vredno je, da preberete kako sem to doživela.

Bilo je mrzlo, tam okoli pet do sedem stopinj pod ničlo. Ljudje so hiteli, nekateri obloženi, drugi prazni, tretji z nakupovalnimi vozički. Opazovala sem jih in se z marsikom pogovorila. Nenadoma sem zagledala mladeniča, to sem sklepala le po postavi, kajti njegov obraz je izdajal usodo žalostnega fanta. Pristopil je, povprašal kaj pomeni beli krog na modri podlagi in pripovedoval. Govoril o tem, da je živel brez staršev, v rejništvu, da ima petindvajset let in je sedaj na cesti. Izvedela sem, da spi v vagonih, da prosi za pomoč, da je brez doma. Ničesar ni želel. Samo pogovoril bi se rad. Usta so izdajala da že dolgo ni videl zobozdravnika in, da mu za starost manjka vse preveč zob. Pomislila sem na družbo, na centre, na ljudi, ki bi ga morali opaziti.

Zaradi njega in podobnih, bi si želela, da bi bila družba prijaznejša, da bi jih opazili in »spravili s cest«, da bi lahko delali in ne bi spali v vagonih in na klopcah.

Nisem še uredila vseh misli po prvem obisku, ko sem zagledala prizor; gospod srednjih let, za silo urejen, žalostnega pogleda in oči, je v rokah stiskal nekaj zavitkov kruha. Skozi folijo se ga je dobro videlo. Pomislila sem od kod ga prinaša in kmalu dobila odgovor. Od Frančiškanov. Tam ga delijo za lačne. Kako lepo in ganljivo, sem razmišljala. Stiskal ga je k sebi in odhitel. Torej, so mnogi, ki ga nimajo, pa ga tam dobijo.

Ob stojnici so se oglasili mladi in stari. Dve afriški deklici s čudovitimi kitami v laseh pa nista mogli verjeti, da lahko vzameta igračko in jo odneseta s seboj. Kar tako, brezplačno. Ker so nam jih podarili dobri ljudje, jih lahko tudi mi podarjamo naprej. Mnogi so v skrinjico spustili kak euro, bili so celo taki, ki so jih dali deset, nekdo dvajsetaka. Te dni bomo tistim otrokom, ki niso uspeli minuli petek priti po darila na Beli obroč, kupili še nekaj sladkarij in jih poslali. Zagotovo bodo paketa veseli.

Sicer pa sva z Ljubo tudi prodajali obe moji knjigi in pri tem hudo zmrzovali. Ob nas Lions klub, kjer so delili čaj in kuhano vino. V tem silnem mrazu nas je ogrelo. Nekoliko stran še ena stojnica. Koledarjev zapis: Hiša sonca. Gre za Varstveno delovni center Dolfke Boštjančič z Iga. Tudi tam so se prodajali izdelki varovancev, o izdelavi katerih sem govorila v prejšnji kolumni. A, ljudje so hiteli mimo in čeprav je bilo skoraj vse po euro ali dva, niso vedeli kdo to prodaja in zakaj bi kupili. Žal mi je bilo le, da imam že toliko daril, kupljenih med letom, da sem jih pri njih sedaj kupila le nekaj. Iz velikega spoštovanja do otrok, ki so to naredili in vzgojiteljev, ki so jim pomagali. Razmišljam, da bi morali narediti nekaj zato, da bi ljudje pokupili vsa njihova darila, ki so ročno izdelana, ker so, čeprav ne vedno popolna, delo pridnih ročic, saj pomenijo pozitivno sporočilo, dobroto in prijaznost do drugačnih.

ame in Ljubo so bili dnevi na stojnici velika šola. Šola potrpljenja, povezovanja ljudi, njihovih navad, izrazov na obrazih, veselja, pa tudi žalosti. Mimo so prihajali taki, ki si jim že navzven videl, da imajo vsega napretek, pa tudi drugačni. Mnogo se jih je ustavilo pri nas in pokramljali smo o problemih. Pogosto mislim, da jih poznam, a vedno znova ugotavljam, da je še mnogo takih, o katerih dosedaj nisem vedela dovolj.

Nedelja je prinesla boljšak, a tudi tam zaradi hudega mraza ni bilo toliko ljudi kot sicer.

Spomnila sem se na ubogo Andersenovo deklico, ko je na predvečer novega leta zmrznila. Ugotovila sem, da je »deklic«, pa tudi »dečkov« veliko, vsekakor mnogo preveč. Da bi lahko srečni poskrbeli za nesrečne, zdravi za bolne, veseli za žalostne, bogati za revne. Kako zelo bi lahko bil svet lep, prijazen in dober. Kako lepo bi se počutili tisti, ki ne bi mislili le na najbljižje, pač pa še na nekoga, ki je sam, ki mu nihče ne pošlje božično- novoletne čestitke, ne obišče, ne stisne roke v pozdrav in voščilo, ki je kljub vsemu hrupu in blišču sveta osamljen v množici. Zato bi rada svojo zadnjo kolumno v letu 2007 posvetila prav mislim na te, ki bodo božično in silvestersko noč prespali, se zbudili v nov dan z morda eno samo skromno željo; spodobnega preživetja. Stopite v novo leto bogatejši, s spoznanjem, da se sveta ne da premakniti naenkrat, da se miselnosti mnogih ne da spremeniti čez noč. Da je poslanstvo mnogih tudi v tem, da spreminjajo svet. Z majhnimi in drobnimi koraki, a vendar. Naj dobrodelnost preplavi leto 2008, naj plamen pomoči nikoli ne ugasne in z njim mnogim zagori lučka upanja.