Smo nacionalna institucija za človekove pravice s tremi samostojnimi organizacijskimi enotami - zagovorništvom otrok, državnim preventivnim mehanizmom in centrom za človekove pravice. Uradu varuha se je pridružil Svet varuha za človekove pravice kot posvetovalno telo. Zapuščina novemu varuhu, ki nastopi mandat 24. februarja, je tako zelo velika. Po zaslugi vseh zaposlenih v Uradu varuha človekovih pravic.
»V nekem azijskem mestu sta živela dva nesrečneža. Eden je bil slep, drugi pa hromih nog. Oba sta bila revna, tako revna, da sta vsak dan prosila nebo, naj ju odreši življenja. Zakaj bi živela v takšni nesreči?
Nekoč, ko je slepi prišel prosjačit na glavni trg, je naneslo, da je zaslišal vzklike hromega moža. Njegove mile prošnje so ga ganile. Pa je vendarle našel tovariša v nesreči. Sedel je k njemu.Začela sta kramljati in ko je preteklo nekaj ur, sta že bila prijatelja.
»Jaz imam svoje tegobe, vi pa svoje!«
»Združiva jih,« je predlagal slepi. »Potem bodo manj strašne.«
»Ojoj,« je odvrnil hromak, »jaz ne zmorem narediti niti koraka, vi pa ničesar ne vidite. Kakšno korist bi nama prinesla združitev dveh trpljenj?«
»Kaj?« je povzel slepi. »Povsem preprosto. Skupaj imava vse potrebno, jaz imam noge, vi pa oči. Jaz vas bom nosil, vi pa boste moj vodnik. Jaz bom hodil namesto vas, vi pa boste videli namesto mene.«
Dogovor je bil sklenjen v nekaj minutah. Ko sta se odpravila po ulicah novi usodi naproti, sta jima na obrazih sijala široka nasmeška.«
Po francoskem basnopiscu Florianu
(1753-1794)
V knjigi Modrosti srca filozof razmišlja: »Človeška moč se skriva v medsebojni pomoči. Mnogi strokovnjaki za prazgodovino menijo, da je šibko in nebogljeno bitje, kakršen je človek, pred več milijoni let prekašalo vse druge živali prav zaradi medsebojne pomoči. Se vam ne zdi, da danes nemalokrat pozabimo na njeno moč? Je medsebojna pomoč resnično zgolj stvar posameznikov? Bi morala biti navzoča tudi med ljudstvi? Kako jo dandanes spodbuja naša družba, naša država?«
Ob poučni zgodbi razmišljam o poslanstvu Varuha kot institucije s številnimi zaposlenimi in tudi vsakokratnega varuha kot predstojnika. Deluje s svojo strokovno in moralno avtoriteto ter poziva državo k rešitvam, ugotavlja kršitve človekovih pravic, s poudarkom na področju tistih, ki si sami ne morejo ali celo ne znajo pomagati.
Varuh pa smo vsi - od receptorja, glavne pisarne in celotnega sekretariata, vključno s službo za odnose z javnostmi, publicistično dejavnost in mednarodno sodelovanje, do vseh strokovnih sodelavk in sodelavcev, direktorice strokovne službe, generalnega sekretarja, namestnice in namestnikov ter aktualnega varuha oziroma varuhinje. In prav vsi zaslužni za to, da smo v teh letih marsikaj premaknili, da je ljudem danes na bolje.
Ker je postopek zaupen, številne zgodbe, ki jih uspešno rešimo, niti ne pridejo pred obličje medijev, da bi jih ti obelodanili. Veliko pogosteje se piše o slabih, pa čeprav celo nepreverjenih »resnicah«. Včasih ob tem kar težko molčimo.
In vendar imam ob zaključku mandata zadoščenje, da smo res mnogo ljudem stali ob strani v hudih trenutkih. Nekaterim celo zgolj z nasveti, ki so jih sprejeli in morda šele takrat zares verjeli v pravosodje, ki drugače pač ni moglo odločiti. Verjeli, da nimajo prav, pa čeprav jim košček zemlje pomeni vse. Sprejeli pojasnila, da so zamudili roke za pravna sredstva, ker se na te poti sploh niso podali. Videli, da imajo tudi drugi svoje človekove pravice. Spoznali, da so predstavili le svojo plat zgodbe, nasprotno pa zamolčali. Če bi nam pisali njihovi nasprotniki, bi odločitve pohvalili.
Številnim smo odprli nove poti iskanja pravice in dobrega upravljanja. Tako je bilo nadvse pravično, da so otroci s posebnimi potrebami na Ptuju po letih prizadevanj dobili novo šolo dr. Ljudevita Pivka. Prav pri Varuhu so podpisali aneks med pristojnim ministrstvom in župani, da se gradnja nadaljuje in konča. Spominjam se enega od županov, ki me je vprašal, zakaj se kot varuhinja v to skoraj nerešljivo zadevo sploh vmešavam. Mar ni šlo za šibke posameznike, ki so si to šolo po stotih obljubah zaslužili? Dobili so jo.
Spominjam se mnogo obiskov občin in županov, kamor so prihajali številni pobudniki. Vsak s svojo zgodbo. Nekatere so se rešile celo tik pred našim prihodom, za katerega so pristojni vedeli in z rešitvijo pohiteli. Nekatere teme smo odprli na pogovorih z župani. Marsikaj se je dalo spremeniti.
Spominjam se nekaj uspešnih primerov, ki smo jih prepustili pro bono odvetnikom, zato hvala Odvetniški zbornici Slovenije, ki je odprla svoja vrata.
Številne naše poizvedbe pri organih so obrodile takojšnje rešitve. Našli smo mnogo nepravilnosti, založene oporoke, pomanjkljivosti - celo pri razpisih štipendij, ki so bili v hipu razveljavljeni.
Trdili smo, da so marsikateri zakoni neustavni, in odšli po poti iskanja rešitev na ustavno sodišče. Ko nam je pritrdilo, so bile zadeve rešene za stotine ljudi, kdaj celo tisoče. Tudi če nismo bili uspešni, smo bili pomirjeni, saj nam nihče ni mogel očitati, da nismo vsaj poskusili. Tako čakamo le še na dve odločitvi, o katerih zaradi očitno velike zahtevnosti sodišče dolgo odloča. Gre za razvpiti Zakon o tujcih in Zakon o policijskih pooblastilih. Te dni bomo vložili še eno zahtevo za oceno ustavnosti, naslednja pa se že pripravlja.
Redkeje vlagamo ustavne pritožbe, a prav v tem mandatu smo bili prvič uspešni, saj je ustavno sodišče razveljavilo sodbe okrajnega, višjega in vrhovnega sodišča. Pogosto smo se oglašali tudi v vlogi amicus curie, enkrat celo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Odločilo je decembra 2018 in nam v veliki meri pritrdilo.
V pogovorih s številnimi ministri in drugimi predstavniki državnih organov smo iskali odgovore na dileme, spreminjali slabo prakso v dobro, tudi na perečem področju okolja in prostora.
Opozarjali smo na predolge postopke, ko gre za otroke, na etiko poročanja medijev o teh postopkih, branili prepoved telesnega kaznovanja in novosti na področju boja proti nasilju. Odzivali smo se ob vseh spornih praksah ter si vedno pridobili simpatizerje in nasprotnike. Teh, ki razdvajajo, je namreč veliko, celo veliko več kot tistih, ki združujejo.
Zato je varuh nenehno izpostavljen. Zlasti če brani šibke in marginalne skupine, med njimi tujce, migrante, skupnost LGBT, Rome ...
Celo ko sem se zavzela za otroke s posebnimi potrebami, ki so nastopili na Slovenski popevki, sem bila deležna »pekla«. A nič hudega, vse to me je naredilo močnejšo. Splačalo se je. Za otroke, njihove starše, igralce, ki so jim dali možnost, in hrabrega režiserja.
Začeli smo opozarjati na »lahko branje«, ki pa naj ne bo namenjeno le ljudem s posebnimi potrebami, temveč vsem, saj za prenekatere odločbe potrebujemo strokovnjaka, da jih prebere in ustrezno razloži.
Nadzirali smo centre za socialno delo in druge ustanove. Na terenu smo opravili kar nekaj obiskov, celo tam, kjer nas sploh niso pričakovali. V prejšnjem letu, ki je bilo pri Varuhu posvečeno starejšim, smo obiskali številne domove starejših občanov. Naš državni mehanizem letno obišče vsaj 80 različnih institucij, ki skrbijo za osebe z odvzeto ali omejeno svobodo gibanja. Posvetili smo se demenci in njeni grozljivi razsežnosti ter prav pri Varuhu odprli prvo točko, prijazno do bolnikov z demenco.
Odločno smo opozarjali na nesprejemljivo prakso odvzema enega izmed dodatkov za slepe in slabovidne ter poznejšo nezmožnost povrnitve škode, ki jo je povzročilo neutemeljeno tolmačenje ministrstva. Veseli me, da se zdaj premika ter da bo, upam, država priznala napako in popravila krivico. Z ministrico in generalnim državnim odvetnikom iščemo rešitve.
In kdo najbolj šepa? Prvo na spisku je seveda to isto ministrstvo, ki je najbližje ljudem, saj jih spremlja od rojstva do smrti, najpogostejša kršitev pa slabo upravljanje.
Številni še vedno živijo na socialnem dnu ter izgubljajo svoje dostojanstvo pri iskanju oblačil in hrane pri humanitarnih organizacijah, saj s premajhnimi dohodki, pokojninami ali invalidninami nimajo materialnih sredstev za človeka spodobno življenje. Med ogroženimi je tudi skoraj polovica brezposelnih, desetina vseh zaposlenih in med njimi predvsem samozaposleni, nekaj več kot deset odstotkov mladoletnih otrok, ki delijo usodo svojih staršev, in petina vseh nezmožnih za delo. Slovenija pri primerjavi socialnih kazalnikov z drugimi evropskimi državami dosega razmeroma dobre rezultate, vendar si država nikakor ne sme privoščiti zlate statistične sredine, temveč mora stremeti k popolni odpravi revščine.
Seveda mora hkrati spodbujati iskanje zaposlitve in tudi dejansko delo trenutno nezaposlenih. Prejemanje zgolj socialnih transferjev lahko vodi v brezdelje in bolezni, zlasti psihične, kar terja previsok davek. Za posameznike in državo.
Kajti država smo vsi - zdravi in bolni, verni in ateisti, bogati in revni, vseh ras, spolov, jezikov, političnih in drugih nazorov ter drugih posebnosti, ki nas morajo le bogatiti.
Tudi ko ne bom več varuhinja, si bom prizadevala za vedno aktualna načela Splošne deklaracije človekovih pravic. Ker je tako prav in ker bi se za to morali zavzemati vsi.
To je torej zadnja kolumna v vlogi varuhinje, a njihovega pisanja nisem končala, saj jih bom po zaslugi odgovornih na istem portalu še objavljala in se tega zelo veselim. Upam, da se tudi vi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
