c S
O globalnem sporazumu s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) – NE!
Izr. prof. dr. Andraž Teršek Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška ustavnik@andraz-tersek.si
27.05.2022

V teh dneh je bil za generalnega sekretarja WHO ponovno izvoljen več kot le kontroverzni in genocida legitimno osumljeni dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus Tedros. Bil je – zelo demokratično in prepričljivo - edini kandidat. Pričakovano in logično, tudi glede na svetovno družbeno realnost, je bil izvoljen tako rekoč soglasno. V izvršnem svetu WHO je ponovno pristala tudi ga. Vesna Kerstin Petrič, ki je v Sloveniji vodja Direktorata za javno zdravje na MZ.

Skoraj istočasno, ali pa tik za tem, je že bilo javno objavljeno obvestilo vladnega urada za komuniciranje, v skladu z našimi dvoletnimi napovedmi in pričakovanji: tudi opičje koze je potrebno uvrstiti v prvo kategorijo nalezljivih bolezni. Tako, kot se je to storilo s kovidom. O očitni in absolutni (bolj očitna in bolj absolutna ne bi mogla biti) znanstveni neutemeljenosti te poteze spet noče slišati nihče: od politikov, medijev, varuhov pravic, drugih javnih funkcionarjev, zdravnikov – pri slednjih je manjšina istih oseb še vedno le uporniška, preganjana in šikanirana manjšina.

Rekli bodo, Gospodarji, da je to treba storiti zato, ker takšnega števila okužb še ni bilo... Spet bodo debelo lagali. Četudi gre za bolezen, ki se prenaša s tesnim stikom in kapljično (tokrat najbrž res tako, četudi je kovidna laž o takem prenosu v dveh letih in še malo že shodila) in bolezen ni kugno ali mrzlično smrtna, bodo zatrjevali, da je. Debelo bodo lagali. In še naprej bodo statistično debelo lagali. In smo Tam. Zdaj smo šele zares Tam. Na vratih Pekla.

Na tem mestu bi spet lahko za debelino več zajetnih knjig navajal kategorična dejstva, neizpodbitne materialne dokaze, preverjena znanstvena dognanja in legitimna neposredna vprašanja, ki niso dobila odgovora in ga ne bodo dobila. Ker uradno informacij ni. Četudi so. Vse informacije o vsem. Javno in prosto dostopne. V tem je še naprej poanta. Psihološka poanta. A tudi o tem ne bom pisal na tem mestu. Sem pa že pisal o tem, tudi na tem mestu. Omejil se bom na ustavno pravo.

O suverenosti

Suverenost je ustavnopravni koncept, sestavljen iz delov. Prvi del predstavlja teoretična predpostavka, da je politična – javna - oblast utemeljena s suvereno odločitvijo naroda kot nosilca neodtujljive pravice do politične samoodločbe in samobitnosti, samouresničitve v političnem oziru. Pojem narod, ki je tudi koncept, je skupek zgodovine in tradicije, temeljnih pravil, načel, vrednot, pričakovanj, povezanega načina življenja, aspiracij ipd., ki vključuje točno določeno in politično organizirano skupino ljudi, v določenem času, na določenem ozemlju.

Širši je od pojma ljudstva, kot skupnosti določenih posameznikov, živečih na določenem ozemlju in pod določeno politično oblastjo, s tem pa določeno pravno jurisdikcijo. Narod je suveren. Ljudstvo pa ima s suverenostjo točno določeno vez. Ljudstvo določa pripadnost državi, ki se odraža v državljanstvu. Lahko se odraža tudi v prebivališču, če pravni red države tako določa. Zato tudi njegova volja ni vselej in glede vsega »volja suverena.« Zato se na referendumih ne odraža suverenost ljudstva, ampak njegova oblast. Ljudstvo je nosilec oblasti za vzpostavitev in legitimacijo politične oblasti - vladajoče strankarske politike. Takrat je Suveren in njegova volja je suverena. Svojo neposredno vez s suverenostjo izčrpa z volitvami. To je drugi del suverenosti.

Seveda pa ljudstvo ni suvereno samo ob volitvah, ampak tudi pri odločitvah, ki so po svojem pomenu za narod in ljudstvo bistveno primerljive z volitvami. Zato je in mora biti ljudstvo Suveren pri vseh političnih odločitvah, ki neposredno zadevajo samo suverenost in avtonomijo – države, naroda in ljudstva. O tem ne more in ne sme biti nikakršnega dvoma.   

Tretji element suverenosti predstavlja dejstvo, da je državna oblast de facto le bolj ali manj avtonomna, ne pa tudi dejansko suverena. Vpetost države v mednarodno pravo, nadnacionalno politiko, svetovno ekonomijo in pravno organizirano geopolitiko (zlasti EU, NATO, ZN, SEF, MDF, WHO …) ustvarja polje prostega presojanja in odločanja države, ki je omejeno. Zato je samo bolj ali manj avtonomno, ni pa suvereno. Tisto, kar ostane od suverenosti, pa je prav suverena pravica države, naroda in ljudstva, da ohranja neposredni stik in nadzor nad svojo suverenostjo in nad odločitvami, s katerimi se del izvrševanja suverenosti prenese na nekoga drugega, ki ni matična država in se s tem polje avtonomije oži.

Suverenost kot politični, pravni in (tudi) moralni koncept terja očitno in prepričljivo vez s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami ter s človečnostjo, kot smotrom in ciljem suverenosti. Njim gre pripisati suverenost - kot politično in moralno kakovost. To jasno izhaja iz preambule k slovenski ustavi, iz besedila ustave, iz odločitev ustavnega sodišča in iz ustavnopravne doktrine (Komentar Ustave Republike Slovenije). Zato je v Republiki Sloveniji (to kontinuirano pojasnjujem od leta 1999, javno pa od leta 2009) uveljavljen model temeljske ustavne demokracije.

Globalni sporazum z WHO - ustavnopravno

Globalni sporazum, po katerem bi – oziroma očitno res bo, saj je to ena pomembnejših točk Projekta, nujnih za njegovo nadaljevanje in dokončanje - WHO v 'določenih', a ne natančno določenih in zato tudi ne dovolj jasnih okoliščinah, prevzela izključne, zatorej »suverene« oblastne pristojnosti, pomeni odpoved tistemu, kar nam je znano kot narodna suverenost, ustavna demokracija, državna suverenost, oblast ljudstva, vladavina prava in svoboda. Take »okoliščine« bodo seveda trajno ponavljajoče se epidemije in pandemije ... (Ne bom naslovil njihovega izvora, smotra in cilja, četudi je vse to že lep čas zelo očitno, neovrgljivo.) S tem bi suvereno Republiko Slovenijo spravili v povsem podrejen položaj. Tak sporazum bo, poleg vsega drugega, izrazito neustaven. Če se bi ali se bo Republika Slovenija zgolj s podpisom nekega ministra ali drugega javnega funkcionarja vsakokratne izvršilne oblasti hotela odpovedati prav tistemu, zaradi česar je kot država nastala in kar je njena funkcija, bo to očitno in kategorično neustavno. Pravno se na ta način ne more in ne sme prenesti katerega koli dela lastne suverenosti na katero koli pravno entiteto oziroma se ji odpovedati. Pa naj gre za prenos na državo, skupino držav ali organizacijo.

Tako ravnanje bi pomenilo izpolnitev razlogov za legitimen, utemeljen očitek tudi o storitvi kaznivih dejanj napada na neodvisnost države (350. člen KZ-1) in sabotaže (357. člen KZ-1).

Odhajajočo in prihajajočo Vlado Republike Slovenije ter aktualnega in bodočega ministra, pristojnega za zdravje ter z njegove strani pooblaščene osebe smo zato že javno opozorili (prvopodpisani pod Javni poziv, ki je hkrati peticija, smo Domen Gorenšek, prof. dr. Boštjan M. Zupančič in avtor), da nihče ni nad Ustavo Republike Slovenije. Izvršilna oblast ali njen del, glede na ustavno državno ureditev, nima nikakršnih pristojnosti, pooblastil, oziroma mandata ljudstva za predajo ali krnitev suverenosti Republike Slovenije in oblasti ljudstva, za račun katerekoli mednarodne organizacije; kaj šele organizacije, ki je z vidika financiranja in v tem smislu 'lastništva', zatorej tudi partikularnih in kratkoročnih interesov, pa z vidika politike delovanja in vpetih interesov ter ciljev, veliko prej in mnogo bolj globalni, poslovno-politični konglomerat, kot karkoli drugega, zlasti pa kot nadnacionalna entiteta, ki bi delovala v funkciji varovanja, spoštovanja, uresničevanja in univerzalizacije temeljnih človekovih pravic in svoboščin, demokracije in vladavine prava (v smislu 3.a člena URS). WHO se namreč – in med drugim - v pretežnem deležu financira iz donacij zasebnih farmacevtskih družb ter nekaterih “nevladnih organizacij.” Zveneča imena pa ob tem bijejo v oči.

Res je sicer, da lahko Republika Slovenija skladno s 3.a členom Ustave RS prenese del suverenih pravic v izvrševanje na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države. Zato ta določba Ustave RS opredeljuje državo kot ustavno demokracijo temeljnega modela, v kateri so najpomembnejši politični in ustavnopravni koncepti svoboda, suverenost naroda, pravica do politične samoopredelitve naroda, oblast ljudstva, politična enakost, pravna enakopravnost ter suverenost temeljnih človekovih pravic, svoboščin in temeljnih ustavnih načel. A tudi za kaj takšnega je potrebno predhodno doseči dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, ljudstvo pa je tudi v tem primeru nosilec pravice do referendumskega, ali v tem oziru plebiscitarnega neposrednega odločanja.

Čeprav smo kot država že del WHO (slo. SZO), pa gre v primeru globalnega sporazuma za povsem nov ustroj ne le delovanja te organizacije, pač pa z vidika  posameznih držav članic tudi za uzurpacijo njihove suverenosti. To, kar se pripravlja z Globalnim sporazumom SZO je tako daleč od mednarodne organizacije za učinkovito in koordinirano varovanje življenja in zdravja ljudi, ki in kot je bila zamišljena in predstavljena, da tega ni mogoče zanikati niti z zavestno skepso. Njena funkcija je bila nekoč v obveščanju in svetovanju državam članicam v zadevah s področja javnega zdravja. Le v takšni organizaciji je članstvo Republike Slovenije potrebno in zaželeno. Nikakor pa ne v organizaciji, podrejeni in odvisni od farmacevtskih lobijev ter zasebnih organizacij, tudi političnih in politično-ekonomskih elit, ki imajo v njej praktično status države in katere namen je – popolni - prevzem oblasti na račun suverenih držav. V funkciji vse kaj drugega, kot varovanja življenja in zdravja ljudi.

Odločitve, s katerimi smo državljanke in državljani že prenesli del državne suverenosti na mednarodne organizacije, je hkrati in vselej sprejemalo ljudstvo neposredno, na plebiscitu in referendumu. Torej ljudstvo, ki je po ustavi edini nosilec oblasti v Republiki Sloveniji. Referendum bi bilo nujno potrebno izvesti tudi v konkretnem primeru, če bi kot država dejansko hoteli pravno veljavno pristopiti k tej, očitno povsem novi mednarodni organizaciji, ki na novo ureja ne le ustroj družbe, pač pa ob povsem nedoločenih pogojih tudi možnost polnega prevzema oblasti odločanja – namesto suverenih držav. Seveda bi vsi, ki zmoremo, znamo in si upamo javno misliti, storili vse po svojih močeh, da kaj takega nikomur v državi ne bi prišlo več na misel. 

Skladno s tem smo podpisniki omenjenega javnega poziva vladi RS, pristojnemu ministru za zdravje in z njihove strani pooblaščenim predstavnikom javno sporočili:

  1. Če pooblaščeni predstavnik vsakokratne izvršilne oblasti Republike Slovenije ne bo eksplicitno in pravočasno zavrnil pristop Republike Slovenije k globalnemu sporazumu s SZO, ali bo podpisal kakršenkoli dokument, s katerim bo prenesel suverenost odločanja Republike Slovenije na to organizacijo, bomo takšen podpis šteli za samovoljno dejanje, v primeru nepravočasne in eksplicitne zavrnitve pristopa, če je ta potrebna, pa za opustitev dolžnega ravnanja posameznika oziroma dela izvršilne oblasti. Posledično bosta bodisi nepravočasno aktivno ravnanje bodisi podpis dokumenta, s katerim bi Republika Slovenija pristopila k globalnemu sporazumu s Svetovno zdravstveno organizacijo, pomenila pravno neveljaven in nezavezujoč akt za ljudstvo Republike Slovenije kot nosilca oblasti v državi. 
  1. Kot pravno veljavnih ne bomo priznali nikakršnih ukrepov, ki bi jih v bodoče Republiki Sloveniji nalagala Svetovna zdravstvena organizacija in bi nasprotovali z Ustavo RS zagotovljenim človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, materialnim dokazom in neizpodbitnim znanstvenim dognanjem. Obenem tudi javno sporočamo, da ne bomo spoštovali pravno neveljavnih aktov, ki bi bili v nasprotju s slovenskim ustavnim redom, kot tudi ne oblastnih dejanj, ki to glede na ustavno zapisano državno ureditev (80. člen URS in naslednji) dejansko ne bi bila.

Pristojnim torej vljudno priporočamo, da jasno odklonijo vsakršno nadaljnjo predajo slovenske suverenosti brez predhodno izpeljane obširne, transparentne, strokovne, objektivne in resnicoljubne javne razprave, brez ustreznih postopkov odločanja v Državnem zboru RS in brez izvedbe referenduma.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.