c S
V./40. Evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijskega solidarnosti
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
22.02.2012 S 1. januarjem 2012 smo vstopili v Evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijskega solidarnosti, v katerem želijo Evropska unija in države članice vzpodbujati uresničenje vizije družbe vseh starosti, podaljšanje življenjske dobe obrniti v prid starostnikom in drugim generacijam, vzpodbujati zaposlovanje in ohranjanje delovne aktivnosti tudi za tiste, ki so že upokojeni, skrbeti za dolgotrajno bolne in invalidne posameznike, vzpodbujati mobilnost starejših, zdravo staranje, neodvisno življenje doma, strpnost in vključitev v informacijsko družbo, ki je postala nuja vsakdana. Bomo to zmogli? Ali lahko Evropsko leto in vključitev celotne družbe, ne le naše, tudi preostalih držav Evropske unije, pri tem pomaga?

 

Sredi ceste se je zgrudil človek. Mrtev.

 

Nagnete se kopica radovednežev.

Promet zastane.

Rešilni avto ga odpelje v mrtvašnico.

Tri dni čakajo, da pride kakšen sorodnik,

prijatelj ali znanec.

 

Nikogar ni. Položijo ga v nekakšno hladilno skrinjo.

Nenavaden simbol:

Hladilne skrinje za ljudi, ki so jih vsi pozabili.

Čakajo štirinajst dni.

Še vedno ni nikogar.

Neko popoldne

ga v mrliškem vozu

odpeljejo na pokopališče in pokopljejo,

 

najdeno stvar,

ki je nikomur ni mar.

 

To je bil človek,

ki je živel v mestu čisto sam,

ljudje v njegovi bližini

so ga že zdavnaj pokopali.

                                     Phil Bosmans

 

Pobude, da postanem ambasadorka v Evropskem letu, namenjenemu aktivnemu staranju in solidarnosti vseh, sem bila vesela, saj se s tem nekako nadaljuje poslanstvo, ki sem ga imela v preteklem, to je letu 2011, ki je bilo posvečeno prostovoljstvu. Še vedno sem prepričana, da smo prostovoljci tisti, ki lahko skupaj z vladnim sektorjem gradimo boljši jutri, opozarjamo na šibke točke, ponujamo zrcalo tistim, ki se sicer vanj radi gledajo, a prepogosto ne prepoznajo. Vsak dan smo starejši tudi mi, čas nam teče povsem enako, nekateri pravijo, da s staranjem celo hitreje. Stoletniki niso več redkost. Med čilskimi rudarji je bil najstarejši star 74 let in najmlajši 12 let, med njimi so se spletle preštevilne medgeneracijske vezi in povsem jasno je bilo, da brez teh ne bi preživeli. Vsaj ne vsi.

Ob podaljševanju delovne dobe s premnogimi vprašanji vstopamo v ospredje, saj je mladih brezposelnih daleč, daleč preveč, zato ne zmoremo razumeti zakaj bi starejši ostajali dlje na svojih delovnih mestih in jih ne prepuščali mlajši generaciji. A, ne glede nato ali bodo starejši zaposleni ali le delavni; doma, pri vnukih, kot prostovoljci, je pomembno, da delovni elan, povezan z vitalnostjo in obratno, ne zamre.

Podobo v družbi si namreč vsaka generacija kroji sama. To sporočilo se zdi izjemnega pomena. Starejše vse prepogosto enačimo z invalidi, čeprav jih je že med mladimi mnogo, in starost sama po sebi še ne prinaša obvezne palice, hojce, invalidskega vozička. Le približno 20% starejših, glede na dosegljive podatke, obvezno rabi tujo pomoč, mnogi pa čili, pretežno zdravi in polni moči pomagajo mlajšim. V zadnjem času se tudi zaradi stisk mladih pogosto dogaja, da njihovi dedki in babice zapuščajo domove starejših občanov, pa ne zato, ker tam ne bi želeli ostati, se postarati in celo umreti, pač pa tudi zato, da bi z njihovo pokojnino mladi lahko preživeli.

Povprečna starost v Evropski uniji danes znaša 39,8 let, do leta 2060 se bo po znanih podatkih zvišala na 47,2 leti. Delež starih več kot 65 let bo namreč do leta 2060 skoraj 30%. Leta 2010 je znašal le 16%. Število starejših od 65 let bo naraščalo za približno 2.000.000 ljudi na leto. Prav ta generacija predstavlja mnoge izzive za zdravstvene sisteme in za življenjski standard, ki sledi upokojitvi.

Zato je potrebno v Evropskem letu prispevati k ozaveščenosti vseh, nujne so boljše priložnosti za aktivno staranje. Upokojitev ne pomeni obdobja brezdelja, pač pa veliko priložnost, da postorimo še vse, česar nismo zmogli, znali in uspeli v mladosti in niti v zreli dobi.

Nujno bo potrebno poskrbeti za osveščenost starejših o nasilju vseh vrst, ki so mu lahko prav hitro izpostavljeni, postanejo njegove žrtve in si iz njegovega  kroga ne znajo pomagati, niti izstopiti. Če pomislim koliko let morajo, pa to celo z veseljem počno, starši skrbeti za svoje otroke, torej najmanj do polnoletnosti, pogosto pa še preko te ločnice, se lahko upravičeno vprašamo ali jim bo kdaj ta skrb na kakšen način vrnjena. Zagotovo ne v celoti in ne na tak način, saj so starejši običajno čili in zdravi do 80. leta in preko, kar pomeni, da njihovim otrokom 18 let zanje ne bo potrebno skrbeti.

Dogaja se celo obratno, da je odhajajoča generacija v veliko pomoč mlajšim, tako na finančnem področju, celo pred dedovanjem ali po njegovem nastopu, saj jim ustvarja, zapušča in s tem olajša nadaljnjo življenjsko pot.

Zagotovo je potrebno prekiniti dosledna navajanja, da mladi delajo za starejše, saj so ti svoje »oddelali«, celo v časih, ki so bila leta vojne in kriz, ko marsičesa ni bilo, ko je bil standard veliko nižji, ko se je bilo potrebno marsičemu odpovedovati.

Današnja mladina, zlasti tista blizu tridesetemu letu, je imela povečini lepo otroštvo. Milni mehurčki so se sicer včasih hitro razpočili, a navadili so se potovati, imeti oblačila, počitnice, doma in v tujini, znanje tujih jezikov, računalništva, možnost obiskovanja srednje šole in fakultete, podiplomca in še marsičesa. Tega mnogi od starejših niso znali in zmogli, kajti njihovi starši jim tega vsega niso uspeli nuditi. Vsaj ne premnogim. Kdo sploh danes od mlajših še pozna leto brez dopusta, počitnic, kakšnega potovanja? Redki, le tisti, ki na žalost v teh trenutkih že živijo v silni revščini, pa tudi tem skušajo država,  nevladni sektor in dobrodelni ljudje v številnih akcijah pomagati.

Ljudje odhajajo v domove starejših, veliko jih ostaja doma, v skrbi zase in celo za mlajše, jim namenjajo prihranke, skrbijo za njihove potomce, ...

Zato in zaradi mnogih drugih vzrokov bo potrebno to leto posvetiti skrbi za starejše, za njihovo spoštovanje, življenje brez nasilja vseh vrst, tudi psihičnega in ekonomskega, za ohranjanje sožitja med generacijami.

Naš namen je širiti medgeneracijsko solidarnost tja do najmlajših. To so tisti, ki morajo v šolah, medijih in doma slišati, da so si starejši zaslužili mirnejše življenje, da lahko koristijo zdravstven usluge, ker so jih v svojem življenju  plačali, predvsem pa, da niso za »odpis«.

Kot ambasadorka prostovoljstva si bom v tem letu prizadevala tako pri mladih kot najstarejših, zlasti pa v medijih, da lepe ideje in misli ne bi zamrle, da nas ne bi zajela vsesplošna depresija, da se slabe novice ne bi prodajale za »suho zlato«, da bi iskali dobre, celo najboljše in to dan za dnem.

 

Želim si, da bi se vsako jutro

prebudil z nasmehom,

ki bi mi razjasnil obraz;

da bi s spoštovanjem pozdravil dan,

ki prinaša toliko priložnosti;

da bi se jasnih misli lotil dela;

da bi imel ves čas pred očmi cilj,

h kateremu stremim, tudi takrat,

ko bi počenjal najbolj obrobne stvari;

da bi srečeval moške in ženske

z nasmehom na ustih in ljubeznijo v srcu;

da bi bil vse ure dneva nežen, ljubezniv in plemenit;

da bi se zvečer počutil utrujenega

in bi me mamil spanec ob veseli misli,

da sem dobro opravil svoje delo;

tako si želim modro preživljati svoje dni.

                                               Thomas Dekker


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.