c S
VII/15. Spet kup problemov in zagat
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
18.09.2019 1. september je še najbolj povezan z novim šolskim letom. Zgodi se sicer, da se začetek za kakšen dan ali dva premakne, a to ne spremeni dejstva, da marsikoga ob tem datumu dobesedno zmrazi. Kdo se bo učil z otroki, kako uskladiti urnike obšolskih dejavnosti in katerih, kako vse plačati, bo otrok zbral dovolj točk, kako ga motivirati za učenje, kako bo z disciplino, kaj, če ima naš otrok kakšno motnjo, kako čim prej dobiti odločbo o usmeritvi, dovoliti pregled glave zaradi pojava uši ali ne, kako otroku vzeti mobitel, kdaj mora zares spati in kako to doseči, bo morda žrtev ali nasilnik, pri kom od staršev bo živel, če se razvežeta, in s kom vse bo imel stike ... sto in eno vprašanje in iskanje pametnih odgovorov. Številnih ni prav lahko najti.

Približati sem se hotela otroku z besedami,

 pa so šle pri enem ušesu noter

 in pri drugem ven.

 Približati sem se mu želela s knjigami,

 pa sem požela samo zmedene poglede.

 Obupana sem se zazrla vase

 in zakričala: »Kako naj se približam

 temu otroku?«

 Tedaj mi je majhen deček zašepetal

 na uho: »Pridi, igraj se z mano.«

 
Neznani avtor

Nanizala sem zgolj nekaj vprašanj in dilem staršev ob začetku novega šolskega leta. Ti razmišljajo namreč še o marsičem.

Spominjam se zadnjih let, ko smo se ukvarjali s »fazaniranjem«. Letos sem sicer v mestu videla nekaj, a ne prav veliko, skoraj neprepoznavnih obrazov in ljubkih, povsem popisanih deklet, a v medijih »zaman« čakala slike, komentarje, zgražanja, posnetke metanja jajc in vprašanja, kako se počutijo, kaj menijo o takem »krstu«, kaj bi morali in kdo narediti, da se to ne bi dogajalo. Razmišljam - je morda vse to že izzvenelo, je šolam uspelo preprečiti najhujše, so ravnali pohvalno prav mediji, ker tega niso »širili«, smo morda vsi v prejšnjih letih naredili dovolj, da so tudi mladi spoznali, da vse to le ni tako »in«? ...? Vesela sem, da je bolje. Upam sicer, da res.

Zamislila pa sem se ob drugih temah, ki so za starše zagotovo mnogo bolj skrb vzbujajoče kot ta, ki mine s prvim šolskim dnem. (Še bolje bi bilo, če bi minila za vedno ali dobila milejšo podobo. »Krst« prvošolcev v srednji šoli bi lahko bil tudi prijaznejši.)

Bo naš otrok zmogel, mu bo kdo pomagal? In če ne bo, bo dobil ustrezne odločbe pravočasno in kam se obrniti, če prav vse odpove?

Pogovarjala sem se z nekaterimi zaskrbljenimi starši, takimi, ki nimajo veliko denarja, ki se težko prebijajo čez mesec in imajo že brez tega dovolj hudih težav. Povedali so mi, da so njihovi otroci takoj stigmatizirani, še zlasti, če se ob revščini pojavi še kakšna vedenjska težava. Ne zmorejo jim pomagati, ne vedo, kako dobiti možnost ustreznega svetovanja. Povsod se čaka, sredstev za zasebne »usluge« pa nimajo ...

Včasih se je govorilo o nagajivih, živahnih, porednih otrocih, danes predvsem o motnjah, celo bodočih psihopatih, ojoj, ... pomisliš na neusmiljene morilce. Brala sem, da je treba biti pozoren na to, kako se otrok vede do živali, ali ima brezčutne oziroma neobčutljive poteze, je brezbrižen, z nezmožnostjo vživljanja v druge, ima egocentrično vedenje, deluje zlobno in celo nevarno ... In glej, takoj sem dobila vprašanje: kam z njim? Pomirila sem klicateljico, da je tako grozljivih primerov le za kakšen odstotek in naj ne pretirava. Toda ljudje berejo vse mogoče in otroke, ki so vsaj malo drugačni, takoj »popredalčkajo«. Ko so v »predalih«, je za marsikoga že prepozno. Nase opozarjajo s še bolj neprimernim vedenjem in zadeve se lahko hudo zaostrijo.

Spominjam se svojega prvega razreda osnovne šole. Imeli smo sošolca. Nasilnega, ni se učil, razmetaval je in nagajal. Vsi smo se mu raje ognili, samo da ni bilo konfliktov. Ne vem, zakaj, a prav prijazno sem se mu kasneje približala in mu pomagala. Doma niso vedeli, saj so bili mnenja, da je to lahko celo nevarno. Vzel me je v svoje »zavetje« in bila sem na »varni« strani. Kmalu nas je zapustil, govorilo se je, da je šel v »poboljševalnico«. Zdaj sem prepričana, da se je za tem skrivalo marsikaj in da bi potreboval predvsem dobre strokovnjake. Jih je kasneje dobil, kako je končal? Celo danes jih namreč hudo primanjkuje, kaj šele včasih.

Na drugi strani pa imamo tudi hudo razvajene otroke. Take, za katere smo brali, da imajo že v predšolski dobi rojstnodnevne zabave s 100 povabljenimi (čeprav velja, da povabiš enega otroka več, kot imaš let), več animatorji, posebno hrano in pijačo, tudi za starše malih gostov. Ne veš, kaj jim sploh podariti, ker imajo že vse in bi bil zanje morda zanimiv le še najnovejši iPad ali pametni telefon, pa čeprav se bodo z njimi - imajo jih že nekaj - zgolj obmetavali. Ali pa na njih spremljali risane junake, namesto da bi jim starši brali pravljice in jih pri tem tudi objeli.

Objemi menda delajo čudeže, vendar mnogo otrok staršev skoraj ne vidi. Tisti, ki se komaj prebijajo, zanje nimajo časa. Delajo, garajo, da preživijo, otroci pa so sami, zelo sami ... Bogati in zaposleni pa za varstvo najamejo varuške, take ali drugačne in vendar pogosto edine, ki jih imajo otroci. Če imajo srečo, so te celo boljše od staršev, ki se pehajo za bogastvom. No, nekateri imajo še stare starše ... Se spominjate bojev starih staršev za možnost posvojitve vnukov, če se zgodi najhujše? Novi družinski zakonik to celo predvideva, a primernejši so mlajši sorodniki.

Te dni sem namreč prebrala osupljivo novico, da je v Indiji rodila 72-letna ženska, »srečni« očka jih ima okoli 80. Rodila je celo dvojčici, a kaj ko je mamo, ki bi bila lahko babica ali prababica, takoj po porodu zadela kap. O tem, kaj se je ali se bo kmalu zgodilo očetu, mediji ne poročajo. Kaj sploh reči ob vsem tem? Spominjam se novinarskega vprašanja izpred let, ko je rodila 68-letna Romunka. Z znano ginekologinjo sva bili edini, ki sva se zgražali. Nekatere ženske so menile, da gre za velik, prav fascinanten napredek. Prosim? Ali je tudi koristen in za koga? Že druga starost se mi je zdela več kot neprimerna za materinstvo, a kaj sploh reči o 72-letnici? Ostajam brez besed, ker razmišljam, kako neodgovorno dejanje je pravzaprav to. Prebrala sem, da oba, zdaj skoraj starčka, pred tem nista mogla imeti otrok in je šlo za umetno oploditev. Logično. Je šlo morda za uspel poskus? Še mnogo bolj neodgovorni so po mojem mnenju zdravniki, ki so to opravili. Dvojčici sta obsojeni na posvojitev, saj celo rejništvo ne pride v poštev. No, morda zaradi dedovanja, če bi jima vsaj to malo pomagalo. A kako se bosta počutili med sovrstniki? Ko se bosta vsega zavedali, bosta starša starejša, če bosta sploh še živa. Že tako se mi zdi, da pretiravamo pri prvem materinstvu, ki se je zavleklo v štirideseta in čez. Otrok bo v puberteti, mati v meni, oba torej v težavah. No, če pomislimo, pa je to vseeno zgolj na polovici starosti Indijke. Ja, tudi napredki znanosti niso vedno vsem v korist. V takih primerih zagotovo ne otrokom. Ali ni ravno pri njih najpomembnejša največja otrokova korist?! Nanjo prisegamo, zapisana je v Konvenciji o otrokovih pravicah in še marsikje.

Še vedno pa nas pred začetkom leta naravnost boli revščina, ki ima sicer veliko obrazov, a se v šoli zagotovo še kako pozna. Otroci pripovedujejo, kje so bili med počitnicami, kaj vse so počeli, nekateri pa se nimajo s čim pohvaliti. K sreči je veliko akcij, ki omogočajo lepe počitnice tudi takim. Vsaka je hvalevredna, če je le izpeljana pošteno. Seveda pa ni nujno, da dosežejo prav vse otroke. Odvisno je tudi od njihovih staršev, če se sploh »razgalijo«.

Spominjam se tudi pobud za enake šolske halje, ki naj bi zakrile neenakost (bi jo res?), a predlog ni dobil ustreznega odziva. Mislim, da bi se tudi ta ideja znala »izroditi«, kajti obstaja veliko vprašanj in dilem - koliko bi enotna oblačila stala, kdo bi jih plačal, ali bi jih revnejšim podarili, koliko bi jih otrok moral imeti, ali si ne bi nekateri omislili halj iz boljšega materiala, morda celo s kamenčki Swarovski ... Pomislekov je bilo kar nekaj. Upravičeno.

V avgustu pa smo običajno priča tudi zbiranju šolskih potrebščin, prispevanju enega ali petih evrov in podatkom, za koliko otrok je treba izpeljati dobrodelne akcije. Še vedno se zgrozim ob številki.

Pred kratkim sem bila na eni izmed osnovnih šol in čutil se je utrip prihajajočega šolskega leta. V avli so otroci ponujali knjige za novo šolsko leto, kar je zares pohvalno, učitelji pa so izpeljali posebno akcijo predstavitve svojega programa kolegom. V desetih minutah. Tako so lahko uvideli, kako je pravzaprav poslušati in se vživljati v otroke, še zlasti, ker so morali tudi na hitro menjavati učilnice - tako, kot je to med letom, zlasti težavno pa je, če učitelj podaljša uro in se ta čas še skrajša. Zanimiv eksperiment, vreden posnemanja.

Nikakor pa ne morem pozabiti posebnih »zvončkov«, ki so pred leti na eni izmed šol zvonili otrokom, katerih starši niso plačali njihovega kosila. Si predstavljate, kako so se počutili? Sramote ne moreš izbrisati, pa če se še tako trudiš. Po šoli se širi kot »požar« ... vsi vidijo, vsi slišijo, vsi pripovedujejo. K sreči se je akcija hitro zaključila. Reagirali smo vsi odgovorni. In upam, da nikomur več ne bo padla na pamet.

Seveda bo novo šolsko leto prineslo še marsikatero skrb, vprašanje, dilemo, idejo - včasih stare, pogosto celo nove.

Spet se bo na veliko »pralo umazano perilo« številnih družin, v katerih se bosta starša razhajala in se na vse, celo nepoštene načine borila za otroke, kot bi bili televizor ali omara. In učitelji spet ne bodo vedeli, komu jih smejo »izročiti oz. zaupati« in komu sploh ne. Boji za vsako ceno, vse do Evropskega sodišča za človekove pravice.

V šolah pa bo žal še veliko problemov in zgodb.

Problematično je celo opozarjanje na uši. Pritožbe so postale stalnica z veliko obrazi. Od prepovedi pregleda glav, do dogovorov in podpisovanja, da starši to dovolijo, pa tudi pregledovanja, ki ga morajo opraviti zdravstveni delavci. Spominjam se časov, ko so vse opravili v vrtcih in šolah. Še na misel nam ni prišlo, da bi dvomili o njihovih sposobnostih.

Kaj pa šolanje na domu? Ko sem slišala, da želijo otroke šolati tudi skoraj nepismeni, sem se vprašala: kje je zdrava pamet? Še sama bi imela pomisleke o tem, ali bom vsem predmetom kos, bom zdržala časovne pritiske, kako se bodo otroci kasneje integrirali ... Nekateri so res »pogumni«, če se temu sploh lahko tako reče! Ali kdo pomisli na to, da jo bo otrok pozneje morda »odnesel« zgolj z dvojkami in trojkami ter prešibkim znanjem, lahko pa bi bil veliko boljši?

Pa nasilje? Ga bo manj, ga bodo prepoznali, bodo šole o njem govorile? Se ne bodo bale »ožigosanja«? Pa tisto doma? Bodo imeli učitelji čas za pogovor z otroki, bodo prepoznali zanemarjenost, pa tudi pretirano ukvarjanje s pametnimi telefoni? Jim bodo starši sploh stali ob strani? Prav to namreč postaja velika težava, saj se ne zavedamo, kam vodi. Vse je na dosegu roke. Ne le znanje (kar je vsekakor pozitivno), tudi spletne goljufije, kraje identitete, izkoriščanje in huda izsiljevanja. Koliko mladih si o tem sploh ne upa spregovoriti … V stiski ustrežejo izsiljevalcu, ki jih ima »v šahu« zaradi morda nekaj golih fotografij, e-poštnih sporočil, kakšnega povsem zgrešenega srečanja. Čeprav kazenska zakonodaja že od leta 2012 v 173.a členu pozna kaznivo dejanje »pridobivanje oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene, ki inkriminira tiste, ki take osebe prek informacijskih ali komunikacijskih tehnologij nagovarjajo za srečanje z namenom, da bi zoper njih storili kaznivo dejanje spolnega napada ali zaradi izdelave slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine, in so nagovarjanju sledila konkretna dejanja za uresničitev srečanja«, ni veliko prijav. Pa se mladi sploh zavedajo vseh teh pasti ali še vedno nasedajo »lepim« sporočilom in hitri zaljubljenosti v neznance, za katere ne veš, koliko so sploh stari in kdo pravzaprav so? Ko izveš, je morda že prepozno.

Pred leti sem namreč spoznala 14-letno dekle. Dopisovala si je z 19-letnikom, ki pa v resnici to ni bil. Zaradi velike naivnosti jo je spolno izkoristil kar 60-letnik, posledice so bile hude. Vse dneve je preverjala domači nabiralnik, če staršem ni poslal njenih slik, in prestrašeno pogledovala naokoli, da jih ni morda raztrosil kar pred šolo, s čimer je grozil. Vse ji je bilo sumljivo, kmalu se je dobesedno »zlomila«.

Zato velja dati prednost močni preventivi in ozaveščanju mladih. Ker ni nujno, da imajo starši prepotrebno znanje, naj na pomoč priskočijo šole z ustreznimi predavanji za oboje.

Kaj pa testiranja na THC in alkohol? Spet cel kup problemov in idej o tem, kdo naj jih opravi in kako. Šole so spregovorile o zelo različnih praksah, starši so o marsičem podvomili. Tako zelo se je zapletlo, da so mediji spraševali po dokončni in pravi rešitvi, a je ni bilo mogoče najti. Vsaj ne takoj. Pa čeprav vemo, da gre za zelo resno težavo med mladimi.

Zagotovo bo spet v ospredju tema cepljenja otrok. Vse več je nasprotnikov, ki opozarjajo na posledice, a tudi vse več opozoril o hudih posledicah neprecepljenosti. Bodo zdravniki opravili svoje poslanstvo, kajti zaupamo lahko le odlični strokovni razlagi?

In spet bodo prišle tudi lahkotnejše teme - ideje za valete, maturantske plese in povorko, pa izračuni stroškov, za nekatere pretirani in povsem nedostopni. Vse torej le ne bo tako »lahkotno«.

Ja, novo šolsko leto odpira stare rane, nekatere posuje s soljo, nastajajo celo povsem nove. Pogosto odpove ZKP, ki tokrat ne pomeni zakona o kazenskem postopku, pač pa kar »zdravo kmečko pamet«. Je ta res marsikje izumrla?