c S
III/1 Kdo in kakšni pravzaprav smo?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
03.06.2008 Ko razmišljamo in govorimo o človeku, bitju, ki se je močno razvijalo skozi zgodovino, se seveda dotikamo njegovih osebnih lastnosti, značaja, vedenja, posebnosti, ki ga delajo drugačnega. Ugotavljamo kako smo si pravzaprav različni, kako v nas samih lahko bivata dve podobi, ki se borita, zmagujeta, odločata, nas delata posebne in edinstvene. Lahko je podob celo več.

Kdo si torej Človek, kakšen bi rad bil in kakšen ne, kako te vidijo drugi? Tvoje lastnosti najdemo celo pri nekaterih živalih. Kaj nas učijo basni? Kakšno je njihovo sporočilo?

Zato se bom v - že tretjem sklopu svojih kolumen - po Abecedi življenja in Razmišljanjih, dotaknila didaktično književne smeri; basni kot nauka o ljudeh, zgodb s sporočilom, kritik, pa tudi pravil, ki nam krojijo življenje, nas delajo edinstvene in posebne.

Če kdaj, danes velja, da je človek človeku pogosto volk, da so nekateri volkovi odeti v ovčje krzno, da celo mnogim živalim ne bi mogli biti v veliki ponos.

Zgodbe vsakdana nas učijo, a ne naučijo. Kršimo pravna pravila, a zato nismo kaznovani, uničujemo vse okoli sebe, a se iz napak ničesar ne naučimo, gradimo svet napredka in izobilja, a vse več ljudi umira od lakote. Kdo je torej boljši; človek ali žival, koga vodi razum in koga nagon?

Ceste so polne
smrtno resnih ljudi.
Ljudi, ki nimajo časa
za nič in za nikogar.
Izčrpani in obupno žalostni ljudje.

Dragi človek,
kje je tvoj pogum?
Kaj je tako utrudilo tvoj glas?
Zakaj ni več luči v tvojih očeh?
Ali ti je kriza zmračila dušo in srce,
in ti nasmeh zmečkala v spako?

Poslušaj!
Potrti ljudje hromijo življenje.
Ljudje, naveličani življenja, zadušijo veselje.
Ljudje brez veselja pokopljejo upanje.
Ljudje brez upanja sejejo obup.

Strah porabi neznansko dosti moči
ter uničuje ljudi.
Strah nam danes hromi moči,
ki bi jih potrebovali jutri,
da bi prestali nesrečo,
pred katero smo trpeli.


Zato je vredno razmišljati ob čudovitih zapisih Phila Bosmansa, ki pravi tudi to:

Dragi človek,
saj za to si se vendar rodil:
da bi ljubil,
da bi bil na varnem
in da bi dajal varno zavetje.


Ne govori, da je to le prazno govoričenje ali votel občutek. Veselje do življenja in varno zavetje nista sladkorni preliv, ki naj nam prikrije grenkobo življenja. Veselje do življenja in varno zavetje nam ne padeta kar sama v naročje. Ne najdemo ju na površini. Iskati ju moramo dalje, se prebijati skozi težave, iskati v lastnem srcu. In tu je mogoče veliko storiti. Otroci iščejo luč v očeh odraslih. Resnico bodo resno jemali le tedaj, če je tistega ,ki govorijo, resnično osrečila.

To ti želim: pogum jutranjega sonca,
ki kljub bedi tega sveta
vzide vsak dan znova.


Človek je bitje od rojstva do smrti, razmišljamo celo o zarodkovih pravicah, o genomu, ki naj bi pomenil veliki dedni zapis, o kloniranju, ki naj bi mu rekli svoj odločni ne, pri vsem tem pa pogosto pozabljamo, da je človekovo dejanje včasih povsem nerazumno, polno odločitev, ki prizadenejo sočloveka in živalski svet in mu celo niso v ponos.

Za seboj puščajo sled. Ob uspehih in zmagah tudi kopice nesrečnih, trpečih, obupanih, nadvse žalostnih in bolnih ljudi.

O mnogih ljudeh bi lahko napisali povsem preproste zgodbe, ki bi zažarele na nebu kot svetle zvezde, v temni noči, druge zgodbe, bi kot sončni mrk zatemnile dan.

Čas je, da vstopimo v prenekatero resnico človeka njegovega jaza, značaja, posebnosti. A, o tem naslednjič. Dotaknili se bomo marsičesa, kar nas muči, a nam je preveč lastno. Spregovorili tudi o vladavini prava, o običajih, zgodbah sveta živali, ki so tako naše, da bolj ne bi mogle biti. Če to želimo videti ali ne. Tu, na tem svetu, smo namreč le na kratkem obisku.

Človek razmišlja, izračunava, odkriva, se čudi in misli, kako je mogoče. In je.
Najmogočnejši. Z nasiljem nad sočlovekom, nad naravo in nad seboj.

Rudi Kerševan


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.