c S
Kako ravnati z nepremostljivimi svetovnonazorskimi razlikami?
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
18.07.2022

Ustavno sodišče je 16. junija 2022 sprejelo dve odločbi (U-I-486/20, Up-572/18 in U-I-91/21, Up-675/19), s katerima je presodilo, da dosedanja ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve pomenita nedopustno diskriminacijo istospolnih parov. Izreku obeh odločb ni mogoče očitati ničesar. Sta v skladu s trendom družbenega in ustavnopravnega razvoja zadnjih dvajsetih let v liberalnih demokracijah zahodnega sveta, katerega del je tudi Slovenija.

Seveda, tako kot v drugih državah, kjer je že prej prišlo do popolne pravne izenačitve istospolnih partnerskih skupnosti z različnospolnimi, tudi v Sloveniji taka odločitev prispeva k delitvi duhov. Tisto, kar je za nekoga zmaga, je za drugega popoln moralni in svetovnonazorski poraz. To je normalno in posledica nazorskih razlik med nami, ki so v določenih primerih pač nepremostljive. Ključno vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je, kako v ustavni, liberalni demokraciji ravnati z nepremostljivi svetovnonazorskimi razlikami?

Prvi korak je ta, da razlike, ki nas delijo, pripoznamo najprej kot dejstvo in nato kot pozitivno vrednoto, ki je odraz enakega človekovega dostojanstva vsakogar in s tem njegove pravice do samouresničitve na izbrani način v mejah enake pravice drugega.

Drugi korak je ta, da razumemo, da so razlike utemeljene v naših različnih celokupnih svetovnih nazorih, s katerimi si vsak zase osmišljamo naše bivanje na svetu. Ti celokupni svetovni nazori, t.i. vseobsežne doktrine, kot jih je poimenoval Rawls, pa so lahko med seboj bodisi že na abstraktni ravni bodisi v svojih povsem konkretnih izpeljavah tudi povsem nezdružljivi. Med njimi, na njihovih lastnih izbranih premisah, kompromis ni mogoč.

Tretji korak je, da mora država s svojim pravnim redom zagotoviti, da različni posamezniki s svojimi različnimi, pogosto povsem nezdružljivimi svetovnimi nazori in načini življenja, lahko mirno in pravno enakopravno sobivajo. Da jim je, ne glede na vse, priznana pravica do enakopravne svobode.

Četrti korak terja, da mora država pri pravnem zagotavljanju enakopravne svobode ravnati pravno prepričljivo, in sicer tako da išče ravnotežje med družbenimi spremembami, ki so stalnica, in tradicijo, ki vzpostavlja vrednostne gradnike določene družbe. Ko, kot v tem primeru, Ustavno sodišče pomembno posega v pravne institucije, prežete s tradicijo in večinskim svetovnim nazorom, mora biti njegovo postopanje še posebej pravno prepričljivo.

Konkretno to pomeni, da mora Ustavno sodišče ustvarjati videz in dejanski pravni, politični in družbeni občutek, skratka zaupanje, da je sprejeta odločitev izdana na pravni podlagi, da je notranje konsistentna ter da nadaljuje, kot bi dejal Dworkin, pisanje verižnega romana, ki ga snuje Ustavno sodišče v imenu konkretne politične skupnosti in širšega ustavnega prostora, katerega del je.  

In obratno, Ustavno sodišče ne sme dajati občutka, da je sprejeta odločitev prvenstveno vrednostna, svetovnonazorska izbira konkretnih ustavnih sodnikov, ki je bila protivečinsko vsiljena državljankam in državljanom, ki je v demokratičnem postopku, na volitvah ali referendumu, sicer ne bi sprejeli. V konkretnem primeru se je večinska odločba, za razliko od pritrdilnih ločenih mnenj dveh sodnic, trudila pustiti tak zaupanja vreden vtis.

V ta namen je Ustavno sodišče izdatno investiralo tudi v t.i. pedagoško funkcijo, poudarjajoč da prepustitev istospolnih parov v instituta zakonske zveze in posvojitve otroka, ki sta bila doslej rezervirana za različnospolne skupnosti, prvim daje enakopravnost, medtem ko drugim ne jemlje prav ničesar.

Razumeti je treba, da tiste, ki v skladu s tradicionalnim religioznim gledanjem zakonsko zvezo razumejo kot nekaj svetega, učenje Ustavnega sodišča ne bo pomirilo. Zanje izdani odločbi Ustavnega sodišča pomenita, morda celo nenadomestljivo, moralno izgubo, saj poslej živijo v državi, ki goji povsem drugačen koncept zakonske zveze in družine od tistega, na katerega prisegajo oni.

Na drugi strani pa so tisti, ki tak razvojni trend razumejo kot dokončen poraz heteroseksizma, kot sredstvo za uničenje »nesramnice«, skratka kot popolno vindikacijo svojega normativnega hotenja po razsutju vsega tradicionalnega, kar je doslej konstituiralo našo družbo.

Ne en, ne drugi pristop ni tisti, ki bi ga lahko podprli kot mehanizem ravnanja z nepremostljivimi razlikami. Prepričljiv mehanizem za to je lahko le tisti, ki išče pravo mero, spoštujoč razlike med ljudmi, v prizadevanju, da na polju javnega razvijamo diskurz in skupnost, ki bo kar se da spoštljiva in vključujoča do vseh.

Ko država, kot je to storilo Ustavno sodišče v svojih tokratnih odločbah, predrugači določene pravne institute in pojme, tako da jih razširi in odpre, s tem sama v bistvu blaži svoj regulatorni oprijem. Se umika in več odgovornosti prepušča tistim, ki so zares država. To pa niso (samo) institucije in organi, temveč smo predvsem ljudje.

Ko država pravno zagotavlja enakopravnost istospolnih skupnosti z njihovim vključevanjem v zakonsko zvezo in posvojitev, zares ni treba, da je to razumljeno ali izvajano kot napad na kogarkoli. Nasprotno, to je lahko spodbuda za vse tiste, ki jim je abstraktna koncepcija zakonske zveze, družine in največje koristi otrok tako zelo pomembna, da (še) več vložijo v konkretno implementacijo teh institutov v svojih vsakodnevnih življenjih. In pri tem vodijo s svojim zgledom.

Država je sicer več kot seštevek ravnanj svojih posameznikov, a več kot bo posameznikov zares vlagalo v kakovostno zakonsko in družinsko življenje konkretnih zakonskih zvez in družin, bolj bosta ti dve vrednoti tudi v simbolnem smislu del našega, tako zasebnega kot javnega, vsakdana. Včasih, kot tokrat, se tako lahko zgodi, da so tiste razlike, ki so nepremostljive na abstraktni ravni, v konkretni obliki precej bolj obvladljive.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.