c S
IV./29 Skrivnosti slovenskih žensk
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
09.06.2009 Skrivnost nas vedno vznemirja in buri domišljijo. Kdo, kaj, kdaj, zakaj, …? Ugibamo, razmišljamo, iščemo odgovore. Zakaj nekatere stvari ostajajo skrivnost, druge pa poletijo v javnost še preden jih kdo izusti? Ko jih nekdo objavi, je kot bi ušel duh iz steklenice. Ne obvladamo jih več, širijo se, raznašajo jih naokoli.

Pri tem svoje naredijo mediji, taki in drugačni, vseh barv. Govori se celo, da marsikdo zaradi slave želi, da se nekaj razkrije, čeprav bi bilo bolje, da se ne bi. Mnogi ugibajo ali je to sploh resnica, natolcevanje ali ...?

V naročju zemlje je toliko čudes,
ki kar kličejo,
da bi jih človek odkril,
pa jih ne vidimo.
Naše življenje obdajajo čuda,
ki hočejo razveseliti naše srce,
pa jih ne vidimo.
Ker odpreme le oči,
ne pa tudi srca.
Ker stvari in ljudi,
ki nam prihajajo naproti,
nimamo od srca radi.
Toda če pogledamo rože, ptice
in ljudi zato, ker jih imamo od srca radi, bomo vselej videli mnogo več, tedaj bomo vsak dan odkrivali čuda.

                               Phil Bosmans

Ko je revija ONA spet objavila natečaj za izbor zmagovalnih zgodb Oninega peresa na temo skrivnosti, skrivnih dnevnikov, so zgodbe prihajale in prihajale. Po pošti oziroma e-mailu. Ob petnajstletnici soustvarjanja življenja slovenskih žensk je zaživel Onin festival in na dan jubileja, 13. maja, je restavracija Maxim ponudila veliko praznovanje. Dobitniki nagrad za najboljše zgodbe so se razkrili in predstavili javnosti. Prva tri mesta so si razdelile zgodbe z naslovom: Zlorabljenka, Obleka je pol človeka in Kofetar'ca.

Na temo skrivnosti smo za okroglo mizo spet sedle ženske, od katerih je želela ambasadorka bralne kulture dr. Manca Košir izvedeti kakšno skrivnost.

Razmišljale smo o tem ali jo velja povedati ali kdaj celo zadržati. Tu ni bilo enotnega mnenja, saj smo nekatere zelo odprte, najde pa se tudi kakšna, ki skrivnosti ohranja in jih ne želi izpostaviti kritikam javnosti.

Velja celo, da je lepe skrivnosti bolje ohraniti zaradi tiste, ne ravno slovenske besede, ki pa se sliši tako izvirno, tako resnično in pristno; »foušije«. Če si vesel in srečen, če bi rad to srečo še delil, potem se zagotovo najde kdo, ki ti je ne privošči. Prav nasprotno. Prilizoval se bo, če ti bo hudo, če ne boš zmogel, če boš pod bremeni vsakdana klonil in se morda celo sesul.

Zato je seveda veliko vprašanj kdaj, kaj in komu sploh povedati. Če imaš prijatelja, ki mu lahko zaupaš, ker te ta še ni izdal in tudi ne namerava, potem je to velika sreča. Govoriš in poslušaš, poslušaš in spet govoriš.

Pravzaprav je najtežje poslušanje, ker bi sogovornika radi prekinili, takoj povedali svoje mnenje in ne dopustili, da bi on zaključil svojo dolgo pripoved.

Ni čudno, da toliko ljudi rabi pomoč psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov, a kaj, ko imajo prav slednji tako malo časa, pa toliko pacientov. Kratek pogovor, zdravila, še kak nasvet in nasvidenje prihodnjič. Ljudje pa bi tako radi govorili, govorili.

Zato je včasih pisanje zgodb, tudi Oninih, pravi balzam za dušo in srce mnogih. Skrijejo se za psevdonimom in ni je stvari, ki je ne bi razkrili. Edini rizik, ki sicer ni tako zelo velik je, da morda zmagajo in jih bo takrat javnost obelodanila, se spraševala ali je to njihova biografija ali kaj izmišljenega.

Tako je bilo tudi ob tokratnem izboru, ko je zmaga pripadla moškemu, v ženski reviji, z zgodbo: Zlorabljenka. Brali smo eno najbolj presunljivih zgodb. Pričakovali, da je avtorica ženska. Ko človek bere zgodbe z naslovom Moj skrivni dnevnik, pričakuje marsikaj; bolezni, nesrečne ljubezni, smrt in podobe umiranja, zlagana in resnična čustva, velika razočaranja, nasilje za štirimi stenami, zlorabe otrok, žensk, lepe in hude dogodke, tudi za dečke in moške.

V hipu pomislim na stotine in sedaj že tisoče pisem, ki sem jih prebrala. Ob večerih, prazničnih dneh, med vikendi in dopusti, kadarkoli sem le našla čas, da sem se soočila s tako težko vsebino in ljudem odgovarjala. Na papir so prelili vse, mnogi celo svoje življenje, pa ne le zadnje leto ali mesec. Hudo mi je bilo in mi je še, ko vidim, da nasilje nima meja, da ima premnoge oblike, da je veliko okrutnosti in dejanj, ki bi jim lahko rekli zločini. Mnogi so z njimi živeli leta in desetletja, bili ranjeni, ponižani, žalostni in razočarani, pogosto brez pomoči.

Vedno znova me presunejo zgodbe, celo mnogo bolj kot tiste v moji knjigi Naše deklice z vžigalicami. Če bi sedaj pisala prvo knjigo, bi bila veliko hujša. Že za Deklice so mnogi dejali, da jih je težko brati, zaradi njih privre v oko mnogo solza, da so noči težje in celo brez spanca. Sedaj bi morda pomislili, da si zgodbe izmišljujem. A, si jih ne. Polna jih je naša ljuba domovina in enake ali hujše se dogajajo ne le tu, pač pa tudi tam, zunaj navideznih meja Evropske unije. Prihajajo k nam in od nas k njim. Koliko uničenih življenj, koliko ran, brazgotin, ki tu in tam spet zakrvavijo, čeprav so se že zacelile. Kaj je vzrok in kaj posledica, lahko razmišljamo. Zakaj se je to sploh moralo zgoditi? Zakaj se dogaja celo majhnim otrokom?

Pogosto ne moremo najti odgovora, čeprav ga iščemo, o njem razmišljamo in poskušamo zgodbam priti do dna.

Oni dan sem po predavanju spoznala žensko. Prijazno, čedno, urejeno. Ko je želela z menoj ponovno govoriti, čeprav sva se ob prvem srečanju že pogovorili, nikoli ne bi pomislila zakaj. Brez olepševanja, hitro, udarno, a še vedno s kančkom žalosti v očeh, mi je hitela pripovedovati. O tem, da je bila pred štiridesetimi leti žrtev spolne zlorabe. Ugibala sem; čigave? Očetove. Mama ji ni verjela, ob pripovedi jo je celo udarila po ustih in tudi duhovnik je menil, da je to sicer smrtni greh, a tudi skrivnost. Oče in mati sta z njo odšla v grob. Ko je govorila o hudih dogodkih izpred več desetletij, si takoj doumel, da jih ne more pozabiti, da stojijo pred njo kadarkoli se govori o podobnih stvareh, o nasilju, zlorabljenih, nesrečnih otrocih, pa tudi odraslih, ki jih nekdo tako hudo poniža.

So to torej tiste žalostne skrivnosti slovenskih žensk?

Nosijo jih tudi moški in njim je morda še težje govoriti. Ker je dogodek prizadel njihovo moškost, njihov ego, ker jih spremlja skozi življenje kot izstreljena puščica, ki jih je zadela globoko v srce. Ranila, a ne še smrtno. »Umirajo« počasi, umrla so njihova pristna čustva in odnosi in vse kar v njih živi, je še najbolj podobno nasilju.

Če gre torej za take skrivnosti, jih je potrebno s kom deliti. Kajti molk razjeda, grize in boli. Ne prinaša olajšanja.

Ko sem ob izdaji Naših deklice z vžigalicami, knjigo predstavila v Mladinski knjigi, Konzorcij, je v prvi vrsti sedela ženska z mobitelom, ki ji je nenehno zvonil. Ni ga znala ugasniti, a ni se trudila oditi. Ostala je do konca in spregovorila. O tem, da ima dvainsedemdeset let in je bila pred šestdesetimi leti žrtev spolne zlorabe. Prvič sta zanjo izvedela tudi tam prisotna mož in hči. Opravičila se je, ker ni bila dobra mati in žena, dejala, da ji je sedaj lažje, ker je spregovorila. In ob letu osorej, ko je izšla knjiga Naši dečki z ulice, sem jo spet videla. Povsem drugačno, mirno in svetlečih oči. Kot bi se prerodila. Povedala je, da živi veliko lažje in lepše. Ker ni več skrivnosti, ker jo je predala in zaupala.

Pred kratkim me je obiskalo dekle. Mlado, lahko bi rekla polno življenja in upov, a vendar v duši zlomljeno in ranjeno. Zloraba. V cerkvi, od dušnega pastirja, ki mu tega ne bi pripisali. Ne more govoriti, ne verjamejo ji, nima opore niti v domačih.

Kako ljudem dopovedati, da je zloraba možna povsod, da nikjer ne piše, kdo pa to počne, vsem pa je skupno le to, da so zmožni zlorabljati.

Beremo o opravičilih Cerkve, odškodninah, o marsičem, o čemer se pred desetletji ni govorilo. A, potrebno je po poti naprej, osveščati in pomagati.

Tudi zato bodo dolgi zastaralni roki, ki po novem kazenskem zakoniku začnejo teči šele s polnoletnostjo žrtve in se iztečejo čez deset, dvajset ali trideset let, doprinesli k velikemu strahu storilcev, da bodo nekoč odkriti, da bodo žrtve zbrale pogum in spregovorile. Težko bo živeti, če si obremenjen s tako hudimi dogodki, če si zaznamoval in uničil življenje bitju, ki bi ga moral imeti rad, ki ti je bilo zaupano, ki je bilo nenazadnje otrok, šibek nemočen, neveden.

A, splača se govoriti in osveščati, da bodo ljudje vedeli, da jih nekdo razume, da jim je družba pripravljena pomagati. Resnično in ne zgolj na papirju.

Zatorej nikoli ne obupajte in o zmagi govorite tudi drugim, da bodo zdržali težo in pritisk, da se bodo olajšali za zgodbe, ki bi jih sicer ohranili kot skrivnost.

Povsod, v vsaki skupnosti
in pri vsakem delu pride čas,
ko si vsega do grla sit,
ko misliš, da ne moreš več.
Delo, ki te je spočetka tako veselilo,
je postalo dolgočasno, ljudje pa,
s katerimi si navdušeno začel delati,
se ti zdijo nemogoči. Če tedaj vse
skupaj pustiš, ne boš za nikogar in
za nič več vreden. Srečo in uspeh
boš doživel šele, ko se boš naučil:
vzdržati.
V zdržati teden dni dlje
je skrivnost sleherne zmage.
In če moreš vzdržati še eno leto,
boš osvobojen muhavosti trenutka,
tedaj si boš utrdil značaj.
Danes se vse preveč govori o kupni moči
in premalo o moči volje, o moči, da vzdržiš.

                               Phil Bosmans


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.