c S
IV./15. Evtanazija - jo dovoliti ali prepovedati?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
17.02.2009 Italijanski primer sedemnajst let umirajočega dekleta, za katerega se je oče odločil, da prekine agonijo, buri duhove. Pripeljana na kliniko v Udine, da ji tam odklopijo sondo za umetno hranjenje in s tem izpeljejo postopek, ki jo bo pripeljal v smrt, je doživela burno reakcijo italijanske vlade, Vatikana, pa tudi javnosti. Ta se je razklala; ji dovoliti umreti ali ne? Dekle je umrlo, na plan pa so privrela čustva ljudi in vprašanje bo nedvomno spet delilo svetovno javnost.

Hudo je umreti,
še hujše si smrti želeti.
                      Hrvaški

Kdor umre, neha živeti,
toda nehati živeti, še ne pomeni umreti.
                      Nemški

Ni prebujenja iz smrtnega spanja.
                      Ruski

Evtanazija, še vedno tabu tema, ni bolnikova odklonitev ukrepov zdravljenja, pač pa medicinska pomoč pri umiranju, ki je lahko celo posebna oblika želenega samomora, saj gre za prošnjo za smrt iz usmiljenja, ki se pojavlja v približno 1-2% umirajočih.

Švica je bila ena prvih držav, ki je že leta 1993 dovolila evtanazijo, sledila ji je Nizozemska in njej še nekaj držav.

Kako se pravzaprav soočata nesporna pravica do življenja in prepoved mučenja, ko pa mnogi umirajo na obroke? Ljudje, ki jih je uradna in še kakšna medicina pustila brez sleherne možnosti preživetja, priklopljene na sodobne aparature, ki nadomeščajo vitalne funkcije, se pogosto niti spraševati več ne morejo: čemu mi je živeti? Ob njih obupujejo sorodniki, se pripravljajo na žalostni trenutek dokončnega slovesa, sprašujejo se ali je duša odšla iz telesa, ki negibno leži pred njimi ali je še tam. Veliko vprašanj in le malo odgovorov.

Za začetek izhajamo iz človekove pravice, da sam odloča o svojem življenju, ne več sicer o njegovem začetku, ker so o tem odločali drugi, pač pa o koncu. Dovoljena sta namreč tako samomor kot samopoškodovanje. Seveda pa ta pravica ni prenesena na druge osebe, ki bi torej brez posledic odločale o smrti nekoga drugega. Gre za sorodnike na smrt bolnih, ki bi si celo želeli umreti, pa si iz različni razlogov, zlasti nemoči, življenja ne morejo več sami vzeti, pa tudi o zdravnikih, ki jih kljub nikakršni možnosti za ozdravitev ter vse večjemu trpljenju, prepuščajo aparatom in trenutku, ko jim bo organizem rekel svoj poslednji ne.

Ob italijanskem primeru se sprašujemo ali je sedemnajst let dolga priključitev na aparature dovolj, da odpovedo vsi upi za normalno vrnitev dekleta v življenje ali ne. Koliko let bi lahko dekle še viselo med življenjem in smrtjo in zbujalo hudo pomilovanje vseh, ki bi jo videli in zanjo vedeli? Prav ob njenem primeru še kako razumemo trpljenje svojcev, katerih sorodniki praktično ne živijo, a tudi umrli niso. Kakšno in ali je človeka vredno tako življenje?

Seveda se lažje odločamo v tujih primerih, kot bi se v svojem, ko bi dan za dnem še vedno tiho upali, da bo morda medicina naredila čudež in se bo nekdo, ki je klinično mrtev, ponovno zbudil. Upanje in nato dnevi obupa, pa tudi dnevi, ko ne veš kdaj bi rekel, da želiš konec in komu? Ali zdravniku, ki ima nalogo pomagati živeti, vračati zdravje in sejati upanje? Laično si predstavljamo, da bi moral v teh primerih odločati konzilij zdravnikov v soglasju s svojci, ob seveda striktni in jasno določeni zakonodaji. Jo bomo kdaj sprejeli?

Tudi novi Zakon o pacientovih pravicah ne daje pravice do evtanazije, pač pa aktivno sodelovanje pri zdravljenju, spoštovanje volje pacientov in preprečevanje njihovega trpljenja, a kje je paliativna nega, ki bi hudo bolnim še vedno omogočala človeka vredno življenje? Srečujemo se z mnogimi primeri iz bolnišnice odpuščenih ljudi, ki čakajo na sprejem v dom, tačas pa so prepuščeni svojcem, ki kljub najboljši volji in željam, nimajo možnosti, da bi jih negovali doma.

V pogovorno oddajo, kjer sem sodelovala, je poklicala gospa Eva Müller in vprašala, zakaj tako huda razlika med možnostjo staršev, da za nego majhnega otroka ostanejo ob njem, ko pa ti starši obnemorejo, zbolijo in dosežejo visoko starost, pa bi prav tako kot otroci rabili nego in oskrbo najbližjih, ti zanje ne dobijo bolniškega dopusta. Vprašanje me je presenetilo in zdi se mi, da bi morali odgovore nanj tudi poiskati. A, kako sedaj, v času, ko se bije boj celo med politiko in sindikati kako zmanjšati bolniško odsotnost, ali jo celo v prvih dneh spremeniti v brezplačno odsotnost z dela?

V tako izjemno težkih časih, prihaja boj za pravice ljudi, zlasti tistih, ki so najšibkejši, vse bolj do izraza. Naše zdravstvo išče rešitve, skrite rezerve, preiskuje porabo sredstev, vse več je donatorske dejavnosti za nakup dragih aparatur, skrajšuje se zadrževanje v bolnišnicah, po vseh, celo najtežjih operacijah in vendar ljudem brez trohice upanja za človeka vredno življenja, slednjega ohranjajo le sonde in žice, ki vodijo v aparature za najpomembnejše življenjske funkcije.

Svet je in bo razklan, marsikdo trdi, da si želi živeti le do tedaj, ko se bo tega še zavedal in bo življenje še vedno nosilo tisto veliko črko Ž.

Bi veljala posebna izjava, ki bi jo lahko odprli še pred smrtjo in v kateri bi bila navedena želja še živega, a v bistvu »že pokojnega« človeka, da si želi dostojno umreti?

Smo sploh svobodni, če nekega dne ne moremo več umreti, čeprav bi si pri zavesti to želeli? Odločajo namreč drugi, ki namesto nas tega ne smejo storiti. Zadržki za evtanazijo so namreč lahko moralni in med njimi vera v svetost življenja, medicinski v smislu profesionalne etike in pravni o nedopustnosti umora oziroma »pomoči« pri samomoru.

Kaj menite?

Za smrtno bolezen je zdravilo smrt.
                      Portugalski

Resnično je bolan,
kdo ne mara, da bi ga ozdravili.

                      Nemški


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.