c S
IV./7. Je res treba nasilno umreti?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
23.12.2008 Ko nož ali strel vzameta življenje, ko to celo vidijo otroci, ki ostanejo sirote brez enega starša in z drugim v zaporu, se vedno sprašujemo ali bi to lahko preprečili, kdo naj bi to storil, kdo je zatajil, če sploh?
Je potrebno na tak način umirati? Bo tako vedno? Ali imamo ustrezno zakonodajo in službe? Veliko vprašanj in tudi odgovorov.

Večina ljudi bi rada
spremenila svet,
samo sebe ne.
Drugi se morajo spremeniti.
Oni tam zgoraj, pravijo spodnji.
Oni tam spodaj, pravijo zgornji.
Moški, pravijo ženske.
Ženske, pravijo moški.
Začenjamo z grožnjami in pritiskom.
Težko dojamemo,
da nihče nima pravice
prisiliti drugih, naj se spremenijo.
Samo prepričanje, uvidevnost in prijateljstvo
lahko spremeni ljudi.
Človek je edino bitje,
ki se je sposoben sam spremeniti.
Če se ljudje ne spremenijo,
se nič ne spremeni.

Spremeniti svet?
Vedno znova to začenjam –
pri sebi.

Phil Bosmans

Skoraj ne mine mesec, da nas ne bi presunil dogodek. Umor ene ali več oseb, včasih posledično samomor storilca in pretreseni vsi, ki so to videli ali za to izvedeli. Krute slike kraja zločina, neizmerna žalost otrok, ki za vedno ostanejo zaznamovani, užaloščeni sorodniki in ogromno dela za preiskovalce. Torej organe odkrivanja in kasneje tudi pregona in sojenja. Nastopajo izvedenci, ki se »selijo« v psiho storilcev in podajajo mnenja o njihovem duševnem stanju, o zmožnosti presoje in obvladovanja. Ugotavlja se alkoholiziranost in vpliv na storilca, prisotnost morebitnih drugih substanc v telesu, bolezni, sprememb in še česa. Mnogih žrtev ni več, nekatere rešijo hitri zdravniški posegi, mnogim ostajajo rane, nekaterim zaradi dolgotrajnega nasilja hude posledice na psihi. Zbolevajo družine in lahko bi rekli, da nasilje načenja celo normalno življenje naroda.

Ne moremo se sicer upreti poplavam, najhujšim ujmam, požarom, potresom. Pridejo, pustijo razdejanje. Človeškemu nasilju , tistemu, ki ga je povzročila dvignjena roka in orožje, pa bi se lahko. Spremeniti bi se torej moral človek. Tisti, ki ne zna z besedo rešiti problemov, se ne zmore pogovarjati in ustvarjati ter graditi, ker zna le rušiti. Tudi in predvsem odnose.

Zato se sprašujemo kdaj naj država poseže ter kako? Sama od sebe težko. Le, če gre za otroke, ki so nemočni, se ni potrebno spraševati ali jim je to prav ali je to kdo prijavil ali ne. Tu smo, da nanje opozarjamo. Niso lastnina staršev. Klofute, grožnje, pretepanja, … ki so jih deležni s strani najbližjih, so pogosto videne in slišane ali vsaj opažene in predvidene s strani drugih, ki pa jih tolerirajo. Torej, je potrebno govoriti. Tudi zanje, ker tega ne zmorejo, znajo ali si ne upajo. Pri odraslih je seveda drugače. Če molčijo, če prikrivajo ali celo lažejo, da se to ne dogaja, potem jih je težko prepričati, da je resnica drugačna od tega kar oni govorijo pa ne. Žrtvam je pogosto težko priznati, da to so. Zanje pomeni izbruh bolečine, pa tudi dolgo pot iskanja pravice in rešitve. Stopiti nanjo ali ne? Mnogi so že, pa so bili razočarani. To je slaba popotnica za preostale.

Zakaj bi danes moralo biti drugače? Ker smo vseskozi trdili, da bi radi ustvarili družbo brez nasilja, da bi mu pokazali meje, ga ogradili in izničili, doprinesli k ničelni toleranci. Učimo ljudi, ustvarjamo zakonodajo, jo popravljamo in širimo. Ozaveščanje vsepovsod, medijske akcije, kampanje, zgibanke, letaki in še kaj. Družba vlaga veliko naporov, da bi ljudje spoznali, da se je nasilja moč »odvaditi« in ustvariti prijaznejši svet. Sprejeli smo številne deklaracije, jih osvojili, zapisali v zakonodajo, ki naj bi bila prijaznejša do žrtev in sedaj jih učimo: govoriti. A, če to storijo, jim je potrebno nuditi oporo tudi naprej.

Novi Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je luč sveta ugledal 1. marca letos, je velikanski korak naprej. Ne pomeni le papirja, ki je prinesel primerno zakonodajo, je podlaga drugim, zlasti protokolom obnašanja številnim služb, pomeni veliko zavezo države, da misli hudo resno. Zakonu je sledil tudi kazenski zakonik. Kljub številnim napadom kritikov pred njegovim sprejemom, je sedaj tu. Bolje bi ga bilo sprejemati z večjim konsenzom, dalj časa, temeljito, visoko strokovno in se s tem izogniti tako hudim polemikam oziroma že napovedanim popravkom. In vendar ima prav na področja nasilja posebno kaznivo dejanje, ki ima toliko oblik, da bi lahko pomagalo marsikomu, tudi že razvezanim zakoncem ali partnerjem, ki so se razšli, pa imajo številne probleme, ti pa eskalirajo celo v znake kaznivega dejanja.

Mnogi se žal ob razhodu ne znajo in ne morejo sprijazniti s tem, da je nečesa konec, da razbitega kozarca ni več moč zlepiti, da preprosto ne gre več naprej. Zalezovanje, grdo ravnanje, pretepi, boleča ali ponižujoča ravnanja, grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo, preganjanje iz skupnega prebivališča, omejevanje svobode gibanja, siljenje k delu ali opuščanje dela, omejevanje pravic in spravljanje v podrejen položaj. Vse to so sedaj elementi kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ, za katerega je zagrožena kazen zapora do petih let, opravičuje pa tudi vse posege v osebno svobodo storilca. Doslej smo se pogosto srečevali zgolj z ogrožanjem varnosti in nasilništvom, zaradi katerega so morali biti še drugi zgroženi, prestrašeni in ogroženi, sedaj je jasno, da to ni več potrebno. Nenazadnje je otrok žrtev ne glede na to, da se morda tega še niti ne zaveda. Prav je tako. Ni potrebno, da otroke uporabljamo za priče, jih izrabljamo, sprašujemo, ugotavljamo posledice. Tu so žrtve, če to želimo priznati ali ne.

Vse preveč se mogoče celo ukvarjamo samo z žrtvami. Kot da storilcev ni potrebno spreminjati. Res jih bomo težko, a morajo se sami. Zato, da ne bodo poiskali novih žrtev ali starih, če bodo še želele z njimi živeti. Programi odvajanja od nasilja živijo, zaenkrat v premajhnem obsegu, a le njihova širitev bo pomagala, da se bodo spremenili tisti, ki so potencialno nevarni, sedaj še morda neznanim žrtvam. Vsem tistim, s katerimi bodo živeli, če bodo te zapustili. Hote ali prisilno. Veliko je na prostovoljnosti. Žal je človeka resnično težko prisiliti, da se spreminja. Zato je prav, da se sam odloči za to, kajti to je lahko garancija, da se celo v izogib kazni rešiti bremena nasilnih ravnanj.

Kaj pa ukrepi za žrtve; prepoved približanja storilca, izselitev iz lastnega stanovanja ali celo pripor? Ko se ni več moč pogovarjati, ko »govorijo« roke, noge in celo orožje, ko morda slednje le grozi, se je treba še kako zavedati resnosti položaja. Žrtev je potrebno zaščititi, zakaj bi le bežala iz lastnega doma? Zakaj bi jo skupaj z otroki »trpali« v varne hiše, če se dajo zadeve rešiti tudi drugače in prej? Seveda so to institucije, ki pomenijo izhod v sili, skrajni, tisti, ko že vse tli in lahko pride do požara, ki bo pomenil pogorišče. A, za začetek je včasih dovolj policijska prepoved približanja, ki je časovno omejena, kontrolirana s strani preiskovalnega sodnika, pomeni tudi prepoved komuniciranja preko sodobnih telekomunikacijskih sredstev in je omejena na določeno razdaljo.

V tem času, torej med dvema in šestdesetimi dnevi imajo socialne službe in njihovi delavci vso možnost, da ustvarijo popolno mrežo za žrtev in storilca. Naredijo akcijski načrt in poskušajo odvrniti najhujše. Če do tega ni moč priti, če prihaja do kršitev, ki imajo elemente kaznivega dejanja, so seveda tu sodne omejitve svobode. A, tudi to je časovno omejeno. Zato je čas sovražnik, ki bdi nad žrtvijo in storilcem in ne prinaša ničesar dobrega, če ga docela ne izkoristimo. Čas se ne bo ustavil, pač pa bežal in se iztekel. Nespremenjeni storilec se bo vrnil in začel znova. Morda celo hujše, ker je bil kaznovan in se želi maščevati. Zato je tako pomembno delo s celotno družino.

Varna družba ima svoj začetek tudi v varni družini. Ljudem je potrebno zagotoviti varnost povsod, tako na javnih, kot v zasebnih prostorih. To je dolžna storiti država, tudi z represijo policije, ki pa lahko tudi osvešča in deluje preventivno.

Mnogi izberejo nasilje zato, da dvignejo in utrdijo svojo avtoriteto, s tem pa seveda dosežejo želeni cilj. S takim ravnanjem merjenja premoči nad šibkimi bitji, pa širijo spoznanje, da je nasilje lahko tudi način obnašanja, ki marsikomu celo ustreza. Otroci se ob tem odprtih oči in ušes le učijo. To je slaba popotnica zanje, pa tudi za tiste, ki bodo ob njih v odrasli dobi in celo za družbo. Otroke učimo z zgledom, oni pa bodo druge učili naprej. Zatorej pazimo na ljudi, ki bodo gradili jutrišnji svet.

Svet smo spremenili v sod smodnika,
napolnjenega z atomskim razstrelivom.
Svet smo zastrupili: mrtve ribe v mrtvih vodah,
umirajoča drevesa v umirajočih gozdovih.
Svet smo oropali;
razsipavanja surovin in potrata hrane
v bogatih deželah in najgrenkejša beda v revnih.

Svet; puščava. Kdo jo bo rešil?
Ne generali, ne politiki in tehnokrati!
Svet-puščavo lahko reši le oaza ljudi
z novo zavestjo za vrednote,
katerih nas je oropal napredek.
Ne drugih ljudi, ampak spremenjenih.
Ljudi, ki živijo preprosteje, bolj zadovoljni in bolj človeško.

Sredi puščave raste oaza.
Ljudje oaze niso revolucionarji.
Ljudje oaze so revolucija.

Bodimo oaza, kjer vlada navdušenje na življenjem,
nad življenjem, tudi nad tistim, ki nas stane veliko truda.

Phil Bosmans


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.