c S
IV. 61. Veliko vprašanj in nikoli dovolj odgovorov
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
19.01.2010 Zakaj si toliko mladih sodi s smrtjo? Zakaj ne vidijo izhoda v življenju, pač pa ga najdejo v njegovi, običajno nasilni in dokončni prekinitvi? Morali bi pomisliti na vse tiste, ki se tisti hip borijo za vsak dan, celo vsako uro, ki upajo, da jim ne bo treba umreti, da jim bodo, če ne rešili, pa vsaj podaljšali življenje. Kako zmanjšati samomorilnost?

                        Nenavadno, nedoumljivo človeško življenje.

                                So dnevi, ko sije sonce, in ne veš, zakaj.

                           Zadovoljen si. Vidiš dobre, lepe strani življenja.


                                                  Delo ti gre od rok.

                                    Vsi so do tebe prijazni. Ne veš, zakaj.

                                                Mogoče si dobro spal.

                                      Mogoče si našel dobrega človeka in se 

                                      počutiš razumljen in varen.

                         Misliš si: tako naj ostane, ta mir, to pravo veselje.
 

                                        Nenadoma pa je vse drugače.


                     Ko da bi presvetlo sonce pritegnilo nase oblake - tako 

                    nerazložljivo pade nate žalost.

                                              Vse se ti zazdi črno.

                                    Misliš, da te drugi več ne marajo.

                          Brezsmiselno iščeš vzroke za sitnarjenje in tarnanje, za 

                           zavidanje in obtoževanje.

                                         Misliš si: to bo trajalo večno.

                               In ne veš, zakaj. Mogoče si preutrujen, pa tega ne veš.
 

                                            Zakaj mora biti tako?


        Ker je človek košček narave, s pomladnimi in jesenskimi dnevi, s toploto 

                                              poletja in zimskim hladom.

                                       Ker človek sledi ritmu morja: plimi in oseki.

                      Ker je naše bivanje nenehno menjavanje življenja in smrti.

       Če to dojameš, lahko greš dalje, poln poguma, poln zaupanja, kajti tedaj 

                                                veš: vsaki noči sledi jutro.

                                                Če se s tem sprijazniš in to sprejmeš,

              boš ob teh vzponih in padcih našel vedno večjo globino, vedno večje 

                                                    veselje do življenja.


                                                      Phil Bosmans

Dan za dnem poslušamo o katastrofah, nesrečah, žalostnih dogodkih, tu in tam pa nas še dodatno razžalosti smrt mladega bitja, ki je komaj začelo živeti, pa je že zapustilo ta svet. Tako nas je v minulih dneh globoko pretresla smrt 12-letnega dečka, ki si je dokončno sodil v hiši staršev ob sestricah, tik pred odhodom v zavod, na sam dan novega leta 2010. Nikoli najbrž ne bomo dočakali popolnega odgovora. Ostajajo večna vprašanja: zakaj se je to moralo zgoditi, kdo je kriv, ali bi lahko to preprečili in kaj bi morali narediti, da bi bilo samomorov manj, zlasti med mladimi.

Običajno prav ta bitja opozarjajo na brezizhoden položaj in krizo, v katero so zašla, s »klici na pomoč«, ki pa jih lahko celo prezremo. Mnogi nimajo najbližjih, ki bi jih tako dobro poznali, da bi jim znali prisluhniti, seveda pa lahko k temu vodijo tudi številni zunanji dejavniki, ki jih družine v naglici življenja in obilici vsakodnevnih problemov lahko prezrejo. Obupano ugotavljamo, da smo tako v Evropski Uniji kot tudi v svetovnem merilu blizu vrha samomorov; po koeficientu samomorilnosti med svetovno deseterico, v Evropi pa celo mnogo višje.

Samomori so na nek način še vedno tabuizirani, morda malo manj kot včasih, ko so zlasti med verujočimi pomenili hudo kazen za družino, ki je ostala za umrlim. Tudi danes se o njih šušlja, namiguje, tiho preiskuje in ugiba. In vendar je za nekoga že prepozno. Če pomislimo, da je skoraj vsaka trideseta smrt samomor, se nujno sprašujemo: zakaj in kaj k njim vodi? Je to hitri tempo življenja, ki marsikomu odtegne sočloveka in njegov čas, so to številne travme, ki nastopijo ob izgubi službe, velikih dolgovih, rubežnikih, strahu pred resno boleznijo, ki naj bi se končala z naravno smrtjo, so to mnoge duševne bolezni in med njimi depresija, ki naglo narašča, so to opojne snovi ali alkohol, velika osamljenost pred in med prazniki? Moški ga pogosteje storijo kot ženske, ki pa ga večkrat poskušajo. Zaskrbljujoči so seveda mladi, ki, četudi brez pisma slovesa, ki bi vsaj malo nakazovalo vzroke, kažejo na to, da pravega in resnega zanj ni bilo. Neuslišana ljubezen, nerazumevanje doma, slaba družba in zlasti opojne snovi, pa še kaj bi se našlo. Tranzicijska doba ga prinaša in ne odnaša, saj je polna zapletov in ta hip napovedujočih travm recesije. Če pomislimo, da si na tak način v majhni Sloveniji vzame letno vsaj šeststo ljudi svoje življenje, nas še bolj skrbi. Težko je reči koliko je genetike in koliko vpliva drugih dejavnikov, saj je vsak samomor svet zase. Pogojujejo ga številni dejavniki; od ekonomskih, demografskih, religioznih, etnoloških, filozofskih, psiholoških, … Številni raziskovalci ugotavljajo področja, ki so mu bolj izpostavljena, a, prave rešitve za njihovo zmanjšanje še ni videti na obzorju.

Kljub vsemu pa še vedno ostajamo pri mladih. Če grozijo in opominjajo, kako jim preprečiti, kaj narediti, da bi jim odpravili vzroke, ki ga pogojujejo? Kako je sploh možno, da ga izvede bitje, ki ima komaj nekaj več kot deset let? Od kje mu pogum, ki ga je potrebno kar veliko, od kje znanje in način, da zaključiš komaj začeto pot? In spet je težko kazati s prsti na starše, ki bi mu morali biti najbližje, celo na vzgojitelje, ki naj bi ga poznali. Najpomembneje je, da bi ga lahko preprečili. Da bi pravi hip spoznali, da ga utegne nekdo narediti in bi mu pomagali, da bi zbral pogum za novo pot. Ni ocene, ki bi ga bila vredna, ne ukora in ne kazni, ki bi koga doletela zaradi nečesa kar je storil, pa ni bilo pravilno. Vse se da popraviti, če si še živ, če imaš moč, voljo, pogum.

Skrbi nas lahko, da nas ne bo pokopal le rak, ki smo se ga v številnih oblikah do nedavnega tako bali, ne srčno-žilne bolezni, pač pa depresija, ki pomeni umiranje na obroke in »prihod« tudi drugih bolezni in težav.

Pomislim na tipični slovenski film; s smrtjo in pogrebom ter sprevodom, ki se vije mimo farne cerkvice, gostilno z nekaj zapitimi domačini, težkim porodom, ko ne veš kdo bo preživel, če bo in ali bo to otrok ali mati, pa morda še s svatbo, ki ji zagotovo sledi tudi kakšen hud prepir, potegnjen nož, ljubosumnostni izpad, tragedija zaradi preveč popitega alkohola, … Sivina jesenskih večerov, zimski hlad, veliko odpadlega listja in le malo sončnih in svetlih dni. Žal je komedij, ki bi razveseljevale dušo in srce v našem, slovenskem jeziku bore malo. Vsekakor premalo za ljudi, ki jih tudi ne živijo in doživijo, saj nas že dnevna poročila vseh vrst silijo v žalost in nemoč. Družinske tragedije, nasilje, pokoli na cestah, izgube služb, goljufije, celo pomori v naravi in brezizhodna ekološka situacija.

Tako torej ni niti tako zelo čudno, da se mnogi sprašujejo; zakaj in do kdaj, se splača, je vredno, …? Če pomislim še na morebitne trke planetov, taljenje ledu, dvig morja, pomore rib, ptic in žarečo sončno kroglo, ki nas bo opekla ali pa bodo nekje zmrznili, potem si nekako vesel, da si imel Abrahama. V šali pravijo, da pred petdesetim umrejo redki, po petdesetem pa vsi. Kakšna tolažba!

A, še vedno smo pri želji, da bi mladim vseeno pokazali svetlo pot, da bi opazili zlasti otroke, ki jim ni lepo in lahko in jih popeljali nazaj, na pot življenja. Zato so službe; od socialnih do zdravstvenih, ki imajo med delovnimi nalogami tudi in predvsem skrb za sočloveka. Za njegovo telesno in psihično zdravje. Če slednjega ni, lahko umre tudi prvo.

Ko torej razmišljamo o tem zakaj po poti naprej in kje bo naslednje križišče, da bomo lahko kljub »stop znaku« nadaljevali, se spomnimo, da je življenje igra in mi igralci na njenem velikem odru. Igrajmo do konca, do spusta zavese, ki zagotovo pride. Ponavljajmo igre tako, da nam bodo prirasle k srcu, da bomo lahko rekli, da smo zanje rojeni, da nam ni težko, ker so iskrene, da nam je lepo, ker živimo ne le zase, pač pa tudi za druge. Če kdo tega ni zmožen in obupuje, če mu življenje kaže le temne plati in sta v njem nenehno prisotna le tema in mraz, mu pomagajmo, ker nam je blizu in drag. In vsak naj ima nekoga, s katerim si bo ob podaji rok lahko širil življenjsko obzorje in s tem krog ljudi, ki sestavljajo ta naš, od vsega že utrujeni planet.

Vsaka zmaga nas bo utrdila in vsaka pomoč bitju, ki morda ne zmore, oplemenitila.

                                                  Čas ni hitra cesta 

                      med zibelko in grobom, ampak prostor za počitek na soncu. 

                                                            Živi danes! 

                                                        Smej se danes! 

                                                   Danes bodi srečen! 

                                   Včasih tožimo nad slabimi časi. 

                                               Toda časi so slabi, če so slabi ljudje. 

                                      Dobri časi ne padajo z neba. 

                                   Dobre čase lahko sami ustvarimo, 

                   ne z denarjem in tehniko, ampak s srcem in z dobroto. 

                                Samo dobri ljudje ustvarjajo dobre čase; če vlada 

                                dobrohotnost; če nasilje molči; če se delijo dobrine; 

                                              če se imajo ljudje radi; 

                                            če je prostor tudi za cvetje 

                                             in čas za prijazno besedo. 

                                                                Čas je denar, pravijo, 

                                  in denar je hrbtenica življenja, osnova, na kateri vse 

                                                                       raste. 

                                                   Toda to je laž. 

                                    Mogoče največja laž 20. stoletja. 

                                Nič čudnega, da so se mnogi ustavili, z živci na koncu. 

                                                    Ne najdejo več veselja. 

                                 In iščejo denar, da bi si kupili srečo. 

                                                Hočejo vedno več denarja 

                                    in ne vedo, kdaj ga imajo dovolj. 

                               Uničujejo se v neizprosnem kolesju "Čas je denar" 

                                                           stroja. 

                                         Ustavi ta stroj, ustavi uro. 

                                           Napolni čas z ljubeznijo! 

                                                       Ljubeznijo! 

                                                    Phil Bosmans