c S
V./3. Zgolj simbol vere ali tudi podrejenost žensk?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
08.09.2010 Sleherna vera se povezuje z določenimi simboli. Po njih se celo razlikujejo, večkrat pa se sprašujemo ali jih verniki sprejemajo brez zadržkov, do kod segajo in ali vera kdaj tudi omejuje svobodo odločanja ljudi o življenju, oblačenju, odnosih do soljudi ...

Pokrivala, zakriti obrazi in telo, ... lahko pomenijo tudi podrejenost žensk. Kako je doma in kako v svetu, kjer se vere in verniki srečujejo z različnimi običaji?

Prijazen obraz je ključ za zaprta vrata.
Tadžiški

Obleka in smeh izdajata človeka.
Italijanski


Cerkve oziroma božji hrami širom sveta vabijo ne le verne, pač pa tudi turiste, da v njih občudujejo veličastna dela arhitektov in številnih ustvarjalcev, sloge gradnje, blišč notranjosti in zunanjosti, nekateri obiskovalci pa tam zgolj izpovedujejo svoje versko prepričanje in se udeležujejo obredov.

Krščanstvo dopušča obiske vseh, ovire so lahko le v ocenjevanju primernosti oblačil, saj je razgaljanje, zlasti žensk, nezaželeno, če ne kar prepovedano. Pri vernikih obstojijo še križi kot simboli, ki jih v znak pripadnosti, običajno v zlatu ali srebru nosijo; zakrito ali razkrito, k sreči sedaj povsem brez odziva ateistov ali drugače verujočih .

Določene vere, zlasti protestantska, živijo v skromnosti, brez simbolov in prepoznavnosti, blizu ljudem in daleč od bogastva.

Nekoliko drugače je z islamom, ki zaradi burk in drugih pokrival buri svet. Odzvale so se številne države, seveda različno: Francija s prepovedjo nošenja izrazito verskih simbolov v šolah, Švica s prepovedjo gradnje visokih minaretov, v marsikateri državi pa je prišlo v zadnjem času tudi do pobud, da bi se prepovedalo nošenje ženskih oblačil, ki povsem prekrivajo telo. Tako nikab dovoljuje le razkritje oči, medtem ko burka zakrije telo in tudi oči. Zelo zanimivo je ob tem stališče Korana, ki celo ne pozna tako hudega zakritja ženske, čeprav bi mu kaj takega pripisali.

Po svetovnih letališčih, v turističnih krajih in deželah širom sveta še vedno z ne prav velikim občudovanjem zremo v moške, ki svobodno razkazujejo svoj obraz, ob njih pa tiho, skromno in kar se da neopazno hitijo ženske, zakrite pred očmi sveta, da jih ne bi videli, prav tako pa je njihov pogled na svet zelo »ozek«. K sreči je prizorov, da ne bi videli niti ženskih oči, izredno malo. Govora je o tem, da si ženske, ki nosijo taka oblačila, to celo želijo in jih nihče v to ne sili. Redki to verjamejo. Zagotovo pa tu ni enakosti med moškim in žensko, saj se prav za žensko ob temu porodi misel, da je moškemu, ki ga na tak način spremlja, pa četudi trdi, da povsem prostovoljno, vseeno v veliki meri podrejena. Zato nas oblačila, ki ne prekrivajo obraza, vseeno mnogo bolje prepričajo, da ženska vidi in je opažena. Sprašujemo se zakaj samo ženska, zakaj torej tudi moški ne hodijo zakritih oči? Evropa že sledi mnogim predlogom za splošno prepoved prekrivanja obraza na vseh javnih mestih, za neupoštevanje tega v nekaterih državah predpisuje tudi kazen. Gre lahko za krinko, vprašanja varnosti in nevarnosti, ki je s tem lahko povezana, saj ni nujno, da je pod burko, ki zakriva celo oči, ženska, prav tako pa bi se lahko kdaj utegnil pripetiti neljubi dogodek v obliki kaznivega dejanja in bi imeli opraviti s storilcem, ki je še huje prikrit kot so primeri nošenja čelad, čepic, poveznjenja nogavic preko glave, ... Zadeva z burko, ki popolnoma prekriva telo, pa tudi celoten obraz, bi bila lahko navzven sicer deležna opažanja, možnosti za kasnejšo prepoznavo morebitnega storilca, pa bi bile izrazito majhne. Spomnimo na pustni čas, ko so v bankah, na poštah in v drugih ustanovah, pa tudi za volanom strogo prepovedane obrazne maske.

Mnogi župani v različnih evropskih državah so že sprejeli občinske odloke o prepovedi nošenja burk v javnih zgradbah kar gre razumeti predvsem s stališča varovanja javnega reda in miru in ne skrunjenja kakršnekoli verske pripadnosti. Pravi motiv je seveda lahko tudi politični.

Sicer pa ima vsak človek nedvomno svobodno pravico do svojega zasebnega in družinskega življenja, če s tem ne prekrši pravic drugih; do svobode vesti in vere, prepovedana je sleherna diskriminacija, zato so omejitve pravic le tam, kjer posegajo v pravice drugih.

Ob pojavih vse večje nestrpnosti, drugačnosti in drugačnih, je sprejemanje ljudi kakršni pač so in ne glede na to kaj na svojem obrazu in telesu nosijo, nujno, omejeno je lahko le tam, kjer gre za varovanje drugih in za posege v njihovo varnost in svobodo.

Aleš Debeljak je v začetku tega leta v nekem slovenskem tedniku zapisal, da je popolno zakrivanje telesa in obraza v moderni družbi tudi lahko vprašanje enakopravnosti med državljani, postavlja se lahko tudi kot antipod popolni goloti, ki je tudi v večini primerov zakonsko prepovedana.

Celo na plažah, kjer ni posebej označeno, da so nudistične, zna nagce doleteti obisk kontrolorja, kaj šele, če bi se goli sprehodili skozi mesto, trgovino, urade, prišli taki v službo, ...

Islam težko sprejema oziroma ne sprejema zahtev po nespoštovanju pravil o nošenju oblačil, ki zakrivajo celo telo, tudi obraz in vendar je splošno znano, da v državah, kjer vlada ne sprejemajo drugačnih, torej ljudi, ki bi jih obiskovali z oblačili, ki imajo pridih svetovne mode in mnogo več razgaljajo kot skrivajo.

Žal mnoge razprave o nošenju burke oziroma prepovedi, po svetu sovpadajo z različnimi političnimi dogodki, privabljajo volivce, in dosežejo stopnjo žalitev čustev mnogih, ki jih želijo nositi zgolj zaradi tradicije in ne česa drugega.

K sreči je pojav nošenja precej izzvenel in tudi mnoga islamska dekleta z veseljem pokažejo lepe oči in prijazen obraz, oblačila pa, četudi predstavljajo pokritje glave, so stvar posameznika; ne barva ne material in ne oblika, nas ne smejo motiti. Ne smemo posegati v njihovo kulturo, jih spreminjati in učiti kaj je zanje primerno in kaj ni. Meja naj bo torej, vsaj tako menim, razkritje obraza. Obraza kot ogledala človeka, ki sporoča svetu svoje želje in hotenja, prav tako pa dobiva tudi povratne informacije. To vsekakor ni prehuda zahteva do vere, hkrati pa dovolj ščiti tudi verske običaje in pravila.

Ženskam pa je nujno potrebno nuditi dovolj osveščenosti in vpogleda v realni svet, tudi tisti brez burk, da se zanje odločajo povsem svobodno, potem, ko jim je ponujena tudi druga možnost.

Da bi le bilo tako.

Narava je žensko podredila moškemu,
toda narava ne pozna suženjstva.
Kitajski

Svoboda je odeja, ki se daje podložnikom,
kadar se pritožujejo, da se potolažijo;
ko umolknejo, se spet sname, ne da bi
podložniki sploh kaj opazili.
Nemški


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.