c S
P kot PRAVICA, PRAVIČNOST
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
06.08.2007 Se vam zdi, da je svet pravičen ali vidite tudi krivice ? Nedvomno najbolj boli krivica, ki jo občutiš sam. Za tuje si včasih gluh in slep. Se je treba za pravico boriti ali bi morala biti vsem dana? Včasih je dilema že v tem kaj je pravično in kaj krivično?

Močni ima pravico v pesteh, bogati v žepu.
Danski

Včasih ne ravna krivično le tisti, ki kaj stori, temveč tudi tisti, ki česa ne stori.
Mark Avrelij

Nikomur ni dodeljena kaka pravica, ne da bi imel hkrati tudi odgovornosti.
Gerald W. Johnson

Pravica včasih zaspi, nikoli pa ne umre.
Latinska modrost

Pravičnost in krivičnost druga drugo za rep grizeta.
Nemški

Začela bi z zapisom Phila Bosmansa, ki v knjigi Rože sreče moraš saditi sam, pravi:

Resnica je kot kvas,
z njo rasteta pravičnost in ljubezen.
To pa sta stebra,
na katerih temelji skupnost,
ki živi zares polno življenje.
Mi pa vsak dan živimo z lažmi.
Laži so človeku že kar v krvi.
Poslužujejo se jih vsi,od imenitnega gospoda do majhnega otroka.
ki brž najde izgovor, ko pride prepozno domov.
Laži so se udomačile med nami,
Včasih jih celo povzdignemo na častno mesto.

Laži v vsakdanjem življenju:
najbolj neumno in nizkotno opravljanje zavijemo
v bleščeč celofan, kot npr.:
»Saj o tem že vsi govorijo, ...« Ste že slišali ...«

Laži v veliki politiki:
Nič kolikokrat tu ni merilo
resnica,
marveč osebni interes
in interes stranke!

Laži, kadar gre za sklepanje poslov:
šibke točke v ponudbi
se prekrijejo z ustreznim
»ličilom«, vse pa na moč hvali
prefinjeno primitivna reklama.

Laži vedno in povsod
povzročajo
zmedo in nezaupanje.
Laži so kot rak,
ki zahrbtno razjeda ljudi
in s stoodstotno gotovostjo
izpodje korenine miru, dobrote in zaupanja.


Premišljujem o tem kako težko je pravzaprav odkriti resnico, tisto pravo edino, zveličavno, tisto, do katere bi se vsi tako radi dokopali. Ko si nasproti stojita dve »resnici,« pa sta si popolnoma različni, je vedno potrebno ugotoviti katera je prava. Tudi, če mislimo, da smo jo ugotovili, imamo še vedno opravka z eno, ki to ni. Odvisno je seveda kdo jo pripoveduje.

Če je v kazenskem postopku in je to resnica obdolženega, ki mu ni potrebno govoriti resnice, nasproti pa je priča, ki je to dolžna, bi sicer lahko rekli, da je njena resnica močnejša. Pa je to res? Obstaja tudi kriva ovadba in krivo pričanje in to je tisto, kar nas razjeda, muči, da misliti in raziskovati. Iskanje materialne resnice je izredno težko delo. Pravimo, da je to naloga sodišča in vendar se zanjo trudi tudi obtožba. Sklenila je namreč krog svoje resnice in nekoga obtožila.

Pogosto se zgodi, da obtoženi in priča, drug za drugim o enem dogodku pripovedujeta tako različni zgodbi, da se vprašaš: katera je resnična? Zato pa je tako pomembna dokazna ocena, ki jo gradimo široko, najširše, kajti niti priznanje ni dovolj, pa četudi bi nastopilo. Ko nekdo reče: »Veste, govorim resnico,« se vprašamo zakaj je to sploh rekel ali sicer laže? Ali nas skuša zavesti ali kaj prikriti? Velikokrat s tako besedno zvezo le podkrepimo to kar želimo nekomu povedati in mu predati kot »sveto resnico.« Z neresnico zagotovo nekomu delamo krivico.

Poznamo primere, ko se mnogi zaklinjajo na svoje najbližje, na oči, na, ... ker hočejo s tem pokazati, da jim je vseeno, če bi oslepeli, če bi izgubili najbližje, če jim ne bomo verjeli. Govorili naj bi namreč resnico. Seveda jim ne gre vedno verjeti. Zgodi se, da nekdo tako dolgo laže, da laž postane zanj že resnica. Prepričuje se, išče opravičila, ... in zaživi v prepričanju, da nečesa ni storil, da ni kriv.

Če bi povprašali tiste, ki so kazniva dejanja odločno zanikali, pa so jim bila dokazana, in so sedaj na prestajanju zaporne kazni, bi dejali, da so tam po krivici, ker niso krivi. Nenazadnje jim moč in možnost zanikanja dejanja daje zakonodaja. Ni jim potrebno dokazovati, da so nedolžni, pač pa drugim, da so krivi.

In dubio pro reo, torej dvom, se pojavi dokaj pogosto. Kdo pa je sploh stoodstoten?

Zakaj ima torej PRAVICA zavezane oči? Da razsodi, ne da bi videla, da je slepa in vendar poštena, da ji ni treba gledati, pa vseeno vidi.

Celo pravica je lahko včasih za koga krivica. Tako pač čuti, dojema, zaznava in presoja. Odmeril mu jo je nekdo drug in »metra« ne priznava. Nenazadnje celo vsake oči lahko vidijo drugače in kjer je zaznava dogodka najpomembnejša, imamo lahko več zgodb, torej več »resnic«. Katera pa je tista prava? Zdaj se nagibamo v eno smer, pa spet v drugo in kdaj celo obupamo. Stvar postaja tako zapletena, da skoraj ne vidimo izhoda. A, je; v oprostilni sodbi, ki pa je lahko nastop krivice za nekoga.

Pa naj še kdo reče, da se da pravico vedno najti in krivico spoznati, kaznovati, preprečiti, ...

Zavedati se je potrebno, da je svet bil, je in bo, za nekoga poln krivic, pravica pa tam daleč, visoko na tronu in za marsikoga skoraj nedosegljiva.

Lahko je biti dober, težje pravičen.
Victor Hugo

Moja doktrina je enostavna: daj vsakemu človeku take pravice, kakršne želiš imeti sam – ne večje, sploh pa ne manjše.
Russell

Kjer ni pravičnosti, ni svobode, kjer ni svobode, ni pravičnosti.
Seume


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.