c S
Kaj vse skrivamo
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
02.12.2020 Vas je kateri izmed tragičnih dogodkov v zadnjem času še posebej pretresel? Bi verjeli, da je lahko truplo več let v stanovanju, ne da bi kdo resno posumil, da vse le ni tako, kot bi moralo biti? In kakšna je oseba, ki uspe svojo mrtvo mamo tako dolgo skrivati in celo dvigovati njeno pokojnino? Kaj vse še skrivajo stene naših domov? Zgodilo se je celo v času pred korona krizo, ki bi ji hudo odtujenost morda pripisali. Dogodek je tako še en v nizu mnogih, ki jih je včasih poznala zgolj tujina. Takrat smo govorili: pri nas to ni mogoče. Pa je in šokantna najdba se je zgodila prav v mesecu, posvečenemu boju proti nasilju. Molk je v preteklosti zagotovo skril še marsikaj.

     Življenje je lepo, 

     zato karkoli se ti 

      zgodi, nikoli ne 

     pozabi živeti. Živeti

     je ena najbolj redkih 

     stvari na tem svetu, 

      saj večina ljudi 

     samo obstaja.

        Marcus Aurelius

 
V nizu svetovnih in mednarodnih dni je kar težko izbrati najpomembnejše. Vsak zase namreč prinaša sporočilo, namenjeno ožjemu ali širšemu krogu ljudi. Sleherni je lahko močno opozorilo, da so kršitve človekovih pravic nedopustne, država pa mora s svojim razvejanim aparatom poskrbeti, da do njih ne bo več prihajalo, žrtvam pa nuditi tudi vso pomoč.

Zato 25. november ni izjema. Dan boja proti nasilju nad ženskami ima namreč dolgoletno tradicijo. Pa se je naš odnos do nasilja res spremenil? Mrtve ženske, celo za štedilniki svojih domov, tega nikakor ne kažejo. Seveda ne gre zgolj za ženske, a teh je daleč največ.

Kako je torej lahko sin več let skrival svojo mrtvo mamo kar v domačem stanovanju? Kako in zakaj lahko nekdo, za katerega vsi povedo veliko lepega, ubije starše in sestro, po prihodu policije pa sodi še sebi? Spet pri nas in ne kje v tujini. In še bi lahko naštevali. Krvavih dogodkov je bilo veliko.

Generalna skupščina Združenih narodov je decembra 1999 razglasila 25. november za mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami. Prav nasilje nad šibkejšim spolom je že do tedaj terjalo ogromno žrtev, njegove posledice pa mnogi čutijo še danes. Neposredne ali posredne žrtve so zagotovo tudi otroci. Zaznati je sicer zakonodajne premike, ki so zlasti po Direktivi EU končno sprejeti v procesno kazensko zakonodajo. Pa se vse to res pozna tudi v praksi vsakdana?

Huda kriza, ki nas je letos doletela po pojavu nevidnega virusa Covid 19, je stanje namreč le še poslabšala. Preizkušnje za mnoge družine, ki se soočajo z boleznijo, izgubo službe in povsem nepredvidljivim jutrišnjim dnem,  namreč generirajo ali poglabljajo konflikte, ki se odražajo v psihičnem ali celo fizičnem nasilju vseh vrst in intenzitet. Priča smo umorom in hudim telesnim poškodbam, pa tudi samomorom in njihovim poskusom.

Nasilje se v zelo različnih oblikah plazi naokoli. Nanj postajamo celo manj občutljivi, žrtve ga v času zaprtja v lastne domove ne prijavljajo, saj ne vidijo pravega izhoda. Psihično nasilje celo težko ločijo od vsesplošnega stanja v družbi, polni nestrpnosti, sovraštva in delitev. Skupaj so lahko le člani istega gospodinjstva ali ožje družine. Komu, kdaj in kako povedati, kako sploh stopiti po pomoč? Policijska ura, maske, ki lahko prekrijejo celo podplutbe, svet brez sodelavcev in prijateljev.

Ljudje so prestrašeni in samo čakajo, da kriza mine.

Žal tudi otroci. In zagotovo so v velikih težavah ljudje z demenco. Jih sploh prepoznamo? Ali v krizi ugotovimo usodne spremembe na njihovi psihi?

Kako je z njimi v domovih, če jih svojci ne morejo obiskovati? In kako se poslavljajo od življenja? Ne bodo se vrnili, da bi jim povedali, da jih nismo smeli pospremiti v trenutku zemeljskega slovesa. Se bomo s tem lahko sprijaznili?

Razlogov za skrb je še veliko.

Med vikendom sem prejela posnetke iz Kranja. Objavljeni so bili na FB. Na njih so bili otroci, ki so tekli. Kam, zakaj, kje se je to dogajalo, sem povprašala pošiljateljico. In odgovor: šlo je za tek otrok na nekem igrišču, saj so prihajali redarji. Redarji ali inšpektorji naj bi tudi v Ljubljani na igrišču spraševali otroke, koliko so stari. Seveda gre za obvezne maske in prepoved druženja. A kaj imajo s tem opraviti otroci? Zanje, za maske in ne-druženje so vsekakor odgovorni njihovi starši. So mar tudi oni bežali? 

In kakšna sporočila s tem dobivajo nič krivi otroci?

Zagotovo pogrešajo nekoč tako samoumevno druženje z vrstniki v šoli ali vrtcu. In igrišče je zanje v krizi najsrečnejši prostor. Seveda za "pasti" ne vedo in niso odgovorni za kršitev odlokov. Starši jim morajo stanje razložiti starosti primerno. Beg pred policijo ali redarji je vsekakor napačno sporočilo. Prav tako iskanje vsemogočih izgovorov in obvodov v zvezi s priporočili stroke.

Nasilje se je dobesedno zasidralo tudi v mnoge razvezane družine, saj nekateri starši na škodo otrok preprečujejo stike z drugim staršem. Prednjačijo seveda matere. Ali sploh pomislijo na otroka, na katerega dobro prisegajo? Kako bi sicer onemogočale stike, ki jih otroci skoraj nimajo. Imajo pa veliko elektronskih naprav, od katerih so vse bolj zasvojeni. Priklopljeni nanje preživljajo dolge dneve, tudi ko morajo njihovi starši delati. Za ljubi kruhek, srečni da ga imajo.

Nasilje se je tako kar "udomačilo", dobiva pa nove in nove oblike. Celo 25. november letos ni bil to, kar je bil vsa minula leta.

Največji nasilnik v trenutnem življenju namreč postaja kar virus. A to ne pomeni, da vključuje že znane oblike nasilja. Vse več je namreč povsem novih. Dalj kot bo prežal na vse nas, več jih bo in posledice bodo žal ostale, tudi ko bo minil.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.