c S
V./8. Prikazovanje pornografskega gradiva
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
17.11.2010 V zadnjih tednih Slovenijo pretresajo številni postopki, povezani s posestjo pornografskega gradiva in zasegi računalnikov, na katerih naj bi bilo naloženo, ugotavlja se mreža posredovanja, sprašuje po obdelavi in prikazovanju. Ob tem ljudi burijo vprašanja, ali se lahko zgodi, da nam na nezaščiteni ali premalo zaščiteni hišni računalnik kdo od »sosedov« oziroma zlonamernih vsiljivcev v naši odsotnosti in brez naše vednosti naloži tako pornografsko gradivo, kako dokazati, da ga je naložil, lastnik računalnika pa o njem nič ne ve. Javnost presoja, kaj je pornografsko gradivo in ali ne gre zgolj za seksualne vsebine, pri čemer zakon pri mladoletnikih razširitev, uvoz, izvoz ali drugačno ponudbo tega gradiva, kaznuje enako.

Modrost pomeni, da se zavedamo
zmotljivosti svojih nazorov in mnenj
ter negotovosti in minljivosti stvari,
na katere se najbolj
zanašamo.
Gerard Brown

Naučili so me,
da pot napredka
ni ne hitra ne lahka.
Marie Curie

Ni ga odraslega Slovenca, tudi mladoletni otroci niso več posebne izjeme, ki ne bi v minulem mesecu vsaj slišal za pornografijo, njeno izdelavo, prikazovanje, posest in posredovanje takega gradiva, pa tudi za številne policijske akcije, ki so dosegle Slovenijo, povezane pa naj bi bile s tujino.

Skoraj ni »junaka«, ki bi si upal trditi, da so pornografija in z njo povezane internetne spletke, v katerih so udeleženi otroci, dovoljene in jih ni potrebno preganjati.

Z internetom, ki vstopa v vse kotičke naših domov, mi pa iz njih segamo v daljni širni svet, surfamo po medmrežju in mnogih internetnih straneh doma in v tujini, živimo v virtualnem svetu. Hitro nas je omrežil, pomeni veliko dobrega in koristnega, hkrati pa prinaša številne pasti, zlasti za našo mladež, ki pa zna včasih doseči na njem še marsikaj, kar je našim očem »skrito«.

V zadnjem času smo sicer mnogo bolj osveščeni o internetni zasvojenosti, vemo, da je tu pri nas, da se morajo nekateri zdraviti, ker so 20 od 24 ur preživeli na internetu, da je za mnoge skoraj prepozno, so odtujeni, hladni, brezsrčni, ne vedo več kaj je resnica in kaj virtualni svet. Vse več se govori o tem, da bi morali imeti starši popolni nadzor nad otroki in njihovim računalnikom, da bi ta moral biti do starosti 15 let v dnevni in ne v otroški sobi, da je celo ena ura interneta dovolj, ker je to izjavil slavni Bill Gates.

Edini smo si, da otrok ne smemo uporabljati za pornografske predstave, pa tudi za seksualne ne, pri čemer je to sankcionirano za otroke, mlajše od 15 let.

Kazenski zakonik v 176. členu določa, da se kaznuje tisti, ki osebi, mlajši od 15 let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji pokaže pornografsko ali drugačno seksualno predstavo. Gre za kazen zapora do dveh let. Prav tako je kazniva, celo s kaznijo do petih let, zloraba mladoletne osebe za izdelavo slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine in uporaba za pornografsko ali drugačno seksualno predstavo. Taka kazen grozi tistim, ki proizvedejo, razširijo, prodajajo, uvozijo, izvozijo ali drugače ponudijo pornografsko ali drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe ali njihove realistične podobe, ali kdor poseduje tako gradivo ali razkriva identiteto mladoletne osebe v njem. Najhujša je kazen za hudodelsko združbo, pri čemer se pornografsko ali drugačno seksualno gradivo v vseh primerih vzame in njegova uporaba ustrezno onemogoči.

Toliko o teoriji. Kaj pa praksa? S tednika Reporter so me pred dnevi vprašali kako je z dostopnostjo spletne strani 24ur.com, za katero ni potrebno ničesar plačati in si jo lahko ogledajo tudi otroci, v zgodnjem delu odprte strani pa se pojavijo sporne fotografije, tu pa si je mogoče prebrati različne tekste, ki so opremljeni tudi s fotografijami. S posamezne strani so povezave na druge strani. Omenili so naslove: »Kako seksati vso noč«, »Obleka, ki žensko spremeni v seks igračko«, »Maja šokirala z razuzdanim porničem«... Sprašujejo glede javne dostopnosti teh strani, saj so na voljo otrokom, s tem pa je kršen tudi Kazenski zakonik Republike Slovenije, ki določa, da kdor osebi, mlajši od 15 let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni predmeti pornografske vsebine ali seksualna predstava.

Nikakor namreč ni moč nasprotovati ugotovitvi, da lahko vsak, torej tudi otrok, mlajši od 15 let, ki ga ima v mislih kazenska zakonodaja, vstopa na te, povsem nezavarovane strani.

Razmišljam o tem, kaj vse in kje je našim otrokom na vsakem koraku dostopno. Tudi v izložbah številnih kioskov se za otroke na ogled postavljajo fotografije vseh vrst, pa ne le estetsko razgaljene lepotice, pač pa tudi njihovi zelo intimni deli, seksualne igrice ... Torej, smo na izredno tankem ledu in lahko se konkretno vprašamo, kako vse ponujajo številne internetne medijske povezave, ne le spletne, tudi tiskani mediji. Ob pojavu golih oprsij, ki smo jih vajeni prav na vsakem koraku, tu in tam ne gre zgolj za razgaljena dekleta, pač pa tudi tista, ki vabijo k vročim spolnim užitkom vseh vrst, ponujajo se strastne »mačke«, seks, ki bo trajal celo noč, slike in predstave, ki jih lahko marsikdo oceni kot pornografske, vsekakor pa najmanj seksualne.

Zagotovo bodo mnogi rekli, da je današnja doba drugačna od včerajšnjega dne, da je danes otrokom že vse znano, česar mi v otroštvu nismo vedeli, vsaj do 7. razreda ne, ko smo dobili učbenik o telesu in spolnih organih. Mladostnikov naj torej skoraj nič več ne bi moglo pohujšati.

Težko je seveda temu v celoti pritrditi, vsekakor pa je treba zaključiti, da smo starši tisti, ki smo odgovorni za vzgojo otrok, in lahko na tem področju marsikaj naredimo. Tako je nedvomno res, da bi morali biti računalniki do 15. leta pod strogim nadzorom staršev, vedeti bi morali, kam otroci »vstopajo«, katere spletne strani bi morale biti varovane pred otroci, tudi tistimi, ki ne morejo imeti 24-urnega nadzora staršev, oziroma tistimi, ki sploh ne poznajo vsebin in pasti računalnika, ker jih njihov otrok pri tem že prehiteva.

Starši imamo lahko starševski »prst«. Tako namreč rečemo izklopu določenih neprimernih vsebin in nadzoru nad tem kaj otroci gledajo, saj je za marsikaj potrebna najmanj predhodna razlaga.

Obstajata dve spletni strani, to je Spletno-oko.si in Safe.si, ki skrbita za varnost otrok pred internetom in neprimernimi vsebinami, goljufijami, pastmi in številnimi nevšečnostmi, ki jih lahko prizadenejo.

Zato je kazanje s prstom zgolj na en medij in eno spletno stran, ki vodi najmanj k seksualnim vsebinam, ki niso omejene, absolutno premalo. Skupaj z mediji, ki imajo izjemno moč, ne le v negativnem, pač pa tudi v pozitivnem smislu, je potrebno vse, tako starše kot otroke, osveščati o tem kaj je primerno in kaj ne, pa tudi kako je možno uporabiti kode dostopa ali blokade.

Če »meja« ne znajo ali zmorejo postaviti starši, bi morala pri tem reagirati družba, ki ji mora biti za otroke še kako mar.

Kako sicer v praksi reševati krizo, ki lahko nastopi z dosledno uporabo kazenskega zakonika? Pornografski vsebini je nov zakonik dodal celo seksualno predstavo, pri čemer se zlasti pri slednji težko kregamo kaj je še umetniško, ker je tudi »visoka« umetnost lahko seksualna.

Zato se vprašajmo kaj je zakonodajalec pri tem mislil in kako daleč bodo šli organi odkrivanja in pregona. Dostopnost predmetov pornografske vsebine in seksualnih predstav je velika in zavest, da gre za otroke, stare do 15 let, ki to gledajo, je zagotovo prisotna.

Vprašanje je torej kako stopiti skupaj; Safe.si, starši, učitelji in mediji, kajti pregon je ultima ratio, ko torej vse odpade. Mnogo boljša je preventiva kot vsaka kurativa, saj bi ta zagotovo sprožila plaz kritik, od katerih bi imeli še najmanj koristi otroci. Niso krivi ne za oblikovanje teh spletnih strani in njihovo ponudbo, ne za medije, ki to predstavljajo, in niti ne za 187. člen KZ-1, ki vse to določa kot kaznivo.

Na potezi smo torej, da nekaj rečemo, sklenemo, naredimo.

Želim si, da bi opravljala velike
in plemenite naloge,
toda moja glavna dolžnost je, da opravljam
majhne, kot bi bile velike in plemenite.
Helen Keller


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.