c S
"Rdeča kapica", tokrat zgolj za odrasle
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
20.10.2021 Je sploh kdo, ki za zgodbo o Rdeči kapici ni slišal v prvih letih življenja? V njej nastopajo neodgovorna mama, naivna Rdeča kapica, prebrisan in krvoločen volk, stara, bolna in zvedava babica ter lovec, ki ubije volka, da reši babico in njeno vnukinjo. Le kaj ob vsem tem doživljajo otroci? Pravljica svari, a hkrati otroke povsem zmede. Je res možno preživeti v volkovem trebuhu? Zgolj v pravljici.

Če mislite, da se vsi liki ponovijo tudi v psihološki kriminalki Rdeča kapica izpod peresa Irene Svetek, hčerke na še tožilske kolegice, se vsekakor hudo motite. Iz gozda se namreč zgodba preseli v prestolnico, pred nami zaživi Kodeljevo, iz hišice smrti pelje na policijo, tožilstvo in vsaj v obrisih na sodišče.

Že na samem začetku nas pretrese truplo brutalno umorjene trinajstletnice, ki je golo, odeto le v rdeč plašček. Od tu torej naslov?! Glavni lik kriminalke je igram močno vdani tožilec italijanskega porekla, knjiga pa razgali sprevržene plati človeške narave in nas popelje v svet iskanja resnice. Ene in edine. Jo pričakujemo in tudi zares najdemo?

»Sine, sprijazni se s tem, da je človek zver. Večina nas samo ni
prisiljenih v situacije, v katerih bi ta zver pri šla na plano.«
                                                                                        Irena Svetek

Pa začnimo kar pri pravljici, ki se je brez vsakršne pametne razlage usidrala v nepokvarjene otroške dušice. Njen razplet je daleč od »normalnosti« pravilne vzgoje otrok. Če si in ker si, predstavljamo Rdečo kapico zgolj kot nekajletno deklico, njeno mamo, ki jo skozi temen gozd s košarico pošilja k babici, seveda takoj doleti več kot utemeljen očitek zanemarjanja otroka. Kdo bi si to danes še upal storiti? Še zlasti, ker na otroke, preži tisoč in ena nevarnost. Tako na podeželju kot v mestu. Morda in skoraj zagotovo ne od pravega gozdnega volka, pač pa od njegovih zelo sodobnih »prispodob«. Te predstavljajo tako domači kot tuji nasilneži vseh vrst. Otroške dušice jim niso niti malo svete, kaj šele telesca. Storilci spolnih zlorab jih usodno ranijo, rane in brazgotine pa ostajajo celo življenje.

Še danes, po dvajsetih letih namreč dokaj redno srečujem dekle, ki po usodni zlorabi v otroštvu, potuje med psihiatrijo in skromnim domkom, nikoli ne bo imela svoje družine, matična ji je v najbolj občutljivem obdobju obrnila hrbet. Niso ji verjeli in storilca dekletce celo po njegovi smrti, tu in tam »sreča« kar na mestnem avtobusu in običajno temu sledi daljša hospitalizacija.

Spolni napadi v otroštvu, torej tudi če jim ne grozi prava smrt, ki se k sreči seveda zgodi zelo, zelo redko, puščajo tako usodne posledice, da jih lahko povsem primerjamo z njo. Duševno smrtjo ali vsaj hudo "ohromelostjo".

Tudi v psihološki kriminalki najdemo glavne in stranske igralce, redke brez posebnosti, motenosti, zasvojenosti in sprevrženosti. Liki, da te kap in osebe, katerih usode se vsaj na videz prepletajo, tako močno, da je branje skrajno napeto. Je med njimi morilec ali morilka? Bo odkrit in kdo bo zaslužen za to?

Seveda vseskozi razmišljamo, zakaj je moralo umreti nesrečno dekletce in kdo je skrivnostni storilec, predvsem pa zakaj je bila povsem gola, prekrita le z rdečim plaščkom. Naenkrat imamo nekaj sumljivih oseb. In prav vsaka pred nas stopi v ločeni zgodbi, nekatere se sicer tudi prekrivajo in vsaj delno povezujejo.

V čem vidim smisel pripovedi, nas česa tudi nauči?

V mislih jo dokaj hitro primerjam z odlično in zelo poučno knjigo dr. Aksinje Kermauner Berenikini kodri. Tudi tam se nepokvarjenost in dobrota srečata s svojim nasprotjem. Kaj kmalu ugotovimo, da silno bogastvo in slaba vzgoja staršev pokvarita otroke, jih pogosto vodita v svet mamil in različnih ekstaz, medtem ko pogovor, skromnost in učenje odgovornosti pomenijo rešitev. Za vse.

Seveda obe knjigi nimata veliko skupnih točk, saj nas kriminalka postavlja pred nenehna vprašanja o tem, ali lahko dobro sploh premaga slabo in ali nauk ne pride daleč, daleč prepozno.

Sodobna Rdeča kapica za odrasle je namreč terjala svoj davek že takoj na začetku, kar niti ni edina smrt, ki smo ji priča. Pozitivnih likov ni na pretek, seksualnih praks pa veliko, veliko več. Spremljamo tudi smrti in samomore, da o prav posebnih značajih ljudi niti ne govorim.

Truplo s Kodeljevega kliče odgovorne, da vedno dobro opravijo svoje delo. Ga bodo in kdaj? Tožilec ga očitno bo, saj se napoveduje že druga kriminalka. Bo še vedno glavni? Kaj porečejo kriminalisti, patologi, izvedenci vseh vrst? Bo kdaj sledilo tudi sojenje, ko bo svoje odigrala tudi obramba in povsem zmedla bralke in bralce, saj bo obdolženi ali že obtoženi zagotovo kategorično zanikal kaznivo dejanje, izpodbijal dokaze, izločal vse obremenilne, priče pa bodo celo "izgubljale" spomin? Da ne govorimo o izvedenstvih, ki si bodo kdaj celo različna, tako domača kot morda tuja. Od popolne prištevnosti storilca do nesposobnosti presoje in ravnanja.

Kako lepo se po navadi vse začne. Imamo žrtev in storilca, pa tehtne dokaze in skoraj vse, kar nujno potrebujemo, potem pa sledijo številne obravnave, zapleti in razpleti, vse do obsodbe ali celo oprostitve. In postopkom ni videti konca niti na drugi stopnji, celo do pravnih sredstev na najvišji, zahtev za obnovo postopka in morda kdaj usodnega preobrata. Priporu, tedaj nenadoma "nezakonitemu", pa seveda sledi še državna odškodnina, ki naj bi jo po mnenju nekaterih ne-strokovnjakov, moral iz svojega žepa povrniti kar tožilec, včasih pa tudi skupaj s sodnikom.

In po mnogih letih slišiš od pravnih laikov, ki pa itak vedo vse in še več, da je tožilec tožil povsem nedolžnega.

In nekateri nanj kažejo s prstom: "Glej ga, zavestno je preganjal nič krive!" In pojavi se več kot sum, da so bile to kazni brez zločina, čeprav je bilo pogosteje prav obratno.

In prav te zgodbe mečejo slabo luč na pravosodje, zlasti na tožilstvo in sodišče.

Pa čeprav bi morda taisti ljudje neposredno po dogodku in razkritju storilca v medijih, takoj pritisnili tipko: kriv, obsojen in hudo kaznovan. Seveda ne zase.

Kaj jih je tako "povozilo"? Se prepogosto morda raje poistovetijo s storilcem kot z žrtvijo?

Spominjam se davnega predavanja za študente ene izmed fakultet in njihove goste. Predstavljala sem delo državnega tožilca in ob koncu je dvignil roko najbolj "polikan" in tudi olikan slušatelj. Pripomnil je, da se mu tožilski, predvsem pa policijski poklic ne zdi prav "pošten" in ugleden v nasprotju z odvetniškim. Želel je odgovor, zakaj bi tak lahko bil in dobil ga je.

Precej plastično sem mu odgovorila približno tako:

"Spoštovani, ne bom vas prepričevala. Tu je zgodba. Danes, po 20. uri, ko bomo zaključili ta dogodek, se boste morda napotili v staro Ljubljano. Taki kot ste, ocenjujem vas za zelo uglajenega, boste tam morda pojedli pizzo in spili Coca colo, nato pa se okoli 22. ure, v že popolni temi vračali po prazni ulici proti Tromostovju. Nasproti bo prišla gruča glasnih, ne prav treznih mladcev, ki vas bo nesramno ogovorila, obkolila in zahtevala denar ter mobilni telefon. Ne boste jim ušli in nenadoma boste pristali na tleh, v borbi za vsaj telefon pa izgubili vsaj dva prednja zoba. Izgubili se bodo v temi, vas pa bo rešil mimoidoči, ki bo poklical policijo. Na postaji v centru mesta jih boste poskušali opisati in imeli boste srečo. Našli jih bodo, ne sicer z vašim telefonom, a vseeno prave. Sledila bo preiskava, v kateri boste pričali in glavna obravnava. Državni tožilec bo zatrjeval, da so vas oropali in imate poškodbe dveh prednjih zob ter posledice, ki temu neizbežno sledijo. Oni pa v en glas, z odvetniki po uradni dolžnosti vred, da ste jih vinjeni ozmerjali s "čefurji", jim seveda nesramno grozili in si dobesedno izmislili celo rop, zobe ste pa itak imeli povsem "zmajane" že prej."

Dodala sem: "So policisti in tožilci res še tako negativni liki postopkov?"

Kakor za koga, rada rečem.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.