c S
V./42. Ali pravna država deluje ali ne?
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
21.03.2012 Že nekaj let vztrajno poslušamo trditve, da pravna država ne deluje. Oglašajo se tako tisti, ki ne morejo do svojih pravic, saj so prepričani, da so jim kršene, ali do njih pridejo prepozno, pa tudi tisti, ki menijo, da so jim kršene pravice do poštenega in pravičnega sojenja, pa tudi številne pravice Zakona o kazenskem postopku, materialne zakonodaje, Ustave RS, Konvencije o človekovih pravicah in ...

Pravna država ne deluje, če upniki ne morejo izterjati svojega dolga, pa tudi, če ga dolžniki poplačajo na pretiran in nepravičen način. Ne deluje, če mati ne more do otroka, ki ji je sodno dodeljen, ker ga preprosto ni, pa tudi, če je obsojen oče, ki v imenu zaščite otroka raje sedi v priporu in dočaka obsodilno sodbo, kot da bi povedal kje je otrok. Dogaja se nam, da država pade na izpitu v isti zadevi, tako za storilce kot oškodovance, tako za tožnike kot tožence. Kje je tu sploh zdrava pamet?

 

Pred davnimi časi je v mestu Tebe pustošila strašna vojna. Ko je je bilo konec, je kralj Kreont izdal ukaz, da trupla bojevnika Polinejka ne smejo pokopati, ker se je bojeval proti lastni domovini. Njegova sestra Antigona pa je prekršila prepoved in prijeli so jo ravno, ko je pokopavala Polinejka. Odpeljali so jo pred kralja Kreonta, ki jo je vprašal, ali je seznanjena z zakonom, ki prepoveduje pokop, in ali se zaveda, da tvega življenje.

»Vem«, je odvrnila Antigona. »Vendar gre zgolj za človeški zakon. So pomembnejši zakoni – tisti, ki vladajo v naših srcih. Moje misli in ljubezen so mi ukazale, naj truplo svojega brata zavijem v mrtvaški prt. Proti tem zakonom človeški zakon komaj kaj velja... tako kot komaj kaj šteje dejstvo, da moram zato umreti. Raje grem v smrt, kot da bi za vselej obžalovala, da sem bratovo truplo pustila nepokopano.«

                    Po dramskem besedilu, grškega trageda Sofokla (5. stol. pr. n. š.)

 

Besedilo zgodbe Michela P. Philippa Lagautriera v knjigi Modrosti srca nedvomno kaže na vprašanje človeške pravičnosti. Urejali naj bi jo zakoni, ki jih moramo spoštovati. Kaj pa, če jih spregledamo? Je to še pravica in kako je s tistimi, ki jih ne spoštujejo? Bodisi da gre za državljane ali sodnike. Zlasti pri slednjih se to ne more in ne sme dogajati.

V zadnjem času so nas sicer polna usta o pravični in pravni državi. O njej govorijo ljudje, za katere je težko reči, da so »navadni«, ker ne vem zakaj bi jih tako imenovala, po drugi strani pa tudi tisti, ki se s pravom ukvarjamo na svojih službenih področjih, pa tudi oni, ki iz hrama parlamenta, torej zakonodajne, pa tudi palače izvršilne oblasti, sprašujejo kaj narediti, da bodo ljudje verjeli v pravno državo. O tem so bili izprašani kandidati za ministre, zlasti pravosodje in notranje zadeve, čeravno pravica zavezuje tudi vse ostale.

Državo buri več zgodb, ki so že dalj časa čakale na sodni epilog, ga dočakale ali še ne, ki so še v povojih in pred organi odkrivanja, pa tudi tiste, o katerih se obširno govori v gostilnah in za vogali, ko pa pridejo na dan, zmanjka ljudi, ki bi jih dokazno potrdili.

Zakon sicer jasno vsem osumljenim, obdolženim, obtoženim nudi pravni pouk, po katerem niso dolžni ničesar izjaviti, imajo pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izberejo, na njihovo zahtevo in stroške države pa ga postavi celo policija, če je to v interesu pravičnosti. Obdolženi se pri prvem zaslišanju ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.

Če torej kogarkoli česarkoli osumijo, se že sam zaveda svojih pravic, kaj šele, če ima ob sebi zagovornika. Dalj časa že »ptiči čivkajo«, da se ne splača ničesar priznati, ker ti je potrebno vse dokazati onkraj razumnega dvoma, pri čemer so o tem, kaj je razumno in kaj dvomljivo, tudi zelo različne razlage, celo med pravniki, zaposlenimi v različnih institucijah organov odkrivanja, pregona in sojenja vseh stopenj.

Če bi na primer temu navkljub nekaj priznal, zlasti kadar gre za huda dejanja, o katerih dnevno poročajo mediji in zaradi katerih se je v naši bližnji in daljni preteklosti na prafaktorje razletelo mnogo obetavnih podjetij, nastali so novi pravni subjekti, izgineval je denar, bi se spraševali o njegovi zdravi pameti, zmožnosti razumevanja presoje, obvladovanj. Zagotovo bi bil en izvedenec, ki mu pravimo psihiater, v kolikor njegovo mnenje obdolženim ne bi bilo v korist, vsekakor premalo.

Modno je torej zanikati vse, tudi če kopica strokovnjakov govori o dokazih, o ponarejenih listinah...

Kje je morala, kje etika, kje sporočila za mlade rodove, ki jih učimo, da moramo biti pošteni, pomagati drugim, jim ne škodovati, spoštovati starejše, ne krasti...?

Kje je tu ljubezen do bližnjega, do otrok, ki niso krivi, da imajo take ali drugačne starše, če jih želimo postaviti le v srečne družine, ob očeta in mater, ki pa sta nenazadnje lahko celo kriminalca, posiljevalca, zlorabljevalca, nasilnika ...? Ali vsaj eden izmed njih.

Kako se počutijo mladi in kako srednja in starejša generacija, če naj bi hodila na volitve in volila predstavnike oblasti, ko pa ti sprejmejo zakon, a ga mora ljudstvo presoditi še na referendumu? Ali niso dovolj sposobni, ali ne poznajo materije, ali želijo škodovati ljudem, ki jih zastopajo? Vsekakor bi bilo upoštevanja vredno le, če bi se referenduma udeležilo več kot 50 % vseh volilnih upravičencev. Potem bi lahko rekli, da je večina slovenskih volivcev tako odločila. Tako pa odloča večina tistih, ki pridejo, in teh je vedno bore malo.

Seveda se je potrebno spraševati zakaj ljudje ne hodijo na volitve, zakaj so po njih razočarani, zakaj predstavnikov oblasti, sicer le nekaterih, ne morejo spoštovati tako, da bi bilo to brezpogojno spoštovanje. Kako da imajo lahko ob pametnih odločitvah stranke tako različna stališča in se nihče ne odloča zgolj po svoji vesti in poštenju, pač pa po tem, kako se je o določenem zakonu... odločila stranka? Težko je ljudem prepustiti, da brez natančnega poznavanja zakonov, kar jim niti ne moremo zameriti, saj še pravniki težko obvladujemo vso to materijo, stopijo pred volilne odbore, vzamejo referendumske lističe in obkrožijo ZA ali PROTI.

Spremljali smo tudi primer razvpite koroške deklice, kjer je te dni prišlo do obsodbe očeta, ki sicer zatrjuje, da je vse le konstrukt in nepravično, ker sam ščiti otroka, ki naj bi bil zlorabljen. Zakaj oče ni izkoristil pravice, za katero nedvomno ve in je zanjo izvedel takoj na začetku sojenja, da bi prostovoljno izročil otroka oziroma omogočil uresničitev izvršljive odločbe, da bi mu kazen lahko odpustili, ali prosil za pogojno obsodbo, da bi mu naložila posebni pogoj, da mora mladoletno osebo izročiti upravičencu? V tem primeru bi zagotovo lahko stremeli k temu, da bi bil otrok izročen tretji osebi, ki bi lahko opravila tisti manjkajoči pregled, da bi se spolna zloraba potrdila ali ovrgla. Za vse to je namreč ta hip že prepozno, saj nikoli, prav nikoli v prihodnosti, ko bo otrok, v to resnično upam, prišel od nekod, nihče več stoodstotno ne bo mogel potrditi, ali je bil zlorabljen ali ne. To bi morali storiti takoj. Zagotovo bi neka institucija v državi, za to se je že ponudila varuhinja človekovih pravic, uredila, da bi bil otrok na varnem, tudi glede na zahtevo »skrbnega» očeta. Tako pa imamo sodbo, ki ni pogojna, da bi bilo moč storilcu sploh naložiti izročitev otroka in v primeru ne-izročitve preklicati pogojno obsodbo, pač pa je kazen zaporna, ker očitno tudi sodišče ni verjelo, da bi tak pogoj izpolnil. Če bi ga ponudil, bi zagotovo to storili. Imamo torej sodbo in izpeljani postopek, katerega edini, prav edini cilj je bil priti do otroka in ugotoviti resnico. Imamo otroka, ki je sirota, brez očeta in matere, ne glede na to kje in kako dobro morda živi. Brez staršev, v zagotovo tujem okolju, tudi skrit in brez sovrstnikov. Sprašujemo se o uspešnosti naših postopkov, cilju, ki bi ga morali doseči, pa ga niso. Posledice, ki jih bo otrok nosil celo življenje, so zagotovo tu in nihče, prav nihče ne more nikogar več prepričati, da otrok živi tako, kot bi živel ob svojih starših. Imamo spet enega otroka, ki bi v smislu neupoštevanja Družinskega zakonika rabil pravo, trdno in dobro družino. Očeta in mater. Ima ju, vendar ne more živeti z nikomer od njiju. Koliko otrok lahko na tak način še »zavozimo«?

Pa pustimo otroke, o katerih je te dni tudi zaradi referenduma toliko govora. Kaj bi dala, da bi ljudje resno mislili glede spoštovanja njihovih pravic.

Preidimo na novo senzacijo, šok za Slovenijo, 124 EUR dolga in zarubljeno in prodano hišo. V vsakem primeru bi se dvignil visok prah. Ko je sodišče odločilo, da se namesto dolga upnik poplača iz izkupička prodane hiše, kar je glede na vrednost dolga pravi absurd, je nastal vihar, ki pa bi, morda res v malo manjšem obsegu, nastal tudi, če sodišče ne bi naredilo ničesar in bi kdo zapisal, da dolžnik 124 EUR živi v vili, vredni 170.000 EUR. Spraševali bi se o učinkovitosti sodstva, uspešnosti izvršb, o tem, ali taki sodniki še zaslužijo trajni mandat.

Prepričana sem sicer, da je kazen za gospoda, za katerega že cela Slovenija pozna priimek in ime, drastična, prehuda, a kaj narediti, da temu ne bi bilo tako? Če bo država dvignila znesek, do katerega je še moč rubiti nepremičnine, kar bi bila sicer dobra rešitev, se bodo tisti, ki bodo dolgovali do tega zneska, zagotovo spet spretno izmikali plačilom in ponovno bodo časopisni stolpci polni pozivov, naj država nekaj naredi, naj sodstvo ukrepa, saj lahko upniki tudi zaradi takih zneskov propadejo, njihovi otroci ostanejo brez kruha...

Torej, če sodstvo deluje tako, da koristi upnikom, zaženejo vik in krik dolžniki. Ob neuspešnosti izvršb nad dolžniki bodo vihar zagnali upniki. Težko je biti na branikih pravice, če se vedno najdejo somišljeniki, ki prižigajo svečke v imenu tvoje pravice. Enkrat zato, ker si žrtev, in drugič zato, ker si storilec in te država neupravičeno, nezakonito, brez dokazov, s kršitvijo vseh možnih pravic, preganja.   

Čakamo še na razplet »ropa stoletja«, ki bo zagotovo spet pred sodnike, po mnenju mnogih, privedel nič krive storilce (?).

Spominjam se enega svojih procesov, v katerem je storilec posebno hude telesne poškodbe s smrtjo, povzročeno iz malomarnosti, od možnih 15 let zapora dobil 14 let. Umrl je nedolžen človek, mlad, pustil je kup užaloščenih sorodnikov. Zvečer sem pred TV ekrani osupla spoznala, da sem bila edina zadovoljna z razpletom zadeve. Storilec, odvetnik in njegovi sorodniki so pred mikrofoni trdili, da je šlo za konstrukt, za nepravično sodbo, kršitev pravic, za... Sorodniki žrtve pa, da je kazen premila, se spraševali, če je človekovo življenje vredno le ušivih 14 let zapora.

Kako narediti tako, »da bo volk sit in koza cela«?