Zgodovina človeštva je neizmerno morje zablod, v katerem je tu in tam najti kako skrito resnico.
(C. de Beccaria)
Iz knjige Petrovo načelo, katere avtorja sta Laurence J. Peter in Raymond Hull, sega pa v sedemdeseta leta, za začetek razmišljanja povzemam tekst, ki je očitno večen. Za vse čase in sisteme:
V vsaki ekonomski in politični krizi je ena stvar neizpodbitna. Veliko učenih izvedencev bo predpisalo veliko različnih lekov.
Proračuni se ne bodo ujemali. A pravi: "Povišajte davke!"
B vpije: "Znižajte davke!"
Tuji investitorji zgubljajo zaupanje v denar. C vztrajno priporoča malo denarja na tržišču, medtem ko D zagovarja inflacijo.
Po ulicah so izgredi. E predlaga denarno pomoč revežem, F zahteva pomoč bogatim.
Neka tuja sila hrupno grozi. G pravi: "Uprite se ji!" H pravi: "Pomirite jo!"
In tako bi lahko modrovali o skoraj vsaki dilemi, ki jo naplavi današnje življenje in teh je iz dneva v dan več. Kako si razlagamo vse več teorij rešitve in komu sploh še verjeti? Če v ozadju ni politike, boja za prestiž, volivce ipd, bi še šlo. Strokovnjaki svetujejo v mejah izkušenj, znanja in modrosti, ki jih premorejo. Ko pa pride do političnega boja, takrat vemo, da ima marsikdo "figo v žepu". Misli in preračunava. Preračunava kaj in kdaj se mu splača. In to upošteva. Vsaj poskuša.
Nesposobnost se žal širi in nas seveda pogosto, celo vse pogosteje, že resno ogroža. Je res krivo le neznanje ali tudi kaj drugega? Vzrokov je seveda več.
Ljudje namreč lahko delujejo tako kot se od njih pričakuje (po sistemu "glasovalnega stroja"), po navodilih, ki se jih držijo kot "pijanec plota", ne razmišljajo (trdijo celo, da za to niso plačani), po sistemu stroge uradniške drže (tako pač je) ... in še bi lahko naštevali, odvisno kje nas taki "presenetijo".
Naj navedem le tri primere vsakdana mnogih. Lahko bi jih seveda več.
Prvi je obisk trgovine z gospodinjskimi aparati. Lahko naletite na skoraj "čudežnega" prodajalca, morda pa tudi na taka pojasnila: "Joj, nisem s tega oddelka. Tu sem nova. "Morda začne pred vami brati navodila in se čuditi. Ugotovi, da so v več jezikih, le v slovenščini ne. Lahko pa izgine in pripelje boljšega ali boljšo od sebe. Vse je mogoče.
Drugi primer je obisk centra za socialno delo. Tam imate lahko srečo, morda pa slišite: "Oddajte vlogo in dobili boste odgovor. Če vam kaj ne bo všeč, se pa pritožite in odločali bodo višji od nas. Vse pa si lahko seveda preberete tudi na naši spletni strani."
Tretji je primer obiska državne institucije, ki ni center za socialno delo. Tam vam znajo povedati ali v odgovoru celo zapisati: "Poiščite si prava veščo osebo." Kot da bi jim ljudje sploh pisali, če bi imeli denar za odvetnika!!! Dandanes bi potrebovali kar "družinskega", takega na "pavšalu", če bi si ga lahko privoščili.
Nesposobnost se namreč zmagovito širi; mostovi se rušijo, gradi se na rizičnih, celo poplavnih območjih, prodaja se oporečna hrana, vse kliče po učinkovitem nadzoru, stroji in strojčki se nenehno kvarijo, najboljša je kar podaljšana garancija, če imaš denar zanjo, na nekaterih že kupljenih avtomobilih se odkrivajo napake, mnoge aparature, tudi v zdravstvu, so preplačane ... kaj šele, če je v ozadju korupcija ..., takrat celo ne gre za nesposobnost, pač pa nekaj povsem drugega, a žal pogosto ni pravega epiloga. Na začetku pogrom in oddaje, potem dolgo nič. Predolgo.
Delo številnih služb zagotovo zavirajo tudi nesposobneži, ki svojega dela ne opravijo ali ne tako kot bi ga morali, ni se jih pa moč "znebiti", ne da bi vam očitali mobing in na koncu v mlakuži odnosov in ob "mrku" prič, ki bi resnico potrdile, celo uspejo ostati ali se s sodišča zmagoslavno vrniti. Mobing obstaja in to pravi, za katerega ni dvoma, a tudi zloraba te besede. Sedaj, ko se je spremenila pokojninska zakonodaja, je ob plači vsem, ki imajo upokojitvene pogoje, na voljo 40 odstotkov pokojnine in mnogi bodo tako "presegli" predpostavljene. Zakaj bi torej odšli? Sem za rešitev, celo višjo od teh odstotkov, a le v primeru, da jih delodajalci res potrebujejo, ker so odlični. "Kapo dol" pred takimi, a ne kar počez, da nekdo nekje "vegetira", ne smeš pa ga niti vprašati, kdaj v prihodnosti misli oditi. Niti to, bognedaj. Bo že sam povedal. Ko bo.
Poznamo tudi Parkinsonov zakon in njegove aksiome. Prvi govori o tem, da želi uradnik povečati število podrejenih, ne pa tekmecev. Drugi, da uradniki ustvarjajo delo drugim uradnikom. Četrti, da število zaposlenih v vsaki skupini narašča neodvisno od količine dela in peti, da, če obstaja način kako zavleči pomembno odločitev, ga dobra birokracija vedno najde. Primeri skoraj niso potrebni. Vsak pozna kakšnega.
Tu je še politika, kaj bi brez nje?! Išče pametne in všečne ideje, nekatere so skupne mnogim in začenja se tekma. Komu bo z njimi prej uspelo? Po zmagi pa jih marsikdo ne uspe realizirati, vzrokov je seveda veliko. Tudi: če niso "naše", jih pač ne podpiramo. Sprašujemo se celo, ali je res vsakdo primeren za poslanca in poslušamo, kako malo glasov je potreboval za izvolitev, mnogi z več glasovi, pa so ostali "zunaj". Nekateri sicer garajo, vidiš in slišiš jih nenehno, če so v koaliciji ali opoziciji, za druge ne veš da sploh obstajajo. Tu in tam kaj preberejo, celo povsem neprepričljivo. Če si dober, se ti ni treba bati niti novih volitev. Se pa seveda bojijo mnogi v službah, kamor so bili povabljeni in bodo morali oditi. Ja, to pa je pravi stres. Prekarstvo v polni predstavi. Pravijo, da se vedno najde rešilna bilka, a mislim, da le ni tako. Nekateri povsem "izvisijo". Celo dobri. In teh je še kako škoda.
Kako je torej s tem Petrovim načelom? Knjiga, ki jo je vredno prebrati, pravi tudi: "Uspeh rodi polom, kadar se nameščenec povzpne na svojo stopnjo nesposobnosti." Razmišljajo naj tisti, ki kadrujejo in odločajo. Pravzaprav pa kar vsi in vsak dan.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
