c S
IV./9. Začeli smo znova …
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
06.01.2009 Kako smo se počutili tistih nekaj sekund pred polnočjo? Misli so begale sem in tja, malo v preteklost, mnogo bolj v prihodnost. Kozarci, penina in čestitke. Včeraj je že preteklost, ki je v ničemer ni moč spremeniti, jutri popolna neznanka, ostaja torej le danes, dan, ki je tu in ga lahko izkoristimo. In vendar nas prav prihodnost najbolj zanima, pogosto celo bega in straši. Kaj bo, kako… če sploh bo? Mnogo vprašanj in le malo odgovor s pravo »težo«.

Če bi se zjutraj, preden se zdani, zazrli proti vzhodu
in razmišljali o čudežu, ki se dogaja, bi morda
razumeli, da se nam z vsakim jutrom ponuja velik
izziv, priložnost novega dne.

Rudi Kerševan

Čas, kot tudi vse enote časa, od sekunde do
tisočletja, so izum človeka, da lažje razume, da so
tudi najdaljši dogodki minljivi in zato nesmiselni v
trajanju in smiselni v doživetju njihovega namena.

Rudi Kerševan

Ničesar novega si ne morem domisliti, da bi
osrečil človeka, zato ponavljam nekatere stare laži:
jutri bo bolje, trpljenje nas utrjuje, bog
nas preizkuša, življenje je lepo. In še dodajam:
pijanci, klošarji in drugi zaničevalci življenja
niso slučajni popotniki na robu človeštva, so
svojevrstni oznanjevalci, ki nam hočejo nekaj
povedati.

Rudi Kerševan

Zame je december med najlepšimi meseci v letu. Zaključujejo se projekti, veselimo se uspehov, analiziramo neuspehe, izrekamo lepe želje, radostimo se snidenj in daril, ki jih kupujemo, zavijamo in celo prejemamo. Čas tako neusmiljeno teče, da je vedno pred nami in le filigranska organiziranost nas lahko reši.

Leto, v katerega smo pravkar vstopili, je že na vhodu strivnostno in rahlo zastrašujoče. Dogodki, ki so se odvijali konec prejšnjega, obetajo svetovno in domačo recesijo. Beseda, ki je dobila mesto skoraj v vsakodnevnih pogovorih. Pogosteje se omenjajo leta pred prvo in drugo svetovno vojno, vzponi in padci mnogih, odpuščanja, krize in še večja revščina.

Število tistih, ki naj bi ostali brez dela, se dnevno veča. Številke so sicer različne, od bolj vzpodbudnih do prav kritičnih. Minula leta smo z zadovoljstvom spremljali padec nezaposlenosti. Pojavlja se bojazen, da bi v imenu krize in recesije mnogi prestopili prag zakonitosti in svoja nečedna dejanja opravičevali prav z njo.

Ko so v številnih ognjemetih doma in po širnem svetu v hipu »zgoreli« milijoni evrov, sem pomislila, da vidim »goreti« hrano za tisoče lačnih ust, toploto njihovih domov, izginulo zdravje in morda celo porušeni »slavolok« srečne preteklosti mnogih. Sprašujem ali sploh znamo stopiti korak nazaj, v tisto skromnejšo preteklost, ki so jo poznali naši starši, ko odrekanju ni bilo konca, ki smo jo rahlo zaznali v svojem otroštvu in nato mnogi nanjo skoraj pozabili.

Vozili smo se na bone, bili so lihi in sodi dnevi, primanjkovalo je marsičesa, v tujino so vodile dolge kolone, na mejah se je neusmiljeno čakalo, tam so bili prašek, kava, oblačila in še kaj. Sedaj, ko se je Evropa prelila v eno, ko ni meja in tam ni blagovnice, ki ji naša ne bi bila kos, naj bi se vse razblinilo kot milni mehurček. Zrli smo v rdeče številke številnih borz, razmišljali o tistih, ki so jim delnice prinesle krizo in polom, poslušali napovedi, brali, ugibali in iskali odgovore, a mnogih ni od nikoder. Tudi najboljši zvezdogledi jih ne morejo dati, le ugibajo, svarijo, opominjajo, … Premier govori o varčnosti, zategovanju pasu, a hkrati tudi o skrbi za najrevnejše. Če nekdo, ki ima ogromno, izgubi polovico, ima še vedno dovolj za normalno preživetje. Kaj, ko nekdo, ki nima skoraj nič, izgubi še to?

Zakaj ne bi bilo novo leto tudi poseben izziv, morda celo priložnost, o kateri smo že slišali govoriti? Na dan lahko pridejo že pozabljene vrednote kot so solidarnost, prijaznost, sočutje, toplina in skrb za druge.

Morda bi zmogli »počistiti« s preteklostjo, pozabiti na vse kar nas je leta in leta razdvajalo. V skrbi za lepši jutri naroda kot celote, bi morali sestopiti s funkcij premoči, zmerjanja neenako mislečih, strankarskih nasprotij in razlikovanj.

Kam greš, nesreča? K siromaku.

Pa tudi: Če seže nesreča bogatašu do kolen, seže revežu do grla.
(nemški)

Zato bo morda prav to leto prelomno. Bomo v njem »zakopali sekiro« vseh sovraštev, se zedinili, da so dobre ideje pomembne, ne glede na to kdo jih predlaga? Ko so volitve mimo, ni pomembna le zmaga, pač pa kako bomo zmogli naprej. Vsi, skupaj, drug z drugim in ob drugem. Beli in črni, revni in bogati (če sploh še), zdravi in bolni, nesrečni in morda še srečni, …To bo torej tista prava zmaga razuma, ki jo rabimo bolj kot kdaj koli prej, vse od tistih usodnih devetdesetih let dalje.

Upajmo, da smo se marsičesa naučili iz davne in bližnje preteklosti, da smo se v osemnajstih letih od plebiscita utrdili v prepričanju, da gre za nas in ne za koga drugega. Za nas, ki smo tu, na tem majhnem koščku severne poloble, ki nas je za majhno predmestje velikih. A smo, s svojim jezikom, zgodovino, kulturo in ljudmi, ki so včasih v tujini celo bolj priznani kot doma. Ne sramujmo se nikogar. Vsak od nas je pomemben v veliki človeški skupnosti.

Ko popusti člen, se veriga lahko raztegne in celo pretrga. Njeno sestavljanje bo trajalo predolgo, nekateri bodo odšli naprej, drugi za večno ostali. Veliko lažje je namreč razdirati kot sestavljati, lažje celo kupiti novo kot popraviti staro. Naj rja ne načne naših oklepov, kajti prišla bo celo do srca in ko se bo ustavilo in nehalo biti, nikoli ne bo več tako kot je bilo. Morda sploh ne.

Zato se na pragu novega leta vzravnajmo in stopimo v ranem in lepem jutru zmagam naproti. Le složni lahko korakamo in premagujemo vse. Še tako težke trenutke, ker nismo sami, ker imamo nekoga, ki je tu ob nas, ki si želi, da bi tudi nam, torej vsem uspelo.

Naj bo to torej največja popotnica za leto preizkušenj in morda bo imel svet ob njegovem zaključku spet dovolj denarja za številne ognjemete.

Najdemo vedno samo tisto, kar iščemo:
dobro in zlo, težave ali njihove rešitve.

John M. Templeton

Nihče ne more jamčiti za prihodnost.
Največ kar lahko storimo je,
da zgrabimo priložnost, preračunamo tveganje,
ocenimo svoje zmožnosti, da se z njimi spoprimemo
in prepričani vase izdelamo načrt.

Henry Ford II.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.