c S
IV./43. Zakaj ti tajni postopki?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
15.09.2009 Še vedno se sodbe razglašajo v imenu ljudstva, vedno bolj so sodišča s sojenji na ogled javnosti. Željam po obveščenosti sledijo mediji in lov na zanimive novice, četudi krute in pretresljive, je vedno hujši.
Kaj pa otroci, so zaščiteni, kdaj in kako?



Kolikor dlje živim, bolj sem prepričan, da je najbolj modro
in najbolje posvečati pozornost lepemu in dobremu in se kar
najmanj ukvarjati z zlim in krivičnim.

                              Richard Cecil

Vsi še dobro spominjamo Fritzla iz sosednje Avstrije, primera, ki je naletel na veliko, kar izjemno odmevnost v vseh medijih. Ne le pri sosedih, pač pa povsod po svetu. Vest o očetu, ki je več kot dve desetletji v kleti lastne hiše skrival hčerko in jo spolno zlorabljal, rojevala pa mu je tudi otroke in hkrati vnuke, je tudi zaradi modernega interneta prišla v sleherni kotiček številnih držav, celo celin. Kdor je le hotel, si je ogledal možakarja. V spominu je ostal starikav, upadel obraz s podočnjaki, s skromnimi lasmi,... Zlahka bi ga prepoznali, če se le ne bi hudo spremenil in bi ga lahko srečali. K sreči ga ne bomo.

A, mnogi storilci mor otroštva, ki jim pravimo spolne zlorabe in nasilje vseh vrst, so na prostosti ali v priporu. Izrečene bodo take ali drugačne kazni, a nekega dne bodo prišli nazaj. Pravijo, da jih hude stvari čakajo tudi v zaporih, kjer sojetniki z njimi niso ravno prijazni, saj so proti njim »carji« celo morilci in roparji.

A, za vsakim storilcem je tudi žrtev, taka ali drugačna. Otrok ali odrasla oseba.

Naša kazenska zakonodaja določa tajnost mladoletniških postopkov. Tu gre za mladoletne storilce kaznivih dejanj. Ko pa otroci nastopijo kot žrtve vseh vrst nasilja v domačem ali tujem okolju, pa tudi, ko gre za polnoletne žrtve kaznivih dejanj s področja nasilja, zlasti v družini, je možna izključitev javnosti celotne ali le dela glavne obravnave. Seveda je pomembno, da se dokaže, da je to potrebno, bodisi zaradi varstva javnega reda, varovanja tajnosti, morale, predvsem pa zaradi varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca ali oškodovanca oziroma koristi mladoletne osebe. Zato v primerih družinskega in spolnega nasilja sodišče dosledno izključi javnost glavnih obravnav. Kar prisotni tam slišijo oziroma izvedo, ohranijo kot tajnost, saj sicer sami zagrešijo kaznivo dejanje.

Nova kazenska zakonodaja, ki velja od 1. novembra 2008, v 287. členu KZ-1 določa, da se ne smejo objaviti osebni podatki otroka, ki je udeleženec, bodisi v sodnem, upravnem ali kakršnemkoli drugem postopku ali druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto. Prav tu pa se zatakne. Katere so tiste dodatne informacije, ki bi utegnile pokazati na otroka kot žrtev? Nesporno je to tudi ime storilca, če gre za sorodstveno razmerje, saj se z očeta z gotovostjo lahko sklepa na sina ali hčer, prav tako z matere ali dedka in babice na … Širše sorodstvo sicer lahko prinese nekaj ugibanj. Kdo je kdo, kdo je storilec in kdo žrtev?

Trudimo se torej za zaščito otroka, ki bi ga zelo radi obvarovali vseh težav, ki jih utegnejo prinesti medijske objave in razkritja identitete njegovih najbližjih. A, še vedno velja, da so glavne obravnave objavljene, novinarji izvedo ime obdolženca, tedaj že obtoženca, dan in uro glavne obravnave. V najbolj kočljivih primerih, ki burijo javnost, bi radi prišli do fotografije storilca, ki ga na sodišče pripeljejo v policijski marici ali peš, … Iščejo sorodnike, med njimi tudi žrtve, čeprav ne ravno otroka, pač pa njegovo mamo, brate, sestre, tete, strice, morda tudi stare starše. Pogovori z njimi in slike na ekranu ali v časopisu, so nedvomno dovolj, da vsak kdor le želi in ima interes izve kdo je otrok.

Starše poznajo učitelji, vzgojitelji, sodelavci v službi, … Nič ni več moč skriti. Vsi izvedo, da je tvoj mož, tvoj tast, dedek, mačeha, … storilec tega dejanja in ugibanj komu ga je storil, je čedalje manj. Torej bi bilo potrebno urediti dostop do informacij o sojenjih za storilce nasilja in zlorab nad otroki. Težko je utišati vse, ki so videli, vedeli, izvedeli, saj je do informacij potreben le klik z miško in že je na ekranu vse. Sprehodimo se po internetu, po časopisih in drugih medijih, ki hranijo zvočne zapise in radovednost je potešena.

Ko je torej primer iz sosednje Avstrije obšel svet, smo videli trume novinarjev, ki so ure in ure, če ne kar dneve, čakali na začetek sojenja, še prej pa iskali informacije v bolnišnici, kamor naj bi pripeljali ubogo Fritzlovo hčerko in njene otroke. Ko je kupila hišo, so bili tudi tam.

Sprašujem se ali so slike vseh teh oseb, ki so pretrpele ogromno, res tako pomembne? Kaj nam to prinese in kaj odnese? Zlasti slednega je veliko več, kajti vse te fotografije vnašajo velik nemir v družine, kjer se je to zgodilo in kjer jih sojenje še kako obremenjuje. Storilca bi marsikdo rad videl, si ogledoval njegov obraz in spraševal ali izdaja kaka nagnjenja, kakšne so njegove oči, kako bi si obrazno mimiko razložili specialisti za tovrstne analize. In vendar je potrebno vedeti, da je cena za to objavo previsoka. Lahko bi napisali, da se je zgodilo, da je bilo hudo, da je potrebno staršem izredno paziti na svoje otroke, da se je nujno preventivno obnašati, da je potrebno, če se kaj podobnega zgodi, to takoj prijaviti ustreznim službam … Pisali bi lahko marsikaj, a zakaj tako, da vsak hip lahko ugotovimo kdo je otrok, ki je vse to preživel?

Sprašujem se kako sploh rehabilitirati žrtve, če po odkritju doživljajo toliko novih travm, ki jih povzroča tudi sam postopek, kaj šele vse te objave. Trudimo se, da bi okoli žrtve sklenili krog, da bi otroku pomagali, da bi čim prej vsaj delno pozabil na gorje, da bi bil zaslišan o teh travmatičnih dogodkih v prijaznih sobah, da bi mu v najhujših primerih nudili nov in topel dom, da bi našel osebe, ki bi nadomestile krute starše in še marsikaj. A, z razgaljenjem sojenja in podrobnosti, iskanjem sorodnikov, ki bi vedeli karkoli povedati o družini, življenju v njej, velikih in majhnih skrivnostih, uničimo vsa, še tako lepa prizadevanja strokovnjakov.

Otrok, ki doživi travmo spolne zlorabe, se težko pobere. V življenju jo bo občutil kot veliko bolečino s številnimi posledicami, tako na telesu kot psihi. Morda se bodo rane zacelile, a ostale bodo številne brazgotine, ki mu bodo preprečevale povsem normalno življenje. Vedno bo žrtev, čeravno bo videti, da se je »pobral« in zaživel normalno življenje. V določenih trenutkih bodo travme privrele na dan, potrebna bo pomoč, življenje bo oteženo. Zlasti, če je šlo za hude dogodke, za katere še ni in najbrž ne bo pravega »zdravila«.

Zato je nujno korektno in dobro sodelovanje z mediji, ki morajo spoštovati visoka merila etike, da bi se torej o tem poročalo tako za javnost, ki želi izvedeti čim več in biti obveščena o ljudeh, ki živijo pri nas in zagrešijo tako hude zločine, kot tudi za žrtve, ki niso praviloma nič krive, zlasti ne otroci, da se jim je to zgodilo in dogajalo.

Ne pozabimo, da nas lahko prevelika radovednost vodi v za žrtve uničujoče poročanje. Redko kdo si želi ob hudi nesreči, ugotovljeni zlorabi, šokih, ki jo spremljajo, govoriti, se srečevati z mediji v soju luči in reflektorjev. Morda bo to storil kasneje, ko odraste, ko se bo želel v besedi ali sliki spominjati svoje otroške preteklosti in govoriti, govoriti. Zato včasih nastajajo celo knjige, a običajno nihče ne želi objaviti svojega pravega imena in obraza.

Vidim izredno veliko vlogo medijev, kajti brez njih smo bili pred leti obsojeni na skope informacije o tovrstnih početjih ljudi. Sedaj je drugače, a ne smemo pozabiti, da ima vse svoje meje. In te je potrebno postaviti tudi tu. Imel jih je v mislih novi Kazenski zakonik, ki sicer govori o otrocih, a jih nikjer točno ne definira. Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let, torej na otroka, ščiti pred vsako zlorabo otroka do te starosti, nad, če gre za zlorabo položaja. Konvencija govori o otrocih do osemnajstega leta. V kazenskopravnem smislu pa je otrok neodgovoren do štirinajstega leta starosti. Potem postane mladoletnik in odgovarja za svoja kazniva dejanja. Torej, kako definirati otroka, ki je zaščiten po 287. členu KZ-1? Menim, da je potrebno definicijo jemati široko, torej v okviru Konvencije o otrokovih pravicah. A, zagotovo se bo našel kdo, ki bo trdil drugače. Zato bi morala zakonodaja to jasno definirati.

O žrtvah govorimo veliko, včasih menimo, da celo preveč. A, ko gre za aktualne dogodke, pogosto ugotavljamo, da so celo storilci bolj zaščiteni kot žrtve same. Te varujemo na papirju, zaradi velike radovednosti, pa jim včasih mnogi povzročajo dodatne travme.

Naredimo korak naprej, pustimo jih v anonimnosti, za nas je namreč vseeno ali so: Tonček, Tinček, Mojca ali Pika iz Maribora, Bovca, Domžal ali Izole.

Človekov značaj se odkriva s tem, kar ceni.
Človek si postavlja lastno ceno s tistim, kar govori drugim.
Zato človeka vedno ocenjujemo po njegovih merilih, po tistem,
kar ceni sam. Strožjega izpita si ni mogoče predstavljati,
saj razkriva dušo.

                              Hugh Black


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.