c S
IV. 71. KAJ JE IZKORIŠČANJE OTROK?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
15.06.2010 Svetovni dan boja proti otroškemu delu praznujemo vsako leto 12. junija. To je dan, ko se spet borimo proti tistim, ki otroke izkoriščajo v pridobitne namene, ki jim jemljejo svobodo in lepote otroštva, sprašujemo pa se tudi ali naši otroci delajo preveč ali premalo. Je boj študentov za malo delo res boj za preživetje? Ogromno vprašanj in prav tako veliko zelo različnih odgovorov.

Če je moja dolžnost delati, je moja pravica živeti.
Srečko Kosovel

Kadar je delo prisila, je življenje suženjstvo!
Maksim Gorki

Kriza je lahko celo priložnost za prevetritev odnosov, za obujanje odhajajočih vrednot, pravičnejšo razporeditev osnovnih življenjskih dobrin; tako, da ne bi eni umirali od lakote, ker ni dela za kruh in mleko, drugi pa jemali pomirjevala oziroma poživila, da bi zmogli preživeti usodne padce delnic, ki jih iz milijarderjev v trenutku spremenijo v milijonarje ene izmed valut.

Spominjam se zgodbe o milijonarju, ki je prihajal v hotel, tam srknil kavico oziroma popil kozarec vina, nato pa odšel. K njemu je pristopil lastnik in ga vprašal zakaj si kot bogataš ne privošči česa več. Omenil mu je sina, ki večkrat zaide k njim, tam prespi in na veliko troši. Modri mož je dejal: »On si to lahko privošči, saj ima bogatega očeta.«

Premišljujem o najmanj dveh vrstah otrok; tistih, ki jim starši izpolnijo sleherno željo, celo še preden jo izrečejo, in onih, ki jim ne morejo nuditi ničesar. Imajo otrok kolikor jih bog da, živijo skromno, učijo jih delati, včasih celo preveč in prekruto.

Spomniti je potrebno na podatek, da na svetu živi 150 milijonov otrok, ki so žrtve izkoriščanja, stari pa so od 5 do 14 let. Gre predvsem za otroke v Aziji in Afriki, ki jih v silno delo žene velikanska revščina. Ker smo ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva v Južni Afriki, velja poudariti, da največ žog naredijo prav otroci v Pakistanu, čeravno bi človek menil, da so to izdelki odraslih rok.

Ob poplavi informacij o otroškem delu in številnih zahtevah po prepovedih izkoriščanja, lahko ugotavljamo, da mnoge ne morejo pasti na plodna tla. Starši teh otrok dojemajo življenje kot lasten boj za sleherni dan, za vsakega otroka, za vsako skodelico riža oziroma obrok hrane. Delo in preživetje hodita z roko v roki in se tu in tam celo razideta.

Spominjam se očeta majhnih otrok, ki sta v Ljubljani, tam na Tromostovju, ob Prešernu, pred mnogimi, mnogimi leti, tako lepo igrala in pela. Ljudje so se ustavljali in kak tolar primaknili v očetov klobuk. Ganilo jih je lepo igranje, nadarjenost, seveda pa so se spraševali ali je to izkoriščanje. Družina je denar rabila za osnovne potrebe, za priboljšek v »obliki morja« za otroke.

Nedaleč stran pa so ob istih dneh svoje nadobudne kratkohlačnike starši dobesedno »gnali« v bližnjo glasbeno šolo, jim nesli torbo in violino ali celo kaj večjega. Z veliko željo, da otroci uspejo. Bo kdo mali novi Milenković, ki bo igral na odrih domovine in tujine, da bodo s tem izpolnjene celo želje in neuspehi staršev? Nihče jih ni prijavil tako kot ubogega očeta z otroki, ki so raztegovali harmoniko in prepevali.

V teh dneh se pogosto sprašujemo kaj je talent in kdo ga ima, kdo si je resnično zaslužil, da je zmagal na velikem šovu in ali je to lahko celo sedemletni deklič.

Vsekakor je lahko ambicioznost nekaj pozitivnega, le pretiravati z njo ne gre, še zlasti, če je govora o naših otrocih. Rodijo se lahko s tisoč in enim darom ali pa celo brez njih. Z njimi začnemo »boj« tudi mi – starši. Kako jih opremiti, da se bodo znašli v tem krutem svetu, polnem pasti, preizkušenj, neprizanesljivosti tako za genije kot tudi podpovprečne? Kako jim dati vedeti, da rivalstvo ni vedno zdravo in pozitivno?

Slovenija zagotovo ima talente, na številnih področjih in prav je, da je dana možnost tudi takim, ki nimajo zvez, lovk, velikih vsot denarja, a izstopajo in želijo izstopiti. Mnogo je bilo v teh mesecih takih. Veliko je bilo moč videti, ogromno prebrati. Videla sem le nekatere in moram reči, da so me šokirali. Tudi po pogumu, da stopijo na veliki oder, ne da bi se vsaj malo osmešili. A, polnoletnost jim daje tudi odgovornost za lastno usodo. Drugače je seveda pri otrocih. Zanje odgovarjajo starši. Kdaj, do kod, kako ...? Mala Lina je ljubka, zna peti in očarati, celo »začarati«. A, menim, da bi morali tak talent iskati med otroki, morda osnovnošolskimi. Prva zmaga, na to delo, ... potem pa počasi v višave. Tako hiter vzpon med »zvezde«, ki jih prepoznaš na cesti, ki jih srečujejo in obiskujejo mediji, ki polnijo stolpce vseh vrst časopisov, revij, televizije, je lahko zelo krut in težak. Težak predvsem zato, ker si lahko v nekaj dneh oziroma tednih postal to, za kar mnogi rabijo leta, desetletje. Prideš, odpoješ, osvojiš srca Slovenk in Slovencev, ki glasujejo in potem preprosto ni več miru. Kje boš še uspel, kam se boš prijavil, kje pojavil, kako bo tekla tvoja otroška pot? Vse to so številna vprašanja, ki zahtevajo veliko odgovornost staršev. Ne le njih, ampak tudi učiteljev, sorodnikov, znancev in novinarjev. Medijski svet je lahko lep, a včasih kot opij. Ko si starejši, se iz njega lahko umakneš, če si dovolj naredil in lahko odločaš kadarkoli hočeš o tem, da preprosto »izstopiš«. Če pa je pred tabo življenje, potem se je potrebno odločiti za pravo pot. Zato si resnično želim, da bi naša mala slovenska Lina rasla ob odgovornih starših in okolici, da bi se zavedala, da je pred njo dolga pot izobraževanja, vaj, usmerjanja in pomoči mnogih, da je ta zmaga le drobcen, čeravno se zdi zelo velik, začetek. To si želim zaradi Line in ostalih, ki so še zelo mladi in jim slava ne sme »stopiti v glavo«.

Premišljujem o odličnjakih, takih, ki ne poznajo trojke, dvojke, kaj šele cveka. Tudi sama sem bila med njimi, skoraj brez štirice v osnovni šoli. Kakšen šok, ko je v gimnaziji sledila enka. Nekateri so ob prvi enici govorili tudi o samomoru. Sama sem se takoj »pobrala« in »zmagala«. Zgodi se, da lahko odličnjake preprosto odnese, en neuspeh, pomeni popoln padec, izgubo samopodobe, zasuk in poraz. Zato je tako pomembna stabilnost mladine, ki zna in zmore prenesti tudi slabše ocene, poraze, druga tretja ali dvajseta mesta na različnih lestvicah in ocenjevanjih.

Čeprav je za nami dan boja proti otroškemu delu, vsi vemo, da je mišljeno zgolj izkoriščanje, da je učenja odgovornega ravnanja in dela, primernega starosti, pri nas celo premalo. Vse preveč maminih sinkov in hčera živi med nami, ne zna si pospraviti igrač, sobe, pripraviti torbe s potrebščinami za šolo, kaj šele skuhati za preživetje.

Ob 19. maju, ki se ga bomo za vedno spomnili po granitnih kockah in razbitem Parlamentu, smo se spraševali tudi o malem delu naših dijakov in študentov. Koliko delati, da to ne škoduje študiju, kako izkoristiti možnost štipendij, tako zaradi dobrih ocen kot tudi slabše materialne situacije, kako mladini, ki zaključi študij, omogočiti delo in odgovoren vstop v družbo? Tudi sama sem delala večkrat in marsikaj ter se ob tem učila. A, že tedaj sem morala začeti tudi s prostovoljnim delom, ki človeka ojača in mu da potrditev, da ga nekdo rabi, da dela študent tudi za utrditev pozitivne samopodobe in ne le za denar.

Ob delu mladih se velikokrat sprašujem kam gre njihov denar. Ali res za preživetje, gre za nakup avtomobilov, draga potovanja, zvišanje standarda? Nadvse koristno se mi zdi delo, ki olajša bremena staršev, ki prispeva tudi k družinskemu proračunu, če je ta skromen. A, žal prepogosto ugotavljamo, da starši ostajajo s svojimi številnimi problemi sami, njihovi otroci doma ne prispevajo ničesar in vse kar zaslužijo, porabijo le za svoje boljše življenje. Kako bo, ko si bodo ustvarili svoje družine? Bodo spet breme preživljanja prenesli na drugega partnerja?

Tu torej ne gre za izkoriščanje otrok, pač pa staršev, ki otrokom niso znali postaviti meja, ko je bil še čas in jih ne morejo postaviti tudi danes. Bežijo v lepši svet, v boljši jutri, nova razočaranja in depresijo, ki postaja bolezen človeštva številka ena. Da to le ne bi držalo!

Sicer genialnega človeka je redko kdaj uničil kdo drug, če se ni sam.
Samuel Johnson

Z lahkoto napraviti, kar je drugim težko, pomeni imeti
talent; napraviti, kar je talentu nemogoče,
pomeni biti genialen.
Jorge Amado


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.