c S
IV./35. Smo pred mobingom sedaj bolj varni?
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
21.07.2009 30. maja 2009 je vlada sprejela Uredbo o ukrepih zavarovanja dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave, s katero so začeli veljati ukrepi za zagotavljanje zdravega okolja, brez spolnega nadlegovanja, trpinčenja, pa tudi mobinga.

Ali to pomeni, da bomo delovna razmerja »očistili« vseh vrst neprijetnih vsebin, ki se lahko pripetijo vsakomur, mnogo bolj pa so izpostavljeni mlajši in starejši, ženske, podrejeni, šibki in nemočni, pa tudi tisti, katerih delovna mesta so tudi sicer lahko ogrožena?

Lastno trpljenje je kakor zrcalo, v katerem spozna človek trpljenje drugih.
Ivan Cankar

Včasih smo ga poznali, pa mu nismo znali dati pravega imena. Vedeli smo, da se marsikomu dogaja, pa mu nismo zmogli pomagati. Mobing. Šikana, nezdrav odnos, stalne kritike, grožnje, klevete, namigovanje na potrebe po psihiatru, dodatne obremenitve ali odvzem dela, vse polno razlogov za konflikte. Seveda mora iti za dalj časa trajajoče ravnanje, kajti enkraten konflikt na delovnem mestu, ga zagotovo še ne pomeni. Lahko se zgodi, da ima svoj vzrok in celo posledice, a ne pomeni tistega pravega mobinga.

Spoznamo ga kot sovražen nastop, ki je lahko tudi odraz nemoči, neznanja, nespoštovanja, slabih karakternih potez tistih, ki ga izvajajo. Je nesocialno vedenje, pojavi in razširi se kot bolezen, prizadene pa ranljive in šibke skupine. Vsakdo, ki mu je izpostavljen dalj časa, utrpi posledice. Te so prisotne tako na zdravju telesa, predvsem pa na psihi. Kot vemo pa je ta lahko tudi vir šibkega zdravja. Ne gre zgolj za šefovski odnos, saj se pojavlja tudi v horizontali ali vertikali, celo v obratni smeri. Da podrejeni šikanira nadrejenega, je sicer prava redkost.

Posledice mobinga se kažejo v daljši odsotnosti z dela, želji po predčasni upokojitvi ali celo invalidnini, ki je posledica in ne vzrok. Nedvomno so v vseh teh primerih kršene tudi človekove pravice, a kaj, ko jih storilci ne priznavajo oziroma omejujejo, žrtve pa o njih tako težko spregovorijo. Sodobni časi poznajo tudi e-mobing, ko gre za popolni nadzor elektronskih komunikacij zaposlenih, branje elektronske pošte, omejevanje ali zapiranje pošte in spletnih vsebin, nadzor nad nekaterimi stranmi, vdore v računalniške dokumente zaposlenih, odpiranje datotek in še marsikaj.

Prav zanimivi so tudi podatki, da se mobing najpogosteje izvaja prav v državni upravi, kjer dosega nezavidljivih 14 %.

Zato ne preseneča uredba, ki je bila sprejeta zaradi izvrševanja 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Ta določa, da nihče izmed zaposlenih ne sme biti izpostavljen različnim oblikam spolnega ali drugega nadlegovanja ali trpinčenja, tako s strani predpostavljenih kot tudi sodelavcev ali podrejenih.

Pred kratkim so bili tako v številnih organizacijah sprejeti notranji akti, bodisi pravilniki ali zgolj kodeksi ter navodila o obnašanju, ki ne sme doseči mobinga. Veljajo za vse zaposlene na ministrstvih in tudi v vladnih službah, posledica sprejetja pa naj bi bilo ohranjanje primernega delovnega okolja, kar vodi tudi k zmanjšanju bolniških odsotnosti in predčasnih upokojitev, zlasti invalidskih.

Nujna je informiranost vseh zaposlenih o tem kaj predstavlja šikaniranje, kaj nadlegovanje vseh vrst in kaj mobing, ki si ga nihče ne sme privoščiti. Predstojnik namreč izbere med zaposlenimi osebo, ki bo na voljo tistim, ki bi utegnili imeti probleme s tega področja. Oseba mora uživati posebno zaupanje, pri čemer gre lahko za osebo znotraj kadrovske službe ali drugo, ki tak ugled nedvomno ima.

Urad za enake možnosti bo v prihodnosti izvedel številna izobraževanja, ki bodo, vsaj, upam, pripomogla k boljši osveščenosti in padcu mobinga.

Že dejstvo, da ga je nova zakonodaja, ki velja od 1.11.2008 dalje, uvedla kot posebno kaznivo dejanje, ima za posledico strah pred ovadbo. Za tiste, ki ga izvajajo. Vsekakor je najboljša preventiva, ko pa ta ne zadošča več, je tu kurativa. To je lahko nenazadnje tudi kazenska ovadba. Kaznivo dejanje namreč glasi:

1.           kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom, s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem, povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let,

2.           če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

Če porušeni odnosi šikaniranja ne dosegajo elementov kaznivega dejanja, v delovni organizaciji pa je sprožen ustrezen postopek, je seveda možen tudi izrek disciplinskih ukrepov, pa tudi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Katera so še tista kazniva dejanja, ki si jih velja zapomniti in posegajo prav na področje kršitve človekovih pravic v službi? Gre za kršitev enakopravnosti iz 131. člen KZ-1, spolno nasilje iz 171. člena KZ-1, posilstvo iz 170. člena KZ-1, kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz 174. člena KZ-1, šikaniranje na delovnem mestu iz že omenjenega 197. člena KZ-1 in kršitev temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1.

Če delovna organizacija ne zagotavlja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem po 45. členu ZDR, lahko pride tudi do odškodninske odgovornosti po civilnem pravu. Dokazi, da do kršitev ni prišlo, so tu obrnjeni, torej na strani delodajalca. Dokazuje, da je naredil vse kar je v njegovi moči. Če je …?

Nenazadnje smo v težkih časih, ki jih je prinesla recesija, ta pa ima lahko številne oblike in podobe. Ljudje se bojijo, da sploh ne bodo dobili dela in če ga, ga želijo ohraniti. Pogosto kljub vsem kršitvam, ki se dogajajo na njihovo škodo. Seveda tudi kriza nikakor ne opravičuje kakršnihkoli posegov v zasebnost delavk in delavcev, katerih življenje na delovnem mestu naj bi bilo varno in pravno zaščiteno.

Zato je mobingu ne le v državni upravi, pač pa povsod v družbi, potrebno reči odločni NE. Toleranca mora biti tako kot pri nasilju vseh vrst ničelna. Mnogi pa žal ob imenu mobing zastrižejo z ušesi, skomignejo z rameni in si rečejo: kako ga bo kdo dokazal? In prav to je tisto, kar tare številne žrtve. Kako, potem, ko si strt in nemočen, dokazati, da si tak zaradi nepravilnosti drugih? Da te je zlomilo, da ne zmoreš več, da si preprosto odpovedal tudi tam, kjer si bil dober, celo najboljši. To je spet »voda na mlin« za tiste, ki ga izvajajo.

A kljub temu, kljub slabim časom, negativni klimi v družbi, mnogim težavam in pastem, ki so nam napoti vsak dan, se velja boriti. Ne le zase, tudi za druge, kajti, če bomo opazili druge, ne bomo sami kdaj padli v »jamo«, ki nam jo bodo skopali.

Nikoli ne veš ne kdaj, ne kdo in ne kje. Žal.