c S
IV. 66. Kampanja Ne-odvisen.si
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
24.03.2010 Pod pokroviteljstvom predsednika države, ob sodelovanju Ministrstva za šolstvo, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in številnih županov ter znanih osebnosti, se pred dvemi leti začeta kampanja s ciljem boja proti odvisnosti vseh vrst, nadaljuje. Prepotovala naj bi Slovenijo po dolgem in počez, osveščala najmlajše, osnovnošolce, srednješolce in njihove starše. Da odvisnost preži na mlado in staro vsepovsod, da se je treba mamilom, alkoholu, internetu, … skratka, negativnim odvisnostim, upreti in pomagati, da tisti, ki so že zašli, najdejo pravo pot. Da bi le zmogli.

Družina brez ljubezni
je kot drevo brez korenin.
Lakški

Za vejnato drevo
ni brezvetrnih dni.
Korejski

Družina se nenehno spreminja. Poznali smo velike družine, v katerih so nekoč živele vsaj tri generacije skupaj, nujna je bila poroka, rodilo se je veliko število otrok, glava družine je bil moški, šlo je za hierarhične odnose z jasno deljenimi vlogami. Ženske so bile običajno doma, ob »ognjišču« in tam so čuvale otroke. Ti so zgodaj prevzemali odgovornosti in v primeru večjega števila otrok, skrbeli za mlajše, jasna je bila delitev na moške in ženske vloge. Razvez je bilo malo, ljudje so ostajali skupaj, ker preprosto niso imeli kam iti, navajeni so bili potrpeti, o nasilju, zlorabah, … se praktično ni govorilo.

Družina se je začela spreminjati, modernizirati, upadati je začelo število otrok, mnogi so z vasi odšli v mesta, prenekatera ženska je dobila zaposlitev in prispevala k družinskemu proračunu. Družine so dobile vse sodobnejše oblike, mnoge so se dopolnjevale in prenekatera je bila zgolj enostarševska ali razširjena, socialni pomen zakonske zveze je izgubil na veljavi, mnogo parov je živelo v izvenzakonski skupnosti, povečalo se je število razvez. Gre za sodobne družine, v katerih je povprečna starost matere in očeta ob rojstvu prvega otroka veliko višja kot nekoč, mladina se izobražuje, mnogi otroci ostajajo doma pri starših, ženske so hudo obremenjene s službenimi in družinskimi obveznostmi, a prihajajo tudi spremembe. Moški vse bolj sodelujejo v svoji očetovski vlogi, pri vzgoji otrok, ne le pri gledanju slik z ultrazvoka in prerezanju popkovine. Vsepovsod so naprodaj knjige o odgovornem starševstvu, o vzgoji, zdravju otrok, ljudje si izmenjujejo izkušnje na mnogih blogih, o otrokih, materah, malčkih, očetih, … izhajajo nove revije, ki naj bi učile, vzgajale, opominjale. A, opažamo, da so mnogi starši kljub vse večjemu pritisku nanje vse bolj zbegani, ne najdejo pravih receptov za življenje, tako med moškim in žensko kot tudi v zvezah kjer se rodijo otroci. Ker opažamo, da mnoge travme izvirajo prav iz otroštva, posledično pa pomenijo nizko samopodobo in velik prepad med tem kar starši od otroka želijo in pričakajo in tem kar doživlja otrok. Pojavljajo se nove in težke pasti ter preizkušnje; vsepovsod je na voljo alkohol, mladina se predaja mamilom, zaradi njih zapada v depresije, kriminal, bolezni, … in končno v hudo odvisnost. A, vse se začne pri kakovostnem in odgovornem starševstvu, usklajenosti vzgojnega ravnanja in postavljanju meja v vzgoji.

O tem za starše, babice, dedke in mladino, ki si bo kmalu ustvarila »gnezdo« predavamo na številnih srečanjih v okviru kampanje Ne-odvisen.si. Ne gre zgolj za učenje, pač pa izmenjavo izkušenj med strokovnjaki in publiko. Kakovostno starševstvo je zagotovo tudi odgovorno, zahtevno in ne tako samoumevno. Čeprav menimo, da ga obvladamo, da vemo kaj hočemo in kakšen naj bo naš otrok, se je treba zavedati, da naredimo največ z lastnim zgledom. Še tako lepe in zveneče besede, ki jih otroci lahko sami najdejo v knjigah, revijah, na internetu, ne zaležejo, če živimo t.im. dvojno življenje. Otrokom sporočamo kakšni morajo biti, kaj od njih pričakujemo,… sami pa živimo povsem drugače. Zato je tako pomemben tudi partnerski odnos, pa čeprav dva ne živita skupaj, a imata otroka. Partnerska zveza lahko vedno razpade. A vedeti je treba da starševstvo ostaja. Ne neha se niti s polnoletnostjo naših otrok, pa četudi odidejo, ne z rojstvom naših vnukov in ne tedaj, ko se znajdemo v tretjem življenjskem obdobju, ko naj bi »želi rezultate« svojega dela. Pa še vedno ugotavljamo, da otroci niso taki kot bi s jih želeli. Tedaj je marsikaj zamujeno in ničesar, skoraj ničesar se ne da več nadoknaditi. Nesoglasja se rešujejo sproti, rešitve so izjemnega pomena, saj lahko gradijo ali rušijo. Razveza ne sme postati boj in družina bojno polje, kjer bo prihajalo do obračunavanj med staršema zaradi ali za otroka. Otrok ni lastnina, četudi si mnogi starši svoje potomce tako zamišljajo. Otroka je potrebno predati svetu, ki bo po vsej verjetnosti tudi krut in neizprosen, zaradi česar morajo biti tembolj pripravljeni na vse izzive. Ko zapustijo varno domače gnezdo in so dovolj stari za samostojno življenje, se bodo radi vračali, če bodo imeli kam in tam nekoga, ki jih je imel rad in jih tega tudi naučil. Zato je tako pomembna tudi usklajenost vzgojnega ravnanja, ko ni boja za prestiž na polju vzgoje, za večje simpatije, pač pa za dobro vzgojo v korist otrok. Pri postavljanju meja sem se spomnila eksperimenta, ko so majhne otroke spustili na travnik, ki ni imel meja. Pričakovali bi, da se bodo razkropili naokoli in se igrali vsepovsod. A, skupaj so se počutili bolj varne. Malo jih je bilo, ki so odhajali in se vračali. Ko so eksperiment ponovili s skupino istih otrok na travniku, ki je imel daleč naokoli meje, so ugotovili, da so se presenetljivo podali naokoli. Vsi rabimo meje, ure, navodila, … Lahko si jih prilagajamo, razširimo, nadomestimo in vendar jih moramo imeti. Ura le redko komu ne služi kot pripomoček, ki uravnava življenje. Težko bi se znašli, če bi v današnjem svetu obveznosti prihajali in odhajali kamorkoli in kadarkoli. Kako bi vozili vlaki, avtobusi, kakšni bi bili urniki v službah, v trgovinah, na predavanjih, v šolah, na fakultetah,…?

Daleč za nami je že avtoritarna vzgoja h kateri se ne želimo vrniti, a obenem si tudi permisivne ne želimo. Vladala je svetu in pustila posledice. Zapisali so, da je popravljanje napak permisivne vzgoje tako kot, če bi s kozmetiko prekrivali kožne probleme, pa bi vseeno tu in tam pogledali na plan. Tako je dr. Trstenjak permisivni vzgoji rekel kar filiarhat, ki pomeni vlado otrok. Zagotovo je potrebno postaviti meje in navodila; kdo je kdo, kakšne so zahteve in pričakovanja. Če vse to spremlja ljubezen do otroka, bo tudi to sprejel. Tisti, ki ima rad, lahko zahteva, sicer zelo težko. Mnogi otroci pa pogosto prevzamejo vlogo neodločnih, nezahtevnih in v zahtevah »ubogih staršev«. Vladajo družini in kasneje bloku, soseski, … vse do postopka, ki si ga zagotovo prej ali slej prislužijo ali celo obračuna z lastnimi starši. Ti pogosto posežejo po pasu, rokah, ki tepejo in brcah, ki ponižujejo. Če vzgoja ne teče skoraj od zibelke dalje, se nekega dne res vprašamo ali bo palica lahko ukrotila otroka, ali bo potreben strokovnjak, pa tablete in celo kaj hujšega. Ko na televiziji, zlasti v tujih oddajah, na znanih kanalih ali v prevodu že pri nas, gledamo otroke in družine, kjer se mora pojaviti posebna varuška, da obvlada otroke, se zgrozimo. Naši niso taki, si rečemo. In vendar se mnogi temu približujejo. Starši s t.im. problematičnimi otroki dolgo ne hodijo v šolo, na sestanke in pogovore, se slepijo s tem, da bi jim otrok povedal, če bi se tam kaj zgodilo, da mu zaupajo, da je velik in odgovoren, da … Ko so nekega dne seznanjeni z neljubim dogodkom, pa niti ne preverijo situacije, pač pa zato, ker se počutijo krive, takoj stopijo v bran otroku, ki jim seveda zgodbo pove s povsem drugega vidika. Ne preverjajo, pač pa slepo grozijo učiteljici, ravnatelju, drugemu osebju, … in to seveda pred otrokom; da mu bodo že pokazali, da bo ostal/a brez službe, da … To seveda otroka dvigne v višave moči, kraljuje doma in v šoli. Nasilje se le še stopnjuje in otroci so blizu tiranom.

Zato mnogi, zaslepljeni od opičje ljubezni celo ne vidijo upognjenih žlic, manjkajočih predmetov, otrokovih rdečih oči, … do zasvojenosti je le še korak. Poznamo tudi internetno. Tisto, ki prihaja počasi, a zagotovo. Otroci se na internetu ne učijo, ob njem ne delajo nalog in raziskav, pač pa se igrajo, običajno zelo krute igre. Sestreljeni avioni, ubiti ljudje, strmoglavljeno letalo z več sto potniki. Nikomur ni hudo, saj je to vendar igra.

Zato otroci pogosto v svojem življenju dobijo udarce, ki pripadajo staršem. Zanemarjanje, surovo ravnanje, različne oblike nasilja, ki jim sledijo čustvene motnje in zatekanje v svet drog in alkohola, pa tudi v nasilno vedenje mladostnikov. Iz žrtev postajajo storilci. Sodijo lahko celo lastnim staršem. Zato se sprašujemo ali so otroci res naše bogastvo, glede na to kako z njimi ravnamo in s čim vse jim ni prizaneseno. Šola je sicer lahko drugi dom, a vendar je lepo in pomembno, če imajo otroci tudi prvega, ob starših, ki so se veselili ultrazvoka, poroda, prvih svečk na torti, ob otrocih, ki bodo jutri ponosno zakorakali v svet, poln pasti in preizkušenj, a mu bodo kljubovali. Zato vzgajajmo odgovorno, z besedo in zgledom, brez nasilja, a tako, da bodo otroci začutili, da je beseda tista, ki se je držimo. Tudi sami.

Kampanja Ne-odvisen.si s sloganom Nariši nov dan, prihaja v različna slovenska mesta in vasi, želi pomagati, osveščati in graditi lepši jutri, ne le za nas, pač pa tudi za otroke, ki jim moramo pokazati pot. Več o kampanji www.ne-odvisen.si!

Otrok ni odrasel človek v miniaturi.
Otroci gledajo, mislijo in čutijo po svoje.
Narava hoče, da so otroci prej, preden postanejo odrasli.
Otrok se upira, če ne upoštevamo njegovih naravnih lastnosti in
ker mu jemljemo veselje do otroštva.
Jean Jacques Rousseau


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.