Pred dobrimi desetimi dnevi je Evropska komisija izdala svoje deseto in tako jubilejno letno poročilo o stanju sodstva v EU (t. i. Justice Scoreboard). Dokument je v javnosti na svoji spletni strani pokomentiralo Ministrstvo za pravosodje, ki je na splošno ugotovilo nadaljevanje napredka slovenskega sodstva glede na okvir EU. Minister je obenem poudaril pomembnost t. i. zunanjega, neobremenjenega pogleda na stanje v slovenskem sodstvu. Takšno ogledalo je vsekakor potrebno, tu pa se ustavljam le pri določenih, za nas bolj kritičnih kazalnikih. Politika bo seveda hvalila »svoj resor« in iz poročila poudarila tisto najboljše, sam pa sem kot opazovalec bolj pogledal v njegovo drobovje in našel tudi kazalnike, ki niso tako bleščeči.
Strinjam se, da se stanje v slovenskem sodstvu – kljub določenim posameznim zdrsom v preteklost – v zadnjih letih vendarle na splošno izboljšuje v primerjavi s prejšnjo situacijo v časih, ko smo morali uvajati Lukendo in podobne ukrepe. Prav je, da si to priznamo in pošteno povemo, da se trendi izboljšujejo. Ne čisto povsod, a večinoma to velja. Pri tem je treba pohvaliti same sodnike in vodstvo sodišč. Vendar je še naprej treba biti (konstruktivno!) kritičen, da napredujemo še bolj. Nič nam ne bo pomagalo pri nadaljnjem napredku, če se bomo le trepljali po ramah in si nekako (samovšečno) priznavali, eden drugemu, češ kako dobri smo.
Sicer pa glede zgoraj omenjenega komentarja Ministrstva za pravosodje lahko velja tudi naslednje. Vsak, ki malce pozna retorična sredstva komuniciranja in argumentiranja, bo vedel, da je inventio ali odkritje sredstvo, s pomočjo katerega iz množice podatkov izpostavimo tisto, kar se nam zdi pomembno, pri tem pa zanemarimo vse drugo. Dispositio ali organizacija pa je sredstvo, s pomočjo katerega organiziramo svojo argumentacijo na način, da bomo poudarili želeno. Tako bo zagovornik izpostavil določene stvari, ki vplivajo na končno oceno, kritik pa spet druge.
Na spletni strani Ministrstvo za pravosodje v luči svoje interpretacije poročila izpostavi dejstvo, da je slovensko sodstvo bolj učinkovito in napreduje, pri tem pa poudari to, da se nadaljuje trend zmanjševanja pripada zadev. Toda to je le posredno povezano z učinkovitim poslovanjem sodišč. Lahko bi na to npr. vplivala precej zvišana taksa za vložitev tožbe ali celo slabo in predolgo delo sodišč, kar bi pomenilo, da stranke ne želijo predložiti spora sodiščem, ker bi to predolgo trajalo, ali da bi npr. ne zaupale v pravično razsodbo. Lahko pa bi ta podatek po drugi strani kazal, da so sredstva izvensodnega reševanja zelo uspešna, kar posledično pomeni, da je manj vloženih pravnih sredstev na sodišča.
Bolj relevanten podatek je čas trajanja postopkov. Ta se je na splošno res skrajšal, toda ne glede reševanja prvostopenjskih civilnih in gospodarskih zadev ter zadev v povezavi s kršitvijo blagovnih znak EU. Tu se je čas reševanja glede na prejšnje leto podaljšal, a vsesplošen trend zmanjševanja časa reševanja zadev je pozitiven.
Česar Ministrstvo za pravosodje ne izpostavi, je dejstvo, da smo še kar prvi v EU na lestvici glede števila sodnikov na sto tisoč prebivalcev. Tu premočno »vodimo« skupaj s Hrvati, ki smo jih sicer predlani prehiteli, lani pa smo zopet prevzeli primat, kar smo letos nadaljevali. Sicer tudi tu trend rahlo vodi k zmanjševanju števila sodnikov, vendar smo še vedno vodilni v EU. Tu si bomo pač morali enkrat vsi skupaj naliti čistega vina in se vprašati, ali je to res nujno, ali je to v korist našega sodnega sistema in države Slovenije nasploh. Ali to krepi lik sodnika? Ali ga oddaljuje od (preživete) slike sodnega uradnika? Takšno veliko število sodnikov, namreč. Rezervo glede njihovega potencialnega zmanjšanja vidim v številnih t. i. nepravdnih zadevah, ki jih pri nas opravljajo sodniki, drugje pa npr. notarji in različni državni uslužbenci. Ob ponovnem interesu Notarske zbornice Slovenije, da prevzamejo nesporne dednopravne zadeve, bi bilo dobro narediti ekonomski izračun, koliko bi tu, če sploh, privarčevali v takšnem primeru. Če bi bila računica pozitivna, bi lahko razmišljali naprej, kakšne bi bile npr. alternative v drugih nepravdnih postopkih.
S tem je prej ko slej logično povezan tudi precej visok izdatek za sodstvo glede na BDP v primerjavi z drugimi državami EU. Ta je celo narastel v primerjavi z 2018 in 2019. Smo na četrtem mestu, za Bolgarijo, Poljsko in Hrvaško, tik za nami pa so še Litva, Madžarska in Romunija – same bivše komunistične države. Ali ne bi tudi tu raje razmišljali o preboju v »jedrno Evropo«?
Tudi zaznava splošne javnosti glede neodvisnosti sodstva se zdi, da se je nekoliko povečala, a vprašanje je, če smo že tam, kjer bi želeli biti. Zdi se, da smo se odlepili od dna, kjer smo nekoč že bili, nismo še povsem na sredini, za nami pa so praviloma bivše komunistične države, z izjemo nekaj južnoevropskih, kjer je zaupanje v institucije pregovorno nižje kot na severu in zahodu. Toda pred nami so denimo vse baltske države, Češka in celo Ciper in Grčija.
Skratka, če nekako sklenem, poročilo Evropske komisije je pokazalo določen napredek našega sodstva, toda še vedno bolj ali manj delimo usodo skupine držav nekdanjega komunizma. Je mar pretirana želja, če bi se raje primerjali denimo z Avstrijo, s katero smo si nekoč, do pred približno sto leti, delili skupni sodni sistem? Pot do tja se zdi dolga, kar pa navsezadnje ni stvar le sodstva samega in njegovega vodstva, temveč celotne družbe kot t. i. zunanje pravne kulture.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
